03. Čez tisoč samo bolnikov in invalidov
3. romanje: 21. avgusta 1971
Romarska 'mladika' se je prijela! V avgustovski številki Ognjišča je bil objavljen oglas, v katerem je bilo zapisano: »V tem mesecu bomo, tako kot zadnja leta, organizirali ROMANJE INVALIDOV IN BOLNIKOV na Brezje. Ta izraz solidarnosti s tistimi, ki jih je trpljenje bolj zaznamovalo kakor nas, postaja počasi že tradicija vse večjega obsega.«
Romanje je bilo 21. avgusta 1971. Poročilo v Ognjišču pove: »Računamo, da je bilo letos na Brezjah čez tisoč samo bolnikov in invalidov in ne dosti manj spremljevalcev. Ker so bili romarji iz najrazličnejših krajev, mest in vasi cele Slovenije, bi bilo praktično nemogoče oskrbeti toliko prevozov, če se na našo prošnjo in prošnjo župnikov ne bi v posameznih župnijah javili vozniki–prostovoljci. Ti so peljali bolnike in invalide svojega ali sosednjih krajev. Precej je bilo tudi kombijev in avtobusov. V imenu vseh romarjev smo dolžni zahvalo tem požrtvovalnim prostovoljcem in seveda župnikom, ki so si povečini sami vzeli skrb za organizacijo prevoza romarjev. To dejanje je še toliko bolj hvalevredno, ker so skoraj vsi to storili brezplačno. Na Brezjah smo bili priče čudovitih prizorov bratske solidarnosti.
Tolika množica seveda ni mogla v cerkev. Zato so reditelji takoj na začetku prosili spremljevalce, ki bolnikom niso nujno potrebni, naj bi počakali zunaj. Bolj ko se je ura pomikala proti enajsti – uri skupne slovesne maše – manj prostora je bilo v cerkvi tudi za bolnike in invalide. Prihajali so novi in sicer težki invalidi na vozičkih. prost je bil samo še bogoslužni prostor okrog oltarja, kjer so bili pripravljeni sedeži za škofa in duhovnike, ki bodo z njim somaševali. Najtežjim invalidom nismo mogli dati zadnjih prostorov v cerkvi, saj je bil to njihov dan: zapeljali smo vozičke tik do oltarja in na rdeče oblečene stole za škofe in mašnike posadili invalide. Res da se bogoslužje ni moglo vršiti tako slovesno kot bi se sicer, toda Kristusova evharistična žrtev je bila še bolj živa, ker so se lepih mašnih oblačil dotikali zveriženi udi invalidov. Škof in somašujoči duhovniki so se umaknili na oltarne stopnice.
Romarji so dobili v roke spored z besedilom vseh pesmi, ki so jih peli med bogoslužjem. Ljudsko petje je močno donelo iz grl nenavadnih romarjev Mariji v pozdrav. Romanje je vodil mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. V pridigi je po mikrofonu donel njegov spodbujajoči glas, da so ga lahko slišali tudi tisti, ki so bili zunaj cerkve in v kapeli na dvorišču – tisti, ki slovesnosti niso mogli videti. Škof je govoril o vrednosti trpljenja v Kristusovi luči.
Po obhajilu, ki so ga duhovniki delili kar po cerkvi, so redarji romarje na vozičkih in tiste, ki so jih nosili na stolicah, pa še tiste, ki niso bili v klopeh, razporedili v krogu pred cerkvijo. Škof je med petjem litanij z Najsvetejšim v rokah blagoslavljal bolnike. Tako se vrši blagoslov bolnikov z Najsvetejšim v Lurdu. Marsikatero oko se je orosilo ob pogledu na toliko trpečih, zbranih na tem svetem kraju. To je bil 'živi rožni venec trpljenja'. Ko se je procesija končala in je škof izpred oltarja še enkrat podelil blagoslov z Najsvetejšim, so romarji zapeli znano, večno mlado pesem 'Marija, skoz' življenje'.
Težko so se romarji ločili od cerkve, da bi se zatekli v bližnje gostilne, kjer je bilo zanje pripravljeno kosilo. Razvezali so se jeziki, sklepala so se nova poznanstva in prijateljstva.
Vozniki so spet z vso potrpežljivostjo spravljali svoje invalide v vozila. Mnogi so si domov grede ogledali še kakšno zanimivost, v srcu pa so vsi nosili spomin na lepe prizore, ki so jih doživeli ta dan, namenjen materinskemu pogledu Marije Pomočnice, ki je trosila obilje tolažbe in milosti v trpeča srca teh svojih preizkušanih otrok. (Franc Bole)
... se nadaljuje
pripravlja Marko Čuk