Križev pot - Ljubezni pot

Razmišljanja ob novi upodobitvi križevega pota v žup. cerkvi sv. Lovrenca na Stranicah (2020), ki je delo akad. kiparja Viktorja Gojkoviča. Umetniško sveža reliefna upodobitev v umetni glini z minimalno barvno poslikavo omogoča molivcu vstopiti v doživljanje Jezusa na poti na Kalvarijo. Ta pot boja med Dobrim in zlom nam sporoča, da Jezusova pot s križem ni le pot strašnega trpljenja, ampak tudi pot ljubezni, ki pripelje v prazen grob. V knjižici je tudi kratka predstavitev podob in nekaterih podrobnosti, ki lahko pomagajo bolj doživeto moliti. (nekaj misli spodaj)

Gospod, stojim na začetku tvoje poti trpljenja. Želim zreti (kontemplirati) tvojo bolečino in se pustiti dotakniti tvojemu Božjemu usmiljenju, kajti ti si obličje Očetovega usmiljenja, ki se je utelesilo med nami. Želim si, da bi me tvoje odrešenje preželo v vsej celovitosti. Pokaži mi nov slog življenja in mi ga pomagaj zaživeti, slog, ki izhaja iz tvojega križevega pota; iz tvojega trpljenja iz ljubezni do vsakega človeka. Prebudi pri molitvi tega križevega pota mojo duhovno domišljijo in z njeno pomočjo prebudi v meni živ spomin nate. Tako živ, da me bo povezal s teboj, s tvojo človeško in Božjo resničnostjo. Vznemiri me s svojo križano ljubeznijo. Hodiva skupaj z brati in sestrami, sinodalno, to pot tvojega križevega pota. Naj notranje doživim tvoj križev pot in se pustim vneti tvoji Božji ljubezni! (iz vsebine)

Križev pot v župnijski cerkvi sv. Lovrenca na Stranicah
Akademski kipar in restavrator Viktor Gojkovič je oblikoval križev pot za župnijsko cerkev sv. Lovrenca na Stranicah (l. 2020). Uporabil je kremenit (»umetna glina«, keramični prah) v barvi teracote. Podobe križevega pota so izredno harmonično – tako barvno in po izrazu kot po velikosti – umeščene v sakralni prostor straniške župnijske cerkve.

Na upodobitvah križevega pota izrazito izstopata Kristus in križ; vse drugo ostaja obrobno. Kristus je bel, čist in brez vsake sence – povsem Božji, ves v Svetem Duhu, križ skoraj črn. Na križevem potu si jasno stojita nasproti bela in črnorjava – Kristus, Bog, in trpljenje, zlo.
(...) Na ploščah križ dosledno ni upodobljen v celoti: v duhu ga vidimo, kako sega preko njihovega roba. Torej sega k nam, v naš svet, v naš prostor, v naše življenje: s tem nam križev pot sporoča, da Kristus naše življenjske križe spreminja v svojega in postajajo orodje odrešenjske ljubezni … Torej Kristusov križ postaja del našega križa in naš življenjski križ postaja del Kristusovega križa. Pri križevem potu smo
navajeni reči, da mi pomagamo Kristusu nositi križ – v resnici nam On pomaga nositi naše križe.
Opazimo lahko tudi, da Jezus na vsaki postaji drugače objema križ: enkrat z eno roko, drugič z drugo, pa spet z obema, enkrat z ene strani, drugič z druge ... Trpljenje ima veliko obrazov in vsako obliko trpljenja vsak človek sprejema na svoj način; pa tudi isto trpljenje moramo vsak dan na novo sprejeti in nositi kot nekaj novega.

Povabljeni smo, da v podobah odkrijemo kaj novega; nekaj samo nam namenjenega, in to prav v tistem trenutku našega življenja. Zmeraj nam bo povedal kaj novega, kaj izzivalnega … Vedno pa bo njegovo končno sporočilo, da belo premaga črno, ljubezen sovraštvo, življenje smrt … Na koncu zmaga Bog. Zato se zadnja postaja, polaganje Jezusa v grob, z veliko bele, nadaljuje v prezbiterij na župnijski oltar … kjer se pri vsaki evharistični daritvi posedanja Jezusova zmaga nad smrtjo v njegovem vstajenju in se s to Skrivnostjo hrani občestvo Božjega ljudstva ter raste kot Kristusovo skrivnostno telo.
Naj vsakega molivca križevega pota napolni zavest, da je križev pot pot ljubezni, celo pot Ljubezni.

pripravlja in izbira Marko Čuk