Moj resnični božič (5)

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

Toliko teme je v človeškem življenju - včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko - in nikogar ni, ki bi ti pomagal. To je stara mama, ki je zbolela za Alzheimerjevo boleznbijo, in ne ve več, da jo je sin obiskal pred eno uro. To je starec, ki bi rad umrl - pa ne more umreti. Pred seboj vidim jokajoče starše, ki so izvedeli za sinovo smrt ... Spomnim se Barbare, ki jo je mož pustil samo s tremi majhnimi otroki in se komaj prebija ... Simonin prijatelj je naredil samomor - in Peter, mali ministrant, ne ve, če bi se odločil za gimnazijoi ...

Želim si, da ne bi ob vsem naštetem trpljenju in bolečini ostal trd in brezsrčen, da ne bi duše zaprl v oklep. Da bi drugega in njegove probleme videl kot človeka in ne le kot primer, problem ta reševanje, kot številko na seznamu.

Ne smem pa se izogibati tudi srečanju s samim seboj in svojimi teminami, da v sebi ne otrdim in samo še funkcioniram, pa nič več resnično ne živim. Kako bom potem razumel bolečino, če več ne vem, kaj je bolečina? Kako se bom podal v temine drugega, če te je strah lastne teme? Kako boš dal piti živo vodo, če so v tebi presahnili vsi studenci in izviri?

O, pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!

Da bi le prišel Bog v vso našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me napojil z živo vodo.

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk