Jaz, Čeplin Čarli

Nova zbirka duhovitih zgodb
»Smeh strežem le na svoj račun. Štiri leta v smešnicah na straneh Ognjišča in sedaj v drugi knjigi, v kateri je zbran snop štiriindvajsetih novih smešnih prigod. Če je bila prva knjiga naslovljena Jaz, Čarli Čeplin, kar pomeni Jaz, Karli kaplan (sem namreč kaplan v Lučah in Solčavi), nosi druga naslov Jaz, Čeplin Čarli – poslovenjeno: Jaz, kaplan Karli. Naj smešne prigode začinijo vaše dni z radostjo, optimizmom in vas krepijo v zdravju – kot pravi ljudska modrost: Smeh je pol zdravja,« je avtor predstavil svojo knjigo.

POSEBNA PONUDBA
Duhovitost duhovnih – dve knjigi p. Karla Gržana vam ponujamo za samo 24,75 €
(sicer bi stali 33,00 €)

Besedila so dve leti (2020-21) izhajala v Ognjišču v rubriki Duhovitost - duhovnost, zdaj pa so zbrane v knjigi.

Jaz Carli Ceplin 3D

Že kot otrok sem ozavestil, da se ni spodobno smejati na račun drugih. Takšen smeh ne bodri duha, pač pa ga zamori. Smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh tudi nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Če je ironiji – smehu – komediji posvetil svoj razmislek celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del njegovega zapisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz duhamorne ujetosti. Ironizacija v pripovedovanju smešnih prigod ni (samo)poniževanje, je pa ponižnost. Temelji na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je v nas in v družbi vredno, izpostavimo v ironijo kar želimo v smehu osvoboditi. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je za kvaliteto (so)bivanja vredno spremeniti – izpostavimo, kar želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno osvobajanje. Kot ste opazili, v smešnicah ironiziram predvsem svoj ego, ali pa neprimeren odnos do bližnjih in potem izpostavim lekcijo, ki je sicer za moj ego bridka, a je osvobajajoča. Saj veste: šola uči, izuči pa nas življenje. Za marsikaj. Tudi za medsebojno spoštljivost. (Karel Gržan v uvodni zgodbi)

Podpirajmo se med seboj, da bomo življenje lažje zaznavali tudi iz lepe in vedre strani. Takšen pogled je milost(en) in zanj je potrebno tudi prositi. Zgled za to nam je lahko sv. Tomaž More (1477–1535), ki je imel radosten odnos do življenja celo v času preganjanja. Kako je to zmogel? Morda bomo odgovor zaznali v njegovi molitvi, ki jo je naslovil Molitev za dobro voljo:
O Gospod, nakloni mi dobro prebavo
in kaj za prebavljanje.
Daj mi zdravo telo
in dovolj dobre volje, da bom zanj skrbel.
Nakloni mi, o Gospod, preprosto dušo,
ki bo ohranila vse, kar je dobro,
ki se ne bo zlahka prestrašila
in bo znala stvari postaviti na pravo mesto.
Daj mi dušo, ki ne bo poznala dolgčasa,
godrnjanja, vzdihovanja in pritoževanja,
in ne dopusti, da bi se vrtel okrog svojega ega.
Nakloni mi, Gospod, smisel za humor
in milost, da se bom znal pošaliti;
tako bom v življenju
našel nekaj radosti
in bom zmogel razveseliti tudi druge. Amen.

iz vsebine

Mmm, kisla repica!
»Naj vam postrežem krvavico s kislo repo?« me je povprašala gospodinja tam na Razborju pod Lisco.
»Neeee!« sem se ponudbe ubranil z odločnostjo, v kateri se je okušala panična bojazen.
»Čudno, drugod jo pa tako radi jeste,« je bolj zabrundala, kot rekla. »Bi raje kislo zelje?«
“Lahko bi si ga privoščil, glede na to, da močno sneži in je zato večerno predavanje odpovedano,” sem pomislil, a kljub temu za vsak slučaj predlagal: »Če se strinjate, bi za prilogo raje krompirjevo solato.«
In med tem, ko se jaz (se ve, da samo v spominu) prestavljam iz kuhinje v župnijsko pisarno, si vi gotovo zastavljate vprašanje: »Zakaj panična bojazen pred kislo repo in čemu pomislek pred kislim zeljem in to v povezavi s predavanjem?«
Samo še pri nekaj pisarniških opravkih se pomudim (v spominu, seveda), pa vam pojasnim.
Tako! Urejeno je.
Torej: bilo je v Trebnjem. Večerno predavanje. Prisotni so me zavzeto poslušali, ko se je vzbudilo ali prebudilo – kakor hočete (z izrazom si postrezite sami). Kaj se je vzbudilo oziroma prebudilo? Kaj, le kaj? Kislo zelje v delovanju! Kje? V mojem črevesju! Kako? Kaj sprašujete, kako, saj menda veste, da kislo zelje ni le odličen diuretik, pač pa tudi odvajalo!
Najprej sem pomislil: “Pa menda ja ne.” Misel sem hitro povrnil k predavanju od dogajanja tam globoko v meni (tokrat ne mislim na mojo duhovno, pač pa mislim na telesno razsežnost). Pa ne za dolgo. Tema predavanja se je v moji glavi vedno bolj mešala z mislijo na stranišče in z vprašanjem: ali je mogoče, da vzdržim do konca. “Moram!” sem si zabičal. “Bila bi sramota! Tega si kot ugleden človek nikakor ne morem privoščiti!”
A se je misel na skromni prostorček, v katerem bi mi odlegla vedno bolj nujna potreba, bolj in bolj vsiljevala in kmalu celo prevladovala. “Kako naj prekinem predavanje, da ne bodo uvideli, da gre za straniščno potrebo?” sem panično iskal rešitev, medtem, ko sem razlagal vzgojna napotila. (Pa naj še kdo reče, da lahko samo ženske mislijo naenkrat na dve stvari. Tudi moški to zmoremo! – No, vsaj občasno. Zagotovo takrat, ko je sila. In v tistem trenutku je sila vsekakor bila – tam v črevesju!)
Zamencal sem in uvidel: Odštevajo se mi sekunde, v katerih lahko zadevo še opravim dostojno v WC sobici, ki mi zagotavlja intimnost in ne kar javno in to celo na odru.
»Oprostite!« sem zaječal. »Pavza!« sem nato kriknil v sili in brez razlage, zakaj odmor, pospešeno odracal iz dvorane. (Saj veste, kako se hodi po račje takrat, ko lahko na tem svetu upaš in razmišljaš le o eni stvari: Ali bom uspel priti do stranišča še v pravem času. – Seveda v upanju, da ne bo zasedeno.) In sem doživljal relativnost časa: vsak, čeprav še tako hiter stopicljaj, sem doživljal kot v upočasnjenem posnetku. (Saj poznate domislico, s katero razlagajo fiziki relativnost časa: čas teče popolnoma drugače za tistega, ki doživlja čas olajšanja na stranišču, kot pa za tistega, ki stoji v veliki potrebi pred vrati. Na WCju v mojem domu je od tistega dogodka med Trebanjci napis: V življenju so trenutki, ko ni nič bolj pomembno kot doseči stranišče. – Seveda mora biti prosto!)
Res, v življenju so trenutki, ko ni na tem svetu nič bolj pomembno, kot to, da odkriješ, kje je WC in ga seveda dosežeš še v pravem času. Meni je takrat, Bogu hvala, uspelo! Kako mi je odleglo. Kako olajšan sem se povrnil v dvorano. Na svetu je bilo kar naenkrat manj problemov – celo vzgojnih! Zame največja težava se je srečno rešila. In življenje se mi je prikazalo v lepši luči.
»Konec pavze!« sem naznanil in z osvobojeno mislijo nadaljeval predavanje. Prav nič me ni vznemirjala misel: Le kaj si mislijo? “Pa naj si mislijo!” sem pomislil sproščeno. (Morda tudi zato, ker kislo zelje ne vpliva ugodno le na črevesno floro in zato (lahko tudi neugodno) deluje kot odvajalo, pač pa deluje tudi kot blago pomirjevalo: je pomagalo zoper živčno napetost, celo tesnobo in potrtost. – Torej, le jejmo kislo zelje! Samo, bodimo pozorni kdaj.
+++
»Kosilo!« je zakričala gospodinja tam iz kuhinje.
»Že grem,« sem naznanil in se iz pisarne prestavil v kuhinjo in sedel za mizo.
Kako lep prizor: skleda krompirjeve solate in seveda na krožniku tri prečudovite krvavice: ena za gospodinjo in seveda dve zame – po tiho sem upal, da ta veliki.
»Bova zmolila!« sem rekel pred jedjo, ko je pozvonilo na vratih župnišča.
»Kdo je pa zdaj! Pa ravno, ko je kosilo!« je bila gospodinja očitno nejevoljna.
»In v takšnem vremenu!« sem dodal in se ozrl skozi okno. Zunaj je veter vrtinčil snežinke.
»Bom jaz pogledala kdo je,« je rekla in že hitela k vratom.
Prisluhnil sem:
»Bog daj!«
»O, vi ste, Franc. Bog daj! Kaj bi pa radi?«
»Župnika.«
»Gospod so ravno pri molitvi.«
»Bom pa počakal.«
»Franc, kar pridite v kuhinjo. Sem že končal molitev,« sem zatulil preko ovinkov do gosta, se pobožno pokrižal in se zazrl h krvavicam, ki so me vse bleščeče vabile, da se jih lotim – no vsaj tisti dve, ki sta bili namenjeni meni. K sebi sem vzel seveda ta največjo.
»Kar k peči sedite. Saj ste čisto mokri,« je rekla gospodinja.
»Peš?« sem bil radoveden, čeprav sem vedel, da je pripešačil, če pa je cesta neprevozna.
»Peš, peš,« je potrdil Franc. »Dobro uro sem gazil. So zameti, ki jih človek komaj premaga!«
»Dobri ste,« sem rekel in pri tem pomislil, kako dobra je krvavica. Bogu hvala: gospodinja si je dala na krožnik ta najmanjšo, torej bo ostala zame še srednje velika.
»Je kaj novega tam v Polani?« sem povprašal in si s prtičkom popivnal mastne ustne kotičke.
»Ah, nič posebnega, gospod župnik.«
»Res, čisto nič?« sem bil ob krvavici željan še kakšne sveže novice.
»No, to je že novost, da je naša koza skotila kar tri mladiče.«
»Tri?« se je začudila gospodinja. »Ja, kako pa pol zizajo. Koza ima samo dva seska.«
Globoko sem vzdihnil in obračajoč oči proti nebu pomislil: “Kako banalni pogovor. In to za župnijsko mizo.”
»Ja, takole je: dva zizata, eden pa gleda,« je razložil Franc.
»Ja, kako se pa sirotek počuti?« sem bil sočuten s ta tretjim kozličkom. »Med tem, ko ona dva jesta, on samo gleda …«
»Kako se počuti? Le kako? Tako kot jaz, ki vaju samo gledam, med tem, ko se vidva mastita,« je bil jasen Franc. In jaz sem v hipu uvidel, da tista srednje velika krvavica tokrat ne bo namenjena meni.
+++
Vem, vem! – Na dolgu imam pojasnilo, zakaj sem se, kot priloge h krvavici, kisle repe tako silno ubranil.
Razlog je v posledici. Ne, ne … – Ne v odvajalni. Razlog je v posledici dogodka, ki vam ga opišem.
Bil sem novinec na neki župniji. (Nikar ne razmišljajte, na kateri – to bi se mi lahko zgodilo na katerikoli.) Življenje me takrat še ni izučilo – vsaj na tistem področju. Saj veste: Šola nas uči, življenje pa izuči. Takšne napake danes vsekakor ne bi naredil.
Napaka – kakšne je bila napaka? Pravzaprav ni bila napaka, bila je usodna izjava!
Prišel sem na eno izmed domačij, ravno ob času kosila.
»Saj bi vas povabili k mizi, pa imamo kislo repo. Saj veste, petek je …« se je kakor opravičevala gospodinja.
»Jaz imam kislo repo zelo rad. Četudi ni petek,« sem rekel, da bi sprostil nelagodje, a sem s tem zapečati svojo kulinarično usodo na tisti župniji.
»Če mu postrežete s kislo repo – četudi ni petek – se ne morete zmotiti. Nadvse jo ima rad,« se je razširila novica po fari in kamorkoli sem prišel mi je bila postrežena v izobilju.
No, bila je izjema: Nekje so mi (končno, vendar le!) postregli kosilo brez zakisane repe. Pred odhodom pa mi je izročila gospodinja posodo z naročilom: »Tu je kisla repa. Pogrejte si jo za večerjo, da se boste malce posladkali.«
In sem se kislo nasmehnil.

 

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh