Oče Damijan

Življenjepisni roman o p. Damijanu de Veustru (1840-1889), apostolu gobavcev, pregnanih na otok Molokaj v Havajskem otočju, je eden najboljših življenjepisnih romanov nemškega pisatelja Wilhelma Hünermanna. S svetlimi barvami naslika življenjsko pot tega junaka krščanske ljubezni do bližnjega. Po šestnajstih letih dela med gobavci, ko je postal njim enak tudi v bolezni, je leta 1889 umrl, star komaj devetinštirideset let. Papež Janez Pavel II. ga je razglasil za blaženega leta 1995, čast svetništva pa je sv. Damijan z Molokaja dosegel 11. oktobra leta 2009.

Kaj? Mož s cvetočim obrazom, krepke postave, hoče ostati pri njih? Ta beli mož, zdrav pri živih mrličih? Prostovoljno, neprisiljeno prihaja! Prihaja iz ljubezni! Ne, Molokaj ne bo več pekel! Kajti človek je radovoljno prišel k izobčencem. Prišel je iz ljubezni! To je čutil vsak. Pst! Pater bi rad govoril.
»Otroci moji!« je počasi začel pater. »Prihajam k vam, da bom z vami delil usodo. Moje življenje je vaše. Vaš kruh, moj kruh! Vaš sem z dušo in srcem! Vaš v življenju in v smrti! In če je božja volja, da postanem kakor eden izmed vas, ako mi hoče nebeški Oče vaš križ naložiti na rame, otroci moji, potem sem pripravljen, da postanem vam enak, gobavec med gobavci na Molokaju.« - »Aloha, makua Kamijano!« so kričali gobavci, kristjani in pogani, celo oni, ki so mu še pred malo minutami stali nasproti s stisnjenimi pestmi. Tako so klicali gobavci iz Galileje, ko so srečali Gospoda ...

Nemški pisatelj Wilhelm Hünermann, ki ga poznamo kot mojstra številnih življenjepisnih romanov o svetnikih, nam v tej knjigi, ki spada med njegova najboljša dela, na izredno privlačen način naslika podobo blaženega p. Damijana de Veustra (1840-1889), apostola gobavcev. Ta flamski redovnik je deloval kot misijonar na Havajskih otokih. Zadnjih šestnajst let svojega življenja je posvetil službi gobavcem na Molokaju, otoku smrti. V vsakdanjem stiku s temi ljudmi, ki so gnili in razpadali pri živem telesu, je tudi sam postal gobav. S tem dejstvom je računal, ko je stopil na otok, vendar je bila Kristusova ljubezen, ki ga je gnala k tem "najmanjšim" med božjimi otroci, močnejša od strahu pred to strašno boleznijo.
Njegova življenjska pot se je pričela 3. januarja 1840 v vasi Tremelov na Flamskem, v severozahodnem delu Belgije. Ob strogem in modrem očetu ter pobožni materi si je mladi Jožef, kakor so pri krstu poimenovali kasnejšega misijonarja, skupaj s številnimi brati in sestrami brusil značaj. Predvsem pa se je doma ob zgledu svojih staršev naučil "brati" iz molitvenika božjega stvarstva in iz svojega srca. Vse je kazalo, da bo postal kmet, očetov naslednik, kajti zemljo je ljubil s slehernim vlaknom svoje biti. Oče ga je poslal v francoske šole, da bi se usposobil za umno kmetovanje, a prav tam je med neko misijonsko pridigo zaslišal v sebi Gospodov klic, naj ne misli na očetove njive, temveč naj pride na njegovo. Temu klicu se ni mogel upreti. Postal je član reda Presvetega Srca Jezusovega in Marijinega z redovnim imenom Damijan. Namesto obolelega brata Pamfilija, svojega rodnega brata, je leta 1863 odpotoval v misijone na Havajske otoke. Tam je bil kmalu po prihodu posvečen v duhovnika. Ta krepki flamski mož je brž z navdušenjem nastavil plug in globoko zaoral v srca otočanov, ki so ga vzljubili. Leta 1873, ko je bil v "Kristusovih letih" - dopolnil jih je triintrideset - je prostovoljno odšel med gobavce na Molokaj, otok smrti. Ta kraj groze je s svojo silno ljubeznijo, ki ga je gnala k delu, kmalu spremenil v znosno, celo prijetno bivališče za tiste, ki so se jih vsi zdravi izogibali. Po šestnajstih letih dela med gobavci, ko je postal njim enak tudi v bolezni, je 15. aprila 1889 umrl, star komaj devetinštirideset let. K zadnjemu počitku so ga položili najprej na Molokaju, leta 1936 pa so ga prepeljali v domovino. Vsa Belgija je bila na nogah, ko je sprejemala svojega velikega sina - flamskega kmečkega fanta, ki je hotel postati junak in je to tudi postal, vendar drugače, kakor je kot otrok sanjal. Njegovo telo počiva v kripti cerkve sv. Jožefa v Leuvenu. Na plošči iz črnega marmorja je napis v flamščini: "Moja največja sreča je, da morem služiti Gospodu v njegovih ubogih in bolnih bratih, ki so jih drugi ljudje zavrgli."
Že dve leti po njegovi "vrnitvi" v domovino so začeli postopek za njegovo beatifikacijo. Po uspešno zaključenem postopku je papež Janez Pavel II. tega junaka ljubezni do bližnjega razglasil za blaženega 4. junija 1995, na binkoštni praznik, v Bruslju, glavnem mestu Belgije, ob drugem obisku te dežele. "Cerkev danes po mojih besedah priznava in potrjuje, da je oče Damijan vzornik na poti k svetosti," je dejal. "Z veseljem premišljuje, kaj more Bog uresničiti po človeški krhkosti, kajti On je tisti, ki nam daje svetost." (sč)

iz knjige:
(...) Gobavi duhovnik na videz sploh ni poslušal. Končno pa se je vzravnal, žalostno pogledal prijatelja in rekel: »Pojdi, prijatelj, ne moreš mi pomagati!« Valonec je brez besede stal pred svojim nesrečnim prijateljem. Ne, ni ga mogel pustiti samega. Poiskati mora novo mesto iz svetega pisma, ki naj govori ter ranjeni duši o božjem usmiljenju. A ko je hlastno prelistaval, je padla iz svete knjige podobica. Conrady jo je pobral, jo pogledal in jo podal patru:
»Na, prijatelj, vzemi! Pozdrav od doma!«
Pater Damijan je obotavljaje se segel po že na pol orumeneli sliki. Nato pa je z razprtimi očmi gledal na malo svetinjo. Roke so se mu začele tresti.
»Mati božja iz Scherpenheuvela!« se je razveselil.
»Tolažnica žalostnih!« je potrdil Conrady.
»Naša ljuba Gospa iz Flamske prihaja k meni!« Damijan de Veuster je nepremično gledal sliko Matere božje v kraljevskem oblačilu. V levici je držala božje Dete in v desnici žezlo vseh milosti. Iz obličja pa ji je sijala materinska dobrota.
»Domovina je prišla k meni!« je šepetal Damijan. »Tolažnica žalostnih! To je domovina!«
»Ave Maria ...« je molil Conrady naprej in Flamec je z drhtečimi ustnicami odgovarjal. Solze so mu zalile oči. Razdvojeno srce je začutilo božajočo materino dlan.
»Hvala ti, prijatelj! Tisočkrat se ti zahvalim!« je jecljal Damijan. »A zdaj te prosim, pusti me samega!«
»Da, Jožef, zdaj grem. Pustil te bom pri Tolažnici žalostnih.«
Zgodil se je čudež! Vsa bojazen, vsa žalost se je umaknila iz duše pred sliko nebeške Gospe. Tolika sreča in tolažba je napolnila duhovnikovo srce, da bi najraje zakričal od veselja:
»Hvala ti, Mati, hvala. hvala! Dala si mi mir, ki ga človek potrebuje ob smrti!«
V cerkvi pred zlato monštranco pa je klečal Lambert Conrady in tudi njegovo srce je prekipevalo v hvaležnosti. Skozi na stežaj odprta okna je slišal patra Damijana, ki je pel s hripavim glasom: »Nunc dimittis!« ...
»Zdaj, o Gospod, odpuščaš svojega služabnika v miru, zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje!«
»In jaz, bedak, da se nisem prej spomnil na Mater božjo iz Scherpenheuvela!« je mrmral Valonec.
Popoldne je prišel pater Vendelin Moellers iz Kalaupape, da bi bolnika spovedal. Našel ga je žarečega od veselja. Na smrt se je pripravljal kakor na praznik.
»Poglejte moje roke, pater!« je rekel. »Vse rane se celijo. Naznanjajo smrt. Bog me kliče, da bom veliko noč praznoval v nebesih! Bog bodi za to slavljen!« (...)

 pripravlja in izbira Marko Čuk