09. Blagoslov osmih novomašnikov

IX. romanje: 9. JULIJA 1977

Romarjem na Brezje smo že kmalu začeli razpošiljati 'razpoznavne znake'. Leta 1977 so bile to kovinske značke: rdeče za bolnike, invalide in ostarele, modre pa za spremljevalce. Značke so veljale kot vstopnica za vnaprej 'rezervirane' prostore. V 'oznanilih' za romanje 1977 beremo, da se bo med romarsko mašo delilo sveto maziljenje, 'vendar samo tistim, ki so težji bolniki ali invalidi. To je zakrament in ga ne smemo prejemati brez potrebnih pogojev, zato se boste tisti, ki želite prejeti sveto maziljenje, javili pred mašo našim pomočnikom in dobili svečko kot znamenje, da lahko prejmete maziljenje.«

Poročilo o romanju leta 1977 je za Ognjišče sestavila Vida Bratina, uslužbenka na upravi našega mesečnika, in velikokrat voditeljica romarskih avtobusov iz koprske smeri.

»Ob Mariji Pomagaj,« piše, »se je letos zbralo rekordno število romarjev: več kot 7.000! Morda bi jih bilo še več, če ne bi zjutraj grozilo slabo vreme. Ko smo s Primorskega potovali proti Brezjam, je deževalo, kot da so se odprle vse nebeške zapornice. Toda Mati na Brezjah nas je dočakala v soncu – kot vsako leto. Dolge kolone vozil (osebnih avtomobilov in avtobusov) so polnile prostor, ki je bil zanje namenjen. Kljub gneči, ki je nekoliko ovirala, da težji bolniki na vozičkih niso brž dobili prostora spredaj, je od vseh strani odmevala vesela pesem Mariji v čast. Že takoj po prihodu so ob molitvi rožnega venca vsi na trgu peli: »Duša, le pojdi z mano ...« Molitev rožnega venca je bila 'uglaševanje' za mašo.

Ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, ki je vodil somaševanje številnih duhovnikov iz vseh treh slovenskih škofij, je pozdravil bolnike. Imenoval jih je 'Kristusova armada, ki neprenehoma daruje svoje trpljenje Gospodu'. Posredoval je tudi poseben pozdrav mariborskega škofa Držečnika, ki s svoje bolniške postelje spremlja romarje in se jih spominja pri maši, katero daruje prav zanje.

Med romarsko mašo so podelili sveto maziljenje bolnikom, ki so bili 'odbrani' vnaprej in so kot razpoznavno znamenje v rokah držali prižgane svečke. Velika večina romarjev je prejela sveto obhajilo. Po maši je osem slovenskih novomašnikov zbranim podelilo svoj novomašni blagoslov, ki je v slovenski vernosti nadvse cenjen dar.

Veselo petje, pozdravljanje pa tudi solze ganotja so spremljale množico, ki se je zbrala ob Materi. Ni bilo bolnika, invalida in ostarelega človeka – vsi smo bili Marijini romarji, vsak s svojo težavo in bridkostjo. Vsi pa smo od nje odhajali olajšani, z upanjem v njeno pomoč. Ob slovesu smo si iskreno voščili: »Nasvidenje prihodnje leto na jubilejnem, desetem romanju!«

Vida Bratina

... se nadaljuje - pripravlja Marko Čuk