Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas

Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt.

V teh dneh priprave se moramo vprašati, ali živimo tako, da smo polni življenja, z vsemi viški in globinami. Da se podam na pot in se odprem. Da se v meni vse spremeni – in da se ne prestrašim globine. Da se pustim dotakniti in se sama dotaknem. Da verujem v življenje … in da verujem v ljubezen

Kdor hoče oditi, mora znati določene stvari tudi  izpustiti. Kdor hoče narediti naslednji korak, mora zbrati pogum, da z eno nogo zapusti trdna tla in »postavi nogo na drug kraj«. In to velja tudi za življenje: do novega si upam le, če staro resnično (iz)pustim.

Kdor ljubi, se odpre, se preda, ničesar ne pričakuje. Ljubiti in trpeti sta dve strani iste medalje. Kdor ljubi, vedno tudi trpi – in povsod tam, kjer trpim, se kaže ljubezen. Ne trpim zaradi nečesa, za kar mi je vseeno.

Velika noč se mora zgoditi v meni in z menoj – ali pa se sploh ne bo zgodila. To je velika noč. Tiha in včasih skoraj nezaznavna – toda vseeno nepremagljiva
…

iz vsebine:

Postni čas – to ni čas mučenja ali samotrpinčenja – preprosto lahko poskusimo, da bi v tem času vsaj malo uresničili svoje sanje in hrepenenja. Tako lahko malo za vajo že doživljamo praznik osvoboditve, praznik življenja … Tako lahko ta čas postane priložnost, da odložimo del bremena, ki nas loči od Boga. To je priložnost, da naredimo nekaj drugega, da lahko nekaj postane drugače.
In rečeno čisto pošteno: skoraj se bojim, da so v mojem življenju čisto druge stvari, ki so me odvračale od živosti in me oddaljevale od Boga, kot pa prav košček čokolade …

Če ne moremo več živeti brez televizije, potrebujemo post brez televizije. Če ne moremo več živeti brez avtomobila, potrebujemo vsaj kak dan brez avta. Če ne moremo več živeti brez radijskega hrupa, potem potrebujemo vsaj kak dan tišine. Če ne moremo več živeti brez dela, potem potrebujemo vsaj kak dan brez dela.
Pustiti moram to, kar me veže, kar me ovira pri preobrazbi – da bi lažje šel resničnemu življenju naproti. predlaga konkretni načrt: Popolnoma zavestno se bom vsak dan odpovedal eni navadi, od katere se doslej še nisem mogel ločiti. Stopimo na pot z lažjo prtljago – življenju naproti.

Ni prav, da samo iz strahu, da bi storili kaj narobe, ne storimo ničesar več … Zakaj pa ne bi česa poskusili, tudi nekaj tvegali? Je nemogoče resnično nemogoče? Mora moje življenje teči natančno tako in tako? Ne bi šlo tudi čisto drugače? Ali res dopustim, da mi resničnost mojih sanj jemlje dih? In s tem smo pravzaprav v bistvu tega, kar pomeni postni čas: poskusiti živeti, postati živ, se odpreti, poskrbeti za nasledstvo. Če je velika noč zmaga življenja nad smrtjo, potem so to tedni, ko se prav to lahko naučimo. To je čas, ko se lahko zavemo, kje in kako smo se »utaborili«, da bi uspešno lahko preprečili svoj odhod. Ti tedni pa so povabilo, da se v zaupanju v Boga, ki hoče od nas življenje, odpremo in gremo na pot življenja. In če takrat – ampak prosim, šele takrat! – ugotovim, da je pot, ki sem jo izbrala, napačna, da sem zašla, takrat sem povabljena k spreobrnjenju. In prav zaradi takšnega povabila se lahko pomirjena podam na pot življenja.

Bog z nami na vseh poteh. nam se daruje, v Jezusu Kristusu je vzel nase vse to, da bi nas ljubil in popeljal v življenje. Zato umiva svojim učencem noge, zato se nam daruje v kruhu in vinu, zato se je pustil pribiti na križ – da nas v novem jutru popelje v luč velikonočnega veselja. In prav to se je začelo z umivanjem nog. In se bo nadaljevalo, če bomo delali tako, kakor nam je storil on. In se bo nadaljevalo, če se bomo pustili spremeniti.

"Velika noč je vprašanje življenja – mojega življenja. Je enkratno povabilo, naj si upam začeti znova. Povabilo, da začnem znova po vseh teminah, žalosti, strahovih in osamljenosti. Velika noč je bleda svetloba nekega jutra, ko se ne bo slišala aleluja – toda prazni grob in odvaljeni kamen vsem mojim smrtim navkljub govorita o življenju.
Veliko noč praznujemo petdeset dni – in se konča šele z binkoštmi in prihodom Svetega Duha. Z njim nam Bog podarja svojo moč in ljubezen – ker hoče življenje, ker hoče moje življenje – da se začne na novo. Novo se začenja. Toda to lahko resnično izkusimo le, če to tudi živimo," pravi avtorica v uvodu te zelo dragocene knjige, ki je naš vodnik skozi postni in velikonočni čas.

pripravlja in izbira Marko Čuk