Marija na kolencah

Janko Jarc-Smiljan nas s svojimi zgodbami v Ognjišču spremlja že celih dvainpetdeset let. V njih na občutljiv način opisuje dogodke, ki jih v vsakdanji naglici pogosto niti ne opazimo, bogatijo in obremenjujejo pa naše vsakdanje življenje. Prvi "pehar kratkih zgodb" nam je avtor ponudil že leta 2012, ko je v knjigi Samo še pet minut pri Ognjišču izšlo 55 zgodb (objavljene v Ognjišču v letih 1970-2005). Zgodbe, ki so jim bralci z zanimanjem prebirali že v Ognjišču so povečini iz življenja mladih ljudi, s katerimi se je srečeval kot vzgojitelj in jim je znal prisluhniti ...

V avtorjevi novi knjigi Marija na kolencah se bomo srečali z izborom zgodb, ki so bile v zadnjih desetih letih objavljene v Ognjišču in nekatere tudi v Družini, ter z novimi, ki bodo tokrat prvič prišle med bralce. V mnogih od njih se avtor sprehodi od zgodnjega otroštva do zrelih let in skuša preko lastnega doživljanja sporočiti izkušnje, ki mu jih je naklonilo življenje. Zato bodo po knjigi z veseljem segali tako mlajši, ki se jim življenjska pot šele začenja, do zrelih, modrosti polnih starejših bralcev.

    Janko Jarc-Smiljan
    MARIJA NA KOLENCAH
    zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17
    256 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, čb fotografije
    cena 11,90 €
    * * *
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Pomlad za dušo

ocena knjige:

 Zdaj, ko sem se naužil druge knjige Janka Jarca Marija na kolencah, lahko o njej kakšno tudi rečem.

Najprej naj poudarim, da mi je blizu v literarnem pomenu besede, saj zame ni literature brez žlahtne besede – izbrane, presejane in prečiščene materne besede, in – seveda – brez temeljnega sporočila ali zgodbe. Velike pripovedi so seveda pomembne, a se za njimi pehajo vsi pisatelji. Z malimi pa je drugače.
Janko Jarc je dobro opravil drugi izpit iz pisanja! S to »izkušnjo« je k prvi dodal še nekaj žlahtnine, ki je sad skrbnega in preudarnega ustvarjanja. Četudi so številni dejali, da je bila prva knjiga – Samo še pet minut – »perla«, moram reči, da tudi ta »drugi otrok« bralcem ponuja zvrhan pehar zavzetega spogledovanja z besedo in njeno skrivnostno močjo. Ponuja nam drobne bisere življenje, ki jih številni ne opazijo.

Kratke, izbrušene zgodbe, odbrani dogodki in odkruški vsakdanjega bivanja zastavljajo tam, kjer drugi po navadi ne vidijo nič posebnega. In vendar! Iz velikih, mogočnih kvadrov je »lahko« zidati daleč naokoli vidne babilonske stolpe. Neizmerno teže pa je iz pisanih, a drobnih, neznatnih kamenčkov življenja in nehanja ustvarjati filigranske dragotine, ki – če pošteno preudariš – ne zaostajajo dosti za velikimi umetninami.
Ja, vem, vse je treba jemati cum grano salis, tudi pohvale, kakršna je tale. Na koncu pa vendarle velja, da gre za bisere, ki so očem in srcem različno blizu. Do nas prihajajo skozi »individualna« sita, občutke in ocene. Pri vseh pa največ šteje, da v njih gostoli tisti slavec, ki mu je Bog grlo ustvaril. Nič zato, če ga številni ne bodo slišali ali se bodo nanj požvižgali. Vrednost lepega petja ni odvisna od števila ušes, ki ga poslušajo, občudujejo in vzljubijo, je pač vrednota sama po sebi. In nekaj podobnega nam ponujajo jezik, metaforika in nevsiljiva modrost Jarčevega pisanja, ki je pristen odsev slovenske majevtike ali vzgojnega procesa.
Slovenci ne ustvarjamo v zamahih kakšnega Dostojevskega ali Tolstoja. Nimamo takšnega zanosa in genija, ki bi odseval prostranstva velike matke Rusije. Smo pa (ali bi vsaj morali biti) odsevniki tistega raja pod Triglavom, ki v svojem mikrokozmosu v ničemer ne zaostaja za velikim svetom.

Gospod Janko zna ujeti trenutke in jih tako opisati, kakor mu je Bog pisalo urezal. Zato njihovi liki živijo tudi po tistem, ko knjigo odložiš. Spremljajo te, s teboj rastejo in zorijo ter s tem krepijo tvojo človeško in duhovno rast.
Vidi se – to moram posebej poudariti – da je avtor izkušen vzgojitelj, ki je mladim tako služil z besedo in zgledom, da so tudi sami prisluhnili njegovi modrosti: slutnjam, mislim in spodbudam. Zato imata obe knjigi tudi »vzgojno moč«. Bralca ne pustita ravnodušnega, bognedaj mlačnega – temveč ga spodbujata in opogumljata.
Moč njegove besede vzpostavlja in krepi vezi z bralcem ter v njen vžiga ognje navdušenja, celo posnemanja. Ko ni tako, dela občemijo na nočnih omaricah in se slednjič preselijo na knjižne police, kjer samevajo ves preostanek zemskega veka.

Iskrene čestitke v upanju na tretje nadaljevanje, na izbrane portrete sopotnikov. To mu ne bo težko, saj zna, dokler je poln energij, iz vsega, kar je doživel, urezati kamen, splesti zgodbo. (Pavle Bratina)

Kazalo

Sprehod skozi leta

I. Ko se vse spreminja

1.1 Ko se vse spreminja
1.2 Otroci Male ulice
1.3 Če bom kdaj učitelj
1.4 Marija na kolencah
1.5 Nevidna črta
1.6 Kaj je letos z našim Žanom?
1.7 Na pol poti
1.8 Nihče me ne mara
1.9 Drobni trenutki
1.10 Skupaj na poti

II. To sem vam moral povedati

2.1 To sem vam moral povedati
2.2 Lonka mi je ime
2.3 Veš kaj si rekla?
2.4 Obljubil mi je, da se bo spremenil
2.5 Na božični dan se srce odpre
2.6 Zakaj je Bog ustvaril mame?
2.7 Neizrečene besede
2.8 Od velike noči do božiča 2020
2.9 Kjer sneg ne škriplje

III. Tvoje poti ne bo konec

3.1 Tvoje poti ne bo konec
3.2 Kje je sedaj naš Andrej?
3.3 Gor ali dol
3.4 Klošarjev pogreb
3.5 Pohitite, oče je slab
3.6 Sosedove tri
3.7 Mamina in njena pot
3.8 Stična je zakon
3.9 Koliko stane ta klobuk?

IV. Vsega se ne vidi

4.1 Vsega se ne vidi
4.2 Tako mimogrede
4.3 Molitev v Betlehemu
4.4 Bogastvo z Madagaskarja
4.5 Fant, čigav si pa ti?
4.6 Kamen iz potoka
4.7 Ta naša čakanja
4.8 Ne, hvala
4.9 Nekdo nam je moral povedati

V. Na obeh straneh zidu

5.1 Na obeh straneh zidu
5.2 Stric Janez
5.3 Kdo bo odstranil kamen?
5.4 Tam nekje se bova srečala
5.5 Odprto okno
5.6 Božična pridiga
5.7 Hostija v njegovih rokah
5.8 Zorenje z božiči
5.9 Sredi sedanjega časa

 

pripravlja in izbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Mnoge naredi pobožnost za neživljenjske. Biti bi moralo ravno obratno: pri Bogu iščemo pomoč, da bi lahko bili dobri, plemeniti ljudje, vneti za dobra dela.

(Franc Bole)
Torek, 18. Januar 2022
Na vrh