Izgubiti otroka

Najti pot skozi bolečino
Knjižica govori o trenutkih, ko v veselo pričakovanje ali družinsko idilo zareže nepričakovana izguba otroka. Otroka lahko izgubimo na več načinov. A vsak izgubljen otrok je dragocen. In za vsako izgubo ostane žalost. V takšnih trenutkih gre za občutke velike bolečine, travme in praznine Kako se lahko spoprimemo s šokom in z bolečino? Kam se lahko obrnemo po pomoč? Kdo bo prekinil začarani krog vprašanj in obžalovanja? Na podobna vprašanja, ki se ob tem porajajo, in ob iskanju smeri, kako naprej, lahko pomagajo razmišljanja in spodbude, zbrane v tej knjigi.
Avtorica jih podaja na spodbuden način, da so lahko spremstvo skozi težko obdobje, ko se starši postavljajo na noge in poskušajo najti neki smisel ob tej izgubi ... prinašajo pa tudi spodbudo in upanje.

Zakaj?
Bolečina in vprašanja so pogosto povezani.
Zakaj se je rodila z neozdravljivo boleznijo?
Zakaj sem spet splavila?
Zakaj nisem preverila, ali je na varnem?
Zakaj je moral trpeti, kljub temu da ni razumel?
Zakaj je kombi pripeljal ravno takrat, ko je stekla na cesto?
Zakaj mi v bolnišnici niso povedali, kakšna so tveganja?
Zakaj ni zajokal in nas zbudil?
Zakaj sem ga spustila z oči?
Zakaj sem poškodovala svojega otroka?
Zakaj je ravno ona padla s skal?
Zakaj je epidemija prišla ravno k nam?
Zakaj je moral umreti moj otrok?

Vprašanja se nam podijo po glavi. Čutimo, da bi morali obstajati odgovori. Čutimo, da nam jih nekdo dolguje.
Vendar razlag ni in zdi se, da jih ne moremo najti nikjer.

Krivda in obžalovanje
Z vprašanji pride obžalovanje. Občutki krivde niso nikoli daleč stran. Če čutimo, da smo za smrt svojega otroka na nek način odgovorni, so lahko zelo pri roki.
Smo bili premalo skrbni, preveč sproščeni, preveč zaupljivi, preveč nepotrpežljivi, nismo bili pripravljeni poslušati?
Bi lahko odvzeli nekaj bolečine?
Bi lahko storili kaj več?
Mogoče nismo nikoli vzpostavili res tesnega odnosa, ki smo si ga želeli. Bi lahko pokazali svojo ljubezen, ko je bil otrok tukaj?
Ko bi le bila bolj nežna.
Ko bi le poslušala, ko mi je hotela kaj povedati.
Ko bi si le vzela več časa in kaj počela skupaj z njim. (...)

Žalovanje in pomoč drugih
Vendar je težko vedeti, kam se obrniti po nasvet.
Izguba je osamljena izkušnja. Je edinstvena in včasih zelo osebna. Pogosto je žalost težko deliti z drugo osebo, naj ti je še tako blizu.
Včasih, ko umre otrok, se starša v žalosti ne zbližata. Namesto tega ju žalost čez nekaj časa odtuji.
Mogoče ne vesta, kako tolažiti drug drugega.
Besed ne izrekata zlahka, ker se morata najprej spoprijeti z lastno žalostjo.
Drugi ljudje pogosto ne vedo, kako nuditi tolažbo.
Tragičnost mlade smrti vse zavije v žalost.
Včasih so izrečene napačne reči. Dobronamerne besede lahko bolijo, opažanja, ki naj bi pomagala, lahko zvenijo nepremišljeno in površinsko.
Ko žalujemo, potrebujemo čas. Skozi izgubo ljubljene osebe ne moremo hiteti nazaj v normalno življenje. V nekem smislu naša življenja ne bodo nikoli več normalna.

Upanje za žalujoče
Ko žalujemo, lahko zaznamo čustveno zmedo, ki začne izčrpavati naš um in telo. Zdi se, da nikakor ni mogoče olajšati globin bolečine, ki nas
obkroža.
Tistim, ki obupujejo, govori krščansko sporočilo o upanju.
Pravi, da so nam lahko odpuščene vse krivice, ki smo jih storili, in da smo zaradi Jezusa lahko pomirjeni z Bogom.
Pravi, da smrt ni konec življenja, temveč le del potovanja, mejnik, ki ga moramo prečkati vsi. In pred smrtjo stoji prav Jezus, ki pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.«
Kajti v svojem vstajenju nam je Jezus pokazal, da obstaja življenje po smrti, ki je življenje brez bolečin.
A za naše zdajšnje trpljenje krščansko sporočilo ne ponuja lahkih rešitev. Pravzaprav pravi ravno obratno: da je ta svet težak in da je lahko življenje zelo težko.
Greh je na svet prinesel nesrečo in bedo. To vpliva na vse nas; vsi s tem živimo in umremo.
Zemeljski greh vpliva celo na Boga. Odločil se je, da bo trpel izgubo Ljubljenega, da bi nam prinesel upanje.
Odnos z Jezusom nam pomaga, da pričnemo proces zdravljenja.

pripravlja Marko Čuk