Brezje - 50 let romanj

Marsikdo se je čudil, kako da Ognjišče, ki je namenjeno mladim, začenja z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Zadeva je zelo enostavna. Ognjišče hoče svoje bralce vzgajati v duhu evangelija. Najboljši način vzgoje so dejanja. Prav k dejanjem smo želeli usmeriti našo mladino in ne samo mladino. Narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči. Rodila se je rubrika Poštni predal dobrote, v kateri smo objavljali dopise in naslove invalidov, da bi jim naši bralci pisali, jih obiskovali, jim pomagali. To pomeni tudi, pomagati jim priti do cerkve, do romarskega svetišča. Za vzor nam je bil Lurd, kot smo v Ognjišču razložili ob prvih romanjih.

Vedeli smo, da romanja ne bo mogoče imeti ob nedeljah, ker takrat svetišče na Brezjah napolnijo redni romarji. Tako smo izbrali delavnik; dve leti v sredo po 15. avgustu, pozneje soboto po velikem šmarnu. Zaradi vročine pa smo romanja premaknili (1975) na tretjo ali četrto soboto v juniju. Prosili smo župnike, da ob šoferjih prostovoljcih in domačih ali sorodnikih tudi sami poskrbijo za invalide, bolne in ostarele iz svoje župnije. Odziv je bil presenetljiv. Mnogi župniki so najeli avtobus in tako pripeljali večje število svojih invalidnih, bolnih ali ostarelih vernikov s pomočniki vred. Na romanje pripelje zdaj do 120 avtobusov. Že četrto leto smo morali postaviti oltar na trg pred cerkvijo, ker za toliko romarjev v cerkvi ni bilo več prostora. Problem so bili sedeži. Najprej smo si jih izposojali od raznih večjih župnij, pozneje pa smo jih vsako leto nekaj sami nabavili s pomočjo darovalcev in dobrotnikov. Tako imamo sedaj okrog 2000 sedežev. To romanje je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji. Vedno smo zaprosili za vodstvo romanja enega od škofov. Včasih je prišlo tudi več škofov, za 25- letnico pa smo povabili vse slovenske škofe.

Nekatere župnije so organizirale večjo skupino mladih za pomočnike, drugi so se priglasili sami. Ponavadi jih pride okoli 300. Tako so se počasi izoblikovale skupine z voditelji, ki skrbijo za razna področja: pomočniki z našimi invalidskimi vozički (okrog 40); pomočniki, ki skrbijo za pijačo in vse druge potrebe, redarji, ki poskrbijo, da sedeže in prostore spredaj zasedejo bolniki; pomočniki, ki spremljajo duhovnike pri delitvi svetega maziljenja in obhajila; bolniški pomočniki z zdravnikom in bolniškimi sestrami ...

Največja nagrada za vse, ki se z romanjem trudijo, je sreča invalidov, bolnikov in ostarelih. Mnogi celo leto pričakujejo ta dogodek. Skozi leta so se med njimi in z njimi spletle močne vezi prijateljstva.

Ob zlatem jubileju naših romanj smo hvaležni najprej Bogu in Mariji, da smo se lahko vsa ta leta v takem številu zbirali okrog oltarja in pod materinsko varstvo Marije Pomagaj na Brezjah, kraljice Slovencev. Mnogi od teh, ki so ta leta romali z nami, so že v večnosti in prepričani smo, da nam pomagajo s svojo priprošnjo, kar velikokrat močno občutimo. Hvaležni smo romarjem, ki se vabilu odzovejo, našim škofom in duhovnikom, patrom frančiškanom, oskrbnikom bazilike na Brezjah, mladim in odraslim prostovoljcem, šoferjem in spremljevalcem ter vsem, ki nam pri tem pomagate. V Marijino priprošnjo smo Slovenci vedno otroško zaupali in nebeška Mati nas nikdar ni zapustila. Naj bo tako tudi v bodoče.

Franc Bole, oče romanja

... se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk