Robot pri družini Jelen

Slikanica

Jelenovi (mama Tina Jelen, oče Jakob Jelen, sin Jan in hči Eva) ... so srečna družina, oče je arhitekt, mama novinarka ... Jan hodi v šolo, Eva pa v vrtec ... Starša sta zelo zaposlena, nimata časa za pospravljanje ... likanje, kuhanje ... zato kupita gospodinjskega robota, ki bo pospravljal in čistil stanovanje. Ko ga dobijo, najprej preverijo kako deluje, kaj vse zna ... v navodilih najdejo tudi dodatne nastavitve, da bi bila družina zadovoljna in bi robot naredil vse tako, kot želijo ... Zdaj imajo naenkrat vsi dovolj časa za medsebojni pogovor in za stvari, ki so jim všeč. Robot zna narediti številne stvari, opravlja gospodinjska dela, čisti, kuha, lika ... veliko stvari zna ... toda Eva nekega večera ugotovi, da nečesa vendarle ta robot ne zna ... Robot prizna, da za to opraviulo ni programiran ... da, to lahko naredi samo človek …

iz vsebine:

Člani družine Jelen so torej zelo zaposleni. Mama z lovom na pomembne osebe in dogodke, oče z risanjem črt, Jan s šolo in Eva z lego kockami.
Kdo neki utegne doma pospravljati? Zložiti umazano perilo v pralni stroj? Umazano posodo v pomivalni stroj? Kdo naj pobriše prah? Odnese smeti? Zelo udobno bi bilo, če bi kdo posesal tla in skuhal slastno večerjo.

(...)

Oče Jelen je imel zdaj dovolj časa za igro z otrokoma. Vsak dan je pogledal Janove zvezke in kar je bilo najboljše – z ženo sta se lahko veliko pogovarjala. Lepo ju je bilo videti, kako sta udobno zleknjena na kavču, kjer se šalita in se pogosto smejeta.

Janova soba je bila vselej vzorno pospravljena, zvezki zloženi, odeja na postelji poravnana.
Robot je sicer namesto rože enkrat zalil mikrovalovno pečico.
Ampak oče in mama sta rekla, da ni nič hudega. Da gre samo za nejasno navodilo, v katerem kotu in na kateri polici se nahajajo rože. Da bo robot uspešno programsko uskladil navodila in bo v prihodnje res zalil samo rože.

(...)

»To ni mogoče. Tega ni v mojem programu. Ni primerno. (...)
»Strela jasna!« je rekel oče Jelen. Vsi so vedeli, da je zelo jezen, kadar reče »strela jasna«.
»Ti si vendar robot! Ti ne moreš vedeti, kaj je primerno in kaj ne! Samo kopica računalniških programov si!«
V sobici je spet zavladala silna tišina.
Robot je molčal. (...)

»Saj ne more biti užaljen, mar ne?« se je k robotu vsa zaskrbljena obrnila mama.
»Robot, ali se dobro počutiš?« je vprašal Jan. »Te je oči užalil?«
»Počutim. Užaljen,« je čisto po robotsko spregovoril robot.
»Mi roboti se ne počutimo. In nismo užaljeni. Mi smo programirani.« (...)

pripravlja in izbira Marko Čuk