04. Prvič romarska maša na prostem

4. romanje: 26. avgusta 1972

Izkušnje dosedanjih treh romanj so nam pomagale izboljšati organizacijo. Že lani smo spoznali, da je največja ovira za ubran potek pobožnosti premajhen prostor v cerkvi. Zaradi gneče mnogi težki bolniki niso videli na oltar. Zato smo se letos odločili za mašo na prostem. Pri tem smo seveda tvegali zaradi morebitnega dežja ali premočnega sonca, ki tudi slabo vpliva na počutje bolnikov. Marija pa nam je poslala vreme, da si boljšega ne bi mogli želeti.

Dva meseca pred romanjem smo se sestali z ekipo, ki je vodila romanje bolnikov v Lurd. Z jezuitom–zdravnikom p. Marjanom Šefom smo se že lani domenili, da nam bodo v bodoče oni priskrbeli zdravniško in bolniško osebje, ki je za tako romanje nujno potrebno. Tako nam je uspelo zbrati več kot 40 pomočnikov, ki so bili na razpolago bolnikom in drugim romarjem. Skrbeli so tudi za okrepčila in pijačo. Na takem romanju je žeja, zlasti za bolnike največji problem. Pred mašo in po njej je lahko vsak dobil limonado, čaj ali kavo.

Velika težava je bila poskrbeti za kosilo bolnikom in voznikom, ki so brezplačno vozili na Brezje. V vseh okoliških gostilnah (štirih) smo naročili največje možno število preprostih, a izdatnih obrokov. Sestre, ki so na Brezjah, so prevzele skrb za najtežje bolnike.

Tudi ni bilo ravno lahko pripraviti na velikem dvorišču pred cerkvijo dovolj sedežev – vsaj za bolnike in invalide. Naši pomočniki so navozili stole in klopi za okoli 800 sedežev. Veliko invalidov je prišlo z vozički in tudi mi smo jih imeli nekaj. Tako smo težje invalide in bolnike na vozičkih razporedili v polkrogu pred oltarjem.

Bolnike je spremljalo tudi precej duhovnikov, zato je bilo dobro poskrbljeno za spovedovanje. Spovedovalo je okoli 15 duhovnikov in tako so lahko že pred mašo opravili spoved vsi, ki so to želeli.

Bogoslužni del romanja s petjem je pripravljala druga skupina, ki jo je vodil ljubljanski stolni vikar Lojze Uran. On je vodil tudi ljudsko petje med mašo. Romarji so imeli v rokah liste s celotnim besedilom pesmi, da so pri petju lahko lepo sodelovali.

Okrog devete ure se je začel trg polniti z romarji, parkirni prostori pa z avtobusi in avtomobili. Ura za slovesno mašo je bila namenoma postavljena bolj pozno – ob enajstih, da bi lahko vsi romarji brez hitenja pravočasno prišli. Zvonovi so slovesno doneli in naznanjali nenavaden praznik, ko so k Mariji na Brezje prišli njeni najbolj trpeči in zato najbolj ljubljeni otroci.

Ob enajstih je prišla pred oltar, nad katerim se je dvigala Marijina podoba, ovenčana s cvetjem, vrsta duhovnikov, ki so somaševali z voditeljem romanja, mariborskim pomožnim škofom dr. Vekoslavom Grmičem. Med njimi je bil tudi upokojeni duhovnik–invalid, ki so ga k vznožju oltarja pripeljali na vozičku, oblečenega v mašni plašč. To je bil Leopold Končan iz Lahovč pri Cerkljah na Gorenjskem. On je prebral evangelij. Duhovnik, ki sam prenaša usodo invalidov, je še tesneje povezal daritveni oltar z našimi romarji. Berila, ki so bila posebej izbrana za to priložnost, je bral invalid na vozičku ter mlada invalidka, ki ima tudi sestro invalidko in z nami roma vsako leto že od začetka. Pri darovanju se je vsem, ki so omogočili to romanje, zahvalila dolgoletna težka bolnica Mimica, ki je bila vsa povojna leta priklenjena na posteljo, zadnji dve leti pa se je mogla udeležiti našega romanja.

Pri obhajilu so šli duhovniki s ciboriji v rokah med romarje in jih na njihovih mestih obhajali. Po maši se je razvila procesija z Najsvetejšim in škof je (tako kot v Lurdu) med potjo blagoslavljal bolnike. Mnoge oči so se od ganjenosti orosile – ne samo bolnikom, ampak tudi nam, ki smo videli toliko vdanosti v trpljenje pri teh naših bratih in sestrah. Res je, kar je v govoru povedal škof: vera pomaga prenašati trpljenje, ker mu daje smisel in upanje. (Franc Bole)

... se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk