01. Romanje se rodi

1. romanje: 19. avgusta 1969

Romanje se rodi

Ste že kdaj romali? Gotovo! Čisto enostavna stvar: vzameš vozni listek za vlak ali avtobus (če že nimaš svojega fička), se usedeš in potuješ. Danes je svet majhen...

Pa ni za vse tako. So ljudje, ki niti na dvorišče ne morejo priti prej kot v pol ure. Sami sploh nikamor.

Vsako leto se v Lurd vozijo celi vlaki bolnikov. Na velikem trgu jih postavijo v prvo vrsto. Najprej tiste na nosilih, potem tiste na vozkih in končno tiste s protezami in spremstvom. Pretresljiv prizor. Malokateri od teh bolnikov čudežno ozdravi, toda skoraj vsi gredo iz Lurda srečni. Prejeli so še večjo milost kot zdravje: milost, da svoje trpljenje z vdanostjo prenašajo.

Mi nimamo Lurda in malokateri od naših bolnikov bi imel toliko denarja, da bi lahko romal tja ... Ne, tudi mi imamo svoj Lurd, kjer Marija sprejema svoje otroke. Mar je Marija vezana na en kraj? Zakaj je Kraljica sveta? Če Marija sprejema bolnike in invalide v Lurdu, zakaj jih ne bi tudi na Brezjah?

Zamisel je pravzaprav prišla s strani naših bralcev. Predlagali so, naj bi se lastniki osebnih avtomobilov ponudili bolnikom, da jih peljejo na kakšno božjo pot. Na uredništvu smo razmišljali o tem in prišli do zaključka, da bi se to dalo narediti v malo večjem obsegu: SLOVENSKO ROMANJE BOLNIKOV IN INVALIDOV NA BREZJE. Objavili smo to zamisel.

Začele so prihajati prijave. V začetku kot da skoraj ne verjamejo, da bi bilo to mogoče, zlasti pa, da bi bilo to za bolnike in invalide brezplačno! Nabralo se je kakšnih 70 prijav iz vse Slovenije. Potrebno je bilo organizirati prevoze. Ker so bili iz vseh mogočih krajev, to ni bilo ravno lahko. Upali smo na pomoč 'lastnikov osebnih avtomobilov', kot je v začetku padla zamisel – toda od teh se ni javil nihče! Romati smo morali na delavnik, ker je ob nedeljah brezjanska cerkev prenapolnjena z drugimi romarji, 'lastniki osebnih avtomobilov' pa so v službi, ali pa so sploh prezrli oglas v Ognjišču (če ga berejo). Bolnike je bilo treba iti iskat na domove, v hribe, v zakotne vasi. Z avtobusi se ne more povsod.

Najprej se je odpravil na 'romanje' oče urednik in obiskal zbirne centre. Iskal je prevoznike, privatne, državne, osebne prijatelje (zlasti duhovnike), spraševal – in končno smo spravili skupaj vozni red. Nekateri invalidi so dobili prevoz sami, druge so pripeljali njihovi župniki. Tako smo v torek, 19. avgusta 1969, od vseh strani in z vsemi mogočimi vozili (razen s traktorji) prišli na Brezje k Mariji. Z avtobusov, kombijev, osebnih avtomobilov so razkladali invalidske vozičke. Romarji so imeli značke, da smo jih lahko postregli s prostori v cerkvi. Cerkev se je skoraj napolnila z romarji. Spredaj so bili invalidi na vozičkih, stolicah, ob spremljevalcih. Šest duhovnikov je s koprskim škofom dr. Janezom Jenkom, ki je romanje vodil, pristopilo k oltarju v praznično razsvetljeni cerkvi. Večina invalidov še nikdar ni bila na Brezjah. Težko pridejo celo v domačo cerkev. Lahko si predstavljajte njihovo veselje ob tem dnevu! Obhajilo so prejemali v svojih vozičkih.

Po maši je bil blagoslov, nato še nekaj časa za osebne prošnje in molitev k Mariji. Sledilo je skupno kosilo v bližnji gostilni. Tam smo se med seboj nekoliko bolje spoznali. Bili smo zbrani od Šentilja do Kopra, od Jesenic do Sevnice.

Po končanem romanju smo prejeli veliko pošte od naših invalidov. Iz teh pisem odseva sreča in hvaležnost, da so lahko bili na romanju. Mnogi se kesajo, da se niso prijavili: prezrli so oglase v Ognjišču. Sprašujejo, če bo še kdaj tako romanje.

Franc Bole

... se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk