Ognjišče - junij 1975

OGNJIŠČE - JUNIJ 1975
KOPER - LETO XI - 06

IZ UREDNIKOVE BELEŽNICE

V tem mesecu, in sicer v soboto 21. junija, bomo že romali z našimi bolniki in invalidi na Brezje. To bo že VII. zaporedno romanje. Tudi letos potrebujemo za to vašo pomoč. Preberite si razpored romanja.

Ob tridesetletnici konca vojnih grozot smo se spomnili naših duhovnikov, ki so bili v peklu dachauskega lagerja. Ko smo zapisovali spomine še živečih, smo ugotovili toliko zanimivega, da bomo z reportažo nadaljevali v prihodnji številki. Hvaležni smo tistim, ki so nas na to spomnili, in njim, da so hoteli obujati težke spomine na tista leta.

V prilogi nadaljujemo z drugim delom kratkega pregleda vseh papežev. O mnogih je težko pisati tudi zato, ker različni viri navajajo različne podatke. Vsekakor pa se skozi njihovo zgodovino zrcali zgodovina Cerkve in tolikih narodov. Ravno zato vam priporočamo to branje, ker vas bo obogatilo za marsikatero spoznanje.

Turistična sezona se je že začela. Tudi sami morda že veliko mislite na tiste brezskrbne dni. Preberite si poročilo o L jugoslovanskem simpoziju pastorale turizma, ki je bil v Zadru. Zamislili smo se ob podatkih, ki smo jih slišali. Verjetno bodo zanimali tudi vas.

Kot smo že napovedali, imamo zopet na zalogi ovitke za celotni letnik Ognjišča.

Platnice so toliko bolj praktične, ker lahko vanje vlagaš vsako številko sproti in je tako ne zgubiš in ne zamažeš. Sedanji ovitki so v platnu (prejšnji so bili plastični) in so še lepši. Žal pa je cena nekoliko višja, kot smo prvotno računali, in sicer 15 din plus poštnina. Vendar so kljub temu te platnice za tri dinarje cenejše od plastičnih. Tako zbrani letniki Ognjišča bodo postali prava enciklopedija. Pomislite samo na priloge, na rojstne domove naših pesnikov in pisateljev in na toliko vzgojnega čtiva. Škoda bi bilo, da ga zavržete kot star papir.

Uspešen konec šole vsem, ki si v šolskih klopeh nabirate znanja in lepe poletne dneve

oče urednik

PISMO MESECA

Tisti, ki se zatekajo k Bogu, niso zmožni sami nositi teže življenja

Pišem vam zato, ker vidim, da sem m najboljši poti, da izgubim vero. Verjetno sem tega največ kriv sam, pa vendar mi pomagajte.

Pred odhodom k vojakom sem hodil v cerkev, ker so hodili vsi. Pri verouku sem imel dobre ocene, ker smo imeli odličnega kaplana. Tudi k mladinskemu verouku sem dokaj redno zahajal, zato, ker smo lepo peli in ker je bilo tam veliko deklet: Bral sem Ognjišče in bil z vsem zadovoljen.

Prej sem napisal, da sem verjetno največ sam kriv. Moral bi poiskati z leti zahtevnejšo in strokovnejšo literaturo, prebirati sveto pismo. Doslej sem ga prebiral morda vsega skupaj deset ur. Dragi oče urednik, morda vas bodo prizadele besede, ki jih bom napisal, a pišem vam pošteno v želji, da pridem čimbolj na jasno.

Jasno mi postaja, zakaj danes tako malo ljudi, posebno mladih, redno zahaja v cerkev. Bog je tako daleč, on ima v bistvu samo posmrtni del življenja, do smrti pa je njegova prisotnost brez pomena, saj si ljudje sami ustvarjamo življenje in takšno je, kot smo si ga sami uredili. Kakšno bo moje življenje po smrti, o tem pa odloča Bog, jaz imam na to presneto malo vpliva. Kako bom pa življenje preživel, je največ od mene odvisno, saj še narodni pregovor pravi: Kot si boš postlal, tako boš spal. Zdi se mi, da oni, ki se zatekajo k Bogu, niso zmožni živeti življenja, niso sposobni teže življenja nositi na svojih ramenih. Ne trdim, da so vsi takšni, a res si tiste, ki so se zaprli v samostan, ne morem drugače predstavljati. So v okolju, kjer so drug drugemu za vzor, ko so tako izolirani, a gotovo niso bili sposobni živeti običajnega življenja.

Res je, da je na svetu veliko nesreč, vojn in večkrat ste vi napisali, daje to človekovo delo. In tako tudi je. K temu je treba dodati še bolezni, ali najboljša pomoč je zdravstveno zavarovanje in kar najboljši zdravniški kader. S tem si še največ pomagamo.

Popolnoma se strinjam z vsem, kar nas učite, le o kakem posmrtnem življenju, o tem pa presneto dvomim. Tu pa je tudi problem, ker se mi zdi, da je življenje kakor brez smisla, če je s smrtjo vsega konec. Najbrž sem tudi jaz eden tistih nemočnežev, ki se ne morejo povsem sprijazniti s tem nesmislom. Kot vidite, mi marsikaj ni jasno. Dajte, napišite nekaj besed, kako vi mislite o tem. Zelo rad bi bil prepričan, da Bog je, da ima življenje vendar nek globlji smisel, a vsak dan sem manj prepričan o tem.

Morda pa niti ni pomembno, ali Bog je ali ni, ker dokler živimo, se moramo pač truditi in boriti, ko pa umremo, če ni nič, pač ni nič; če pa je Bog, pa tudi ne bo hudo, če smo tako živeli, kot žive danes običajni ljudje. Za vse to pa se verjetno ni treba hoditi ob nedeljah klanjat v cerkev, čeprav ne rečem, da se ne sme iti. Najbrž je mnogo bolj pametno, da se učimo, razmišljamo, delamo, šolamo, trudimo, kot pa da častimo in se bojimo Boga, čigar vpliv je povsem nejasen. Tudi ne razumem, zakaj nekateri duhovniki strašijo s peklom, ko to prizadene najbolj že itak popolnoma prestrašene verske fanatike. Po drugi strani pa je življenje tako težko in zapleteno, da jih najbrž tako malo zasluži pekel, da jih še omenjati ni treba. Človek pa ima roke zato, da dela, glavo zato, da misli pa mu res ni potrebno neko strahovanje z neba.

Vidite, kako mi je vse nejasno. Prepričan sem, da je tu vzrok, da mnogi popolnoma obrnejo hrbet Cerkvi, čeprav uči mnogo lepega in poštenega.

Metod

ob tridesetletnici konca vojnih grozot

KALVARIJI JE BILO IME DACHAU

Slovenski duhovniki pod nacističnim bičem v Dachau

Prve dni junija leta 1945 so se v Ljubljano vrnili Slovenci, ki so jih Nemci odpeljali v zloglasno taborišče Dachau. Med njimi je bilo tudi več slovenskih duhovnikov, mnogi so ostali za vedno v Dachauu. Ob tridesetletnici teh dogodkov je prav, če se jih spomnimo. Tisti, ki so ostali živi, nam najlažje predstavijo nečloveško trpljenje in mučenje, kateremu so bili oni in njihovi sobratje izpostavljeni. Bes nacistov se je obrnil proti vsemu, kar ni odgovarjalo njihovi ideologiji. Preganjanje vere in metanje križev iz šol je bilo v začetku nacističnega pohoda v Nemčiji znamenje brutalnosti ideologije nadčloveka, ki je namesto zakona ljubezni postavila na prvo mesto zakon uničevanja in sovraštva do vsega, kar ni nadrasa. Zaradi velikega odpora, ki ga je s tem zbudil, je Hitler pozneje spremenil taktiko, ni pa spremenil mišljenja. Premalo se ve o tem, koliko je morala katoliška Cerkev trpeti pod nacisti in fašisti in koliko njenih duhovnikov je plačalo z življenjem zvestobo svojim duhovniškim, krščanskim in človeškim idealom.

ZAPORNIK ŠT.: 27640 PRELAT FRANC HRASTELJ

Najdlje od vseh naših duhovnikov je bil v Dachauu sedanji mariborski kanonik in prelat Franc Hrastelj. Ob prihodu Nemcev v Maribor je bil ravnatelj tiskarne sv. Cirila, kjer so tiskali Nedeljo, Kraljestvo božje, Slovenski gospodar, Naš dom in razne knjige. Dali so ga pred sodišče v Gradcu, češ daje vohun. Sodišče mu tega ni moglo dokazati. Izpustili so ga, a esesovci so ga takoj zopet zaprli in jeseni odpeljali v Dachau, vklenjenega v verige. To je bilo septembra 1941. Naprej pa naj pripoveduje sam.

Vzeli so mi vse razen robčka in zobne paste. Preoblekli so me v ,,zebro", kot smo rekli lagerski uniformi, mi dali čepico na glavo pa lesene cokle na noge.

Takoj sem videl, da nas bodo zelo trdo držali. Ko je poveljnik barake, ki je bil tudi jetnik, zvedel, da sem katoliški duhovnik, me je začel takoj mučiti. Razstlal je drobno slamo po tleh in mi rekel: „Poberi!" Pobral sem jo v kapo in mu jo prinesel. On je drugič raztresel in rekel: „Poberi!" Ko sem zopet pobral, jo je tretjič raztresel in dejal: „Poberi z ustnicami!" Vedel sem, da je bil žurnalist in sem mu rekel: "Jaz sem tudi žurnalist kot ti." To ga je streznilo, da je rekel: "Potem pa oprosti, pojdi sem in povej, kako je bilo." Po tem dogodku mi je ravno on storil največ dobrega. Želel pa je, naj se jaz vpišem kot nemški duhovnik, ker bi potem prišel v barako k nemškim duhovnikom. Ti pa takrat, ko sem jaz prišel, res niso nič delali, lahko so imeli mašo, brevir in opoldne so dobili še pol litra vina, ki so ga pa pod komando esesovcev morali na dušek izpiti. ...

ZAPORNIK ŠT.: 30 333 PROŠT MUNDA MATIJA

Aretiran 10. 4. 1941, zaprt s Hrastljem v Celovcu, nato v Gradcu. V lagerju Flossenburg, kjer si je zastrupil roko v kamnolomu in prišel v Dachau 4. 6. 1942. Tam je bil šestkrat operiran na roki do pod komolca

O njem nam pripoveduje kanonik Hrastelj:

– Ta pa je imel veliko smolo. Midva sva bila zaprta skupaj v Gradcu. On je ostal še od jeseni do pomladi. Pa se je pritožil pri esesovski komandi, da z njim grdo ravnajo. Zaradi tega so ga poslali v Flossenburg, kjer je bil kamnolom. Ko je šel zjutraj na delo, je moral nesti kakih 50 kg težek kamen in zvečer spet nazaj, tako vsak dan. Zaradi ran na roki si je zastrupil palec. Tam niso imeli priprave za operacijo in so ga poslali v Dachau. Jaz sem bil ravno takrat v bolnišnici. Mislil sem, da je prišla sama smrt. Imel je komaj 60 kg, bil pa je velikan in je imel prej 120 kg. Najprej so mu odrezali palec, pa je bilo že prepozno. Gangrena se je širila. Nato so mu odrezali vse prste razen mezinca, pa tudi ni nič pomagalo. Tako so mu roko rezali naprej še pri zapestju in končno pod laktom.

V NEKAJ VRSTAH

PESEM KITARE

Zadnji ponedeljek v aprilu je bila lepa dvorana v pritličju novega prizidka teološke fakultete v Ljubljani nabito polna. Slušatelji, profesorji in gostje, med katerimi sta bila tudi nadškof Pogačnik in pomožni škof Lenič, so z zanimanjem spremljali revijski nastop osmerih vokalno-instrumentalnih skupin in solistov, ki so izvajali sodobno sakralno glasbo ob zvokih kitar in bobnov. Predstavili sta se dve skupini iz bogoslovnega semenišča v Ljubljani: eno sestavljajo starejši, ki letos že odhajajo na župnije, mlajša skupina, ki si je nadela ime »Samarijani«, pa veliko obeta. Znani minoritski ansambel »Minores« je nastopil v pomlajeni zasedbi. Minoritski bogoslovci so se predstavili tudi z vokalnim kvintetom, bogoslovci iz semenišča pa z oktetom. Nastopila sta tudi dva solista: eden samo s kitaro, drugi pa je sam igral na kitaro, orglice in sam tudi pel. Vsi nastopajoči so se predstavili s tremi skladbami.

Turizem naš vsakdanji

V Zadru je bil od 22. do 24. aprila prvi simpozij o turizmu z verskega vidika v Jugoslaviji.. Geslo simpozija je bilo: Turizem zbližuje narode. Prisotnih je bilo šest škofov in okrog 120 duhovnikov iz turističnih krajev. Predavanja so bila izredno zanimiva, tako da je ob zaključku zagrebški nadškof Franjo Kuharic dejal, da je vesel, ker se je simpozija udeležil, ker ga je ta obogatil s spoznanji, ki so važna, pa jih v tem našem tempu življenja hitro prezremo.

Turizem je masovni pojav, ki je zajel ves kulturni svet. S seboj prinaša veliko pozitivnega in tudi veliko negativnega. Pozitivno je bilo nakazano ravno v geslu simpozija: zbližuje narode, prinaša materialne koristi. Mnoga področja naše domovine, zlasti za turizem idealne obale našega Jadrana, ki meri 6000 km, bi ostala nerazvita, ljudje pa v veliki revščini. Sedaj področja povezujejo ceste, rastejo hoteli, možna je vsaj sezonska zaposlitev. Glede na to, da je ta obala izkoriščena komaj 15 %, si lahko predstavljamo, kakšne možnosti za razvoj še obstajajo. Tudi v skupnem narodnem dohodku je turizem velika postavka in sicer 14 %. Pri vsem tem pa ne moremo zapirati oči pred velikimi nevarnostmi, ki jih prinaša turizem. dr. Srdan Markovič, direktor instituta za ekonomijo turizma iz Zagreba, se je tudi ustavil ob teh ugotovitvah. S turizmom so se povečali tudi prestopki, kraje, kriminal, nemorala in pohlep za zaslužkom za vsako ceno.

MOLITEV

BODI KRUH

Gospod, ti vidiš naše brate, ki so na tisoče milj proč od nas.
Slišiš jih, kako molijo za nas, vidiš, kaj delajo za nas.
O Gospod, prosimo te za naše brate.
Kar njim povzroča bolečino, boli tudi nas in to seveda boli tudi tebe.
Predrami naša srca!
Naj ne prosimo preveč samo zase.
Dokler imamo še čevlje na nogah,
naj molimo za tiste, ki nimajo niti nog.
Poskrbi, da bomo delili vse
z njimi, ki nimajo ničesar.
Ti bodi kruh ljudem, ki nimajo ničesar.
Bodi s tistimi, ki se dušijo v krivicah, bodi s tistimi, ki imajo vse:
luksuzne avtomobile, lepe hiše in na kupe denarja.
Gospod, saj niso nič srečnejši od nas!
Bodi s tistimi, ki umirajo od lakote, in s tistimi, ki pol krožnika hrane vržejo proč.
Vsi smo tvoji otroci, potrebujemo te, potrebujemo tvojo ljubezen, da bomo sposobni ljubiti drug drugega.
Blagoslovi nas in vse naše brate po svetu.
Amen. (molitev iz Gane)

PRILOGA

PAPEŽI OD PETRA DO PAVLA VI. (2)

Drugi del priloge (85. – 173. papež) - ob slikah in opisih papežev smo že krepko zajadrali v srednji vek. Ta se je začel s propadom zahodnorimskega cesarstva (476), sklenil pa s padcem Carigrada (1453). Po letu 476 je na Zahodu formalno še imel oblast vzhodni ali bizantinski cesar, vendar je zaradi notranjih in zunanjih težav komaj obvladal položaj na Vzhodu, Zahod pa je bil prepuščen samemu sebi. Dejansko je vodstvo zahodnega sveta prehajalo v roke rimskega škofa-papeža, v katerem so ljudje videli edino trdno oporo in nesporno moralno avtoriteto. Tak položaj je počasi pripeljal do ustanovitve papeške države. Ta je bila ustanovljena leta 756, ko je frankovski vladar Pipin Mali, potem ko je premagal Langobarde, precejšnji del srednje Italije podaril sedežu svetega Petra v Rimu, za upravitelja pa je postavil svojega namestnika. Slovita »Konstantinova darovnica«, po kateri naj bi že Konstantin Velild, prvi krščanski vladar (306-337), papežu Silvestru I. in njegovim naslednikom prepustil vso oblast na Zahodu, je ponarejena listina, ki pa izraža pojmovanje papeške in svetne oblasti okoli 10. stoletja.

Za zgodovino papeštva v tem obdobju, ki ga bomo spoznali v tej številki, je značilnih več stvari. Cerkveno vodstvo se poveže s Franki, ki postajajo vse močnejši in lahko Cerkvi zagotovijo varnost: Najvišjo stopnjo moči dosežejo pod Karolingi. Papež in cesar lepo sodelujeta, vsak na svojem področju. Ko začne pešati moč cesarja, postane papež igračka v rokah močnih italijanskih plemiških družin. Pozneje se papeži spet povežejo z nemškimi cesarji, vendar cesarji hočejo ukazovati tudi na čisto cerkvenem področju, kar privede do velikih nasprotij. Ponavlja se usoda vzhodne Cerkve, ki je preveč v rokah cesarjev. Zaradi njihovih političnih ambicij prihaja do verskih nasprotij z Rimom in ta nasprotja privedejo do nesrečnega vzhodnega razkola (1054), ko so se vzhodne Cerkve odtrgale od Rima in šle v pravoslavje. V tem obdobju pridejo v naročje Cerkve novi narodi, med njimi Slovani, katerim sta evangelij oznanjala sveta brata Ciril in Metod, in sicer v njihovem materinem jeziku, tako da sta ta dva blagovestnika tudi začetnika slovanske kulture.

NAŠI PREIZKUŠANI BRATJE

KO BEREM O DRUGIH SEM ZADOVOLJNA S SEBOJ

Velenje je mesto, ki se je po vojni menda najbolj razvilo v Sloveniji. Poleg industrije in rudnikov pa ima tudi zelo lepo okolico. Posebno v mesecu maju, ko je vse v cvetju. Štiri kilometre od Velenja, med blagimi griči, je domačija (Laze 52), kjer živi mlada invalidka Marica KASESNIK, ki nima še dvajset let. K njej sva se napotila tisto nedeljsko popoldne z župnikom, ki je tudi invalid in invalidsko upokojen, pa še zelo lepo in požrtvovalno skrbi za župnijo Šentilj, kamor spadajo Laze.

Marica je sedela za mizo, sveža, nasmejana kot vsa dekleta njenih let. Če bi ne vedel, da je invalidka, bi tega prav hitro ne odkril. In vendar je tako. Po hiši se lahko premika samo ob pomoči domačih. Zunaj pa uporablja invalidski voziček. Bolezen je tista, ki smo jo že velikokrat srečali pri invalidih. Distrofija mišic, kar pomeni odmiranje mišic. Zdravila zanjo še niso odkrili, žal pa ta bolezen napreduje. Tako je tudi Marica, ko je bila še mlajša, hodila še kar redno v šolo v Velenje tri leta in pol. Vozila se je z avtobusom. Potem pa je morala v invalidski dom v Kamnik, kjer je končala osemletko. Med dvesto sebi enakimi težjimi ali lažjimi invalidi je tam preživela kar precej let, med počitnicami je bila doma. Po končani osemletki se je eno leto učila za šiviljo, poklic, ki je zelo primeren za invalidke, saj ne zahteva premikanja. ...

REZERVIRANO ZA VAS

Rubriki, v kateri so mladinske skupine poročale o svojem delu. Tokrat sta se javili župniji Grad v Prekmurju in Šentvid pri Stični.

KAJ POMENI

Silvester Čuk razlaga pomen pojmov (I –K)

INSPIRACIJA - po lat, besedi inspiratio (navdihnjenje); božji navdih, ki je vodil svetopisemske pisatelje, da so zapisati to, kar je hotel Bog in kakor je hotel Bog, čeprav se v njihovem pisanju poznajo njihove človeške slabosti in vrline. Zaradi inspiracije je glavni avtor svetega pisma Bog sam in zato imenujemo sveto pismo božja beseda. – Z besedo inspiracija označujemo vsak literarni stvariteljski navdih in tudi posrečeno misel, ki se nam porodi iznenada.

JEZUIT – redovnik iz Družbe Jezusove (D.J.), ki jo je leta 1540 ustanovil sv. Ignacij Loyola. Poleg treh zaobljub: uboštva, čistosti in pokorščine imajo jezuiti še četrto – zvestobo papežu. Jezuiti so bili zelo izobraženi in so vodili katoliško obnovo po Lutru. Jezuitski zavod v Ljubljani je bil predhodnik slovenske univerze. Danes šteje jezuitski red okoli 31 000 članov. Geslo reda je: »Vse v večjo stavo božjo.«

KAJN - najbrž po hebr. besedi qanah (dobiti); po svetem pismu ( 1 Mojz 4, 1 ) ime prvega sina Adama in Eve, ki je rekla: »Dobila sem človeka po Gospodu.« Iz zavisti je ubil svojega brata Abela. S tem zgledom svetopisemski pisatelj pokaže, kako je človek zaradi izvirnega greha pokvarjen: ne ustraši se niti bratomora. Beseda kaj n pomeni (brato)morilca; Kajnovo znamenje, tj, znamenje, ki ga je na morilca Kajna vtisnil Bog, pa pomeni znamenje prekletstva.

POPEVKA

BILLY SWAN

Dopolnil je že triintrideset let in v svetu glasbe je od svojega osemnajstega leta, vendar je slast uspeha in slave okusil šele ob koncu lanskega leta. Vse dotlej je delal za druge in živel v senci drugih. Bil je skladatelj in njegove skladbe so izvajali razni pevci. S skladbo 'Lover Please', s katero sta se dobrim desetleten uveljavila pevec Clyde McPhatter in skupina The Vernon Girls, je dobil prvo zlato ploščo. (...) Končno je tudi on našel nekoga, ki mu je pomagal. To je bil prijatelj in sodelavec Kris Kristofferson, ki je prišel na idejo, da bi Billy svoje skladbe sam tudi zapel. Tako je leta 1973 skromni Billy posnel svojo prvo ploščo »Out of her System« (Ven iz njenega sistema), vendar je bil to zadetek v prazno: plošča je obležala na policah prodajaln. Billy je pisal dalje in tudi snemal je vztrajno naprej. Lansko jesen sta s Krisom odšla na daljšo turnejo po Avstraliji in Japonski. Ko sta se vrnila, sta ugotovila, da je bila Billyjeva popevka 'l can help', katero je bil posnel pred odhodom na Vzhod, uvrščena med prvih 100 na ameriški lestvici. Štiri tedne kasneje je bila že med prvimi desetimi, kmalu pa je pristala na prvem mestu. V januarju je prišla čez ocean – v Anglijo in na evropsko celino. Popevka je postala svetovni hit, Billy pa slaven pevec. Kdor čaka, dočaka.

ŠPORT

VELIKANI POD KOŠI

Pred petimi leti, nepozabnega 23. maja 1970, je hala Tivoli postala 'zlata', kajti tega dne so naši izbrani košarkarji z zmago nad ZDA osvojili naslov svetovnih prvakov. Bili so najboljši na svetu, a drugi v Evropi. Na evropskih prvenstvih so morali vselej priznati premoč sovjetskih košarkarjev. Vse do 6. oktobra 1973, ko so se v Barceloni okrasili tudi z evropskim zlatom. Naslov prvakov stare celine bodo naši fantje morali braniti na 19. evropskem prvenstvu, ki bo od 7. do 15. junija 1975 pri nas,

To bo že drugo tekmovanje najboljših evropskih velikanov pod koši na naših tleh; prvo je bito leta 1961, ko je Jugoslavija zasedla drugo mesto in od tedaj je stalno pri evropskem in svetovnem vrhu. »Plava četa« bo začela boje za ohranitev naslova v svoji kvalifikacijski skupini v Splitu, kjer bo njen najnevarnejši nasprotnik Italija; vsi ljubitelji košarke pri nas pa upajo, da se bo uvrstila tudi v finalni del prvenstva, ki bo v Beogradu. Skratka: upajo, da bo sedanji evropski prvak tudi bodoči.

. Skoraj vsaka dobra košarkarska ekipa pa ima moža, ki ni velikan po rasti, ampak po obvladanju žoge in virtuoznosti v igri. Pri nas je eden najslovitejših velikanov te vrste Josip Djerdja, »desetka« Zadra in kapetan petkratnega (tudi letošnjega) prvaka Jugoslavije. »Pino«, kakor mu pravijo navijači, je visok samo 178 centimetrov in star je že osemintrideset let, vendar igra bolje kot marsikateri košarkar, ki je dvajset centimetrov višji in dvajset let mlajši. Kadar ima v rokah žogo, se pomladi in zraste.

Djerdja sicer že davno ni več član državne reprezentance, zato ga te dni, ko bomo po televiziji spremljali borbe pod koši na evropskem prvenstvu, ne bomo imeli prilike videti, predstavlja pa »legendo« naše košarke, zato je prav, da mu posvetimo nekaj prostora.

PISMA

Noro sem bila zaljubljena

Sem študentka. Vera mi veliko pomeni. Rada segam po verskem časopisju, posebno po Ognjišču, se udeležujem verskih srečanj in tudi rada hodim v cerkev.

Vzrok mojih težav je huda napaka, ki sem jo storila, ko sem bila mlajša. Doma nisem imela urejenih razmer in sem vse delala s svojo glavo, češ da imam gotovo prav. Noro sem bila zaljubljena v fanta, ki je bil nekaj starejši. Bil je veseljaški tip. Vedno je rad govoril, se vtikal v vsako dekle. Bil je tudi moje pravo nasprotje, saj sem bila vedno bolj tiha. Zato so mi ga starši branili. Toda jaz sem ostala pri svojem in sem zelo drago plačala svojo trmoglavost. Vse sem mu verjela in tudi nasedla njegovemu moledovanju, da je popolna ljubezen le v telesni združitvi Tako sem izgubila najlepše, kar ima lahko dekle, nedolžnost. Šele takrat sem spoznala, kaj sem naredila. Nisem mu znala povedati, da ne čutim nič s tako ljubeznijo, da je to goli egoizem, zato sem se mu začela počasi odtujevati. Vsa sreča, da je odšel fant takrat k vojakom in sem počasi pozabila tudi lepe in nežne besede, ki sem jih od njega slišala. Fant se je še vedno trudil, tudi ko se je vrnil, da bi me dobil nazaj. Toda jaz sem bila veliko bolj zadovoljna v družbi svojih sošolk in prijateljic. Skupaj smo hodile vedno in povsod, tudi na plese. Včasih me je tam zopet kdo nadlegoval, toda čimprej sem se umaknila, ker tega nisem več mogla prenesti.

Zdaj pa imam fanta. Nisva se veliko pogovarjala o najini preteklosti Nekoč mi je nekaj podobnega rekel, kot da to tudi ni važno. Drugače pa se dobro razumeva in misliva resno. Toda kako naj ravnam sedaj? Večkrat sva skupaj in se tudi ne moreva ubraniti strasti. Meni je potem zelo hudo, ker se počutim grešnico, saj bi morala biti predvsem jaz močna. Pa tudi bojim se, da bo nekoč želel, da se mu predam. Do zdaj si tega še vedno ne želim, ker ne čutim nobene potrebe. Vedno znova si postavljam vprašanje, a ne znam najti pravega odgovora. Mislim pa, da bi mu morala povedati, kako je z mano, da ne bi mislil, da sem le hlinila nedolžnost, ker sem večkrat tako zadržana. Bojim se, da mi bo kasneje tudi to očital: tako verna, pa vendar...

Svetujte mi, kaj naj storim. Povejte mi nekaj lepih besed, da me ne bi ta strah vedno spremljal. Ignacija

Globoko v menije neka grda stvar

Sem šestnajstleno dekle. Imam trdno vero, za katero sem Bogu zelo hvaležna. Za svoje osnovno načelo sem si izbrala: »Biti dobra! " Želim biti dobra, pa kaj, ko je ravno obratno. Imam napako, ki bi se je rada odkrižala, vendar mi to kljub prizadevanju ne uspe.

Če sošolka dobi dobro oceno, boljšo od moje, ji zavidam. Tega ji sicer ne pokažem. Delam se, kot da sem njenega uspeha vesela. Včasih skušam tudi sebe prepričati o tem, kar govorim, vendar mi ne uspe. Globoko v meni je neka grda stvar, ki mi ne da miru. Sovražim jo, vendar je ne morem iztrebiti iz srca. Večkrat me ima v oblasti, a si ne morem pomagati. Pomagajte mi iztrgati to grdo zavist iz srca, če je mogoče. Vem, da mora biti mogoče, saj moje prijateljice niso take. Le ena mi zavida dobre ocene, in to čutim iz vsake njene besede. Jaz nočem biti taka. Ema

Prav je, da se boriš zoper taka čustva. Zavist je naredila v svetu že ogromno zla in to je zmaj, ki še vedno, morda še bolj kot kdaj prej, spušča iz svojih sedmih glav strupeni ogenj, ki vse uničuje. Usodno je, ker ta strast raste s človekom in je vzrok nesmiselnemu tekmovanju v naši potrošniški družbi. Če ima sosed avto, ga bomo imeh tudi mi, če ima novega, bomo mi imeli še boljšega. Pohištvo, obleke, ki jih je treba sproti metati proč, ker ima soseda vse to po zadnji modi, do dragih izletov v tujino (da se pohvali, da so oni bili tu in tu, da bo soseda zelena od zavisti) in vikendov. Tudi če ti je vse to v muko, samo da smo boljši, bolj zavidanja vredni kot oni. Če pa vsega tega ne zmoremo, se oglasi zavist, nekaj nerazumljivega, žalost ob tem, kar imajo drugih, tudi če nam nič ne škodi. Da si človek izboljšuje svoj način življenja, ker s tem lahko živi bolj lagodno, je v redu, da se pa muči, gara in potem še trpi na izletih in vikendih, (poleti prihajajo na našo obalo kolone avtomobilov dvesto, tristo kilometrov daleč in se po polževo po pet, šest ur vozijo - in vse to samo ze nekaj ur vikenda na morju), da lahko rečejo: »Bili smo na morju,« zato, da bi jim drugi zavidali ali da bi drugi ne bili »na boljšem«, kot so bili oni. To meji že na norost. Tej norosti pravimo strast zavisti. Ti si jo v sebi neusmiljeno razkrinkala (pred samo seboj), in to je prvi korak, da jo premagaš. Pomagalo ti bo to, kar nam pravi Jezus: »Veselite se z veselimi.« Če se veseliš uspeha prijateljice, se veselje množi, trpljenje, ki ga delimo z drugimi, pa se razdeli. To je čudovita življenjska in krščanska matematika. Nič zato, če si se kaj zmotila ah imela smolo. Reci si: Na svetu ni nič. popolnega, motiti se je človeško. Nič več nimam, če sem drugim nevoščljiva, torej je neumno biti nevoščljiv. Evangelij nas uči: »Kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7, 12) in obratno seveda. Najbolj globoke sreče smo deležni, ko do sreče pomagamo drugim. Mati bolj uživa v sreči otrok, ki jih obdari, kot če bi tiste darove prejela sama. Seveda je to nekaj drugega, ker smo pri tem soudeleženi, toda tudi z veseljem, ki ga imamo pri sreči drugih, povečujemo njihovo srečo. Čustvom zavisti, ki se pojavljajo proti tvoji volji, ne dajaj prevelike važnosti, ker jih tako še bolj poglabljaš. V zavesti, da jih ne želiš gojiti, misli na kaj drugega; na to, kako bi bilo lepo, če bi se ljudje imeli iskreno radi. (oče urednik)

O RODNI DOM

ŽUPANČIČ - VINICA

Okolje, v katerem otrok vpija svoje prve vtise o svetu, močno pogojuje vse njegovo kasnejše dojemanje lepote. Prvak naših pesnikov Prešeren je zapisal o svojem rojstnem gorenjskem kotu, da "dežela kranjska nima lepš'ga kraja, / ko je z okol'šč'no ta, podoba raja". In iz te urejene gorenjske lepote, ki jo je v otroških letih pil in se je rad k njenim izvirom vračal, so prižuboreli studenci njegove skladne poezije. Čisto drugačna - mehka, topla, svetla in razgibana -- je lepota Bele krajine, kjer se je rodil in kjer je preživljal svoja prva leta Oton Župančič, največji pesnik slovenske moderne in za Prešernom največji mojster naše vezane besede. Njegovi pesmi se pozna lepota Bele krajine.

Obiščimo njegovo deželico in njegov dom. Bela krajina je res deželica zase, prirodno zaokrožena celota na jugu Slovenije. Na severu jo zapira venec Gorjancev, na zahodu temni gozdovi Kočevskega Roga, na njenem jugu in vzhodu pa se kot srebrn pas vije reka Kolpa, ki loči in druži Hrvaško in Slovenijo. Bela krajina je zelo topla in pogosto nastopi tukaj pomlad kakšen teden bolj zgodaj kot onstran Gorjancev, zato je bila dežela že kmalu poseljena. V prazgodovini so tod bivali Kelti in Iliri, kasneje Rimljani, dokler niso ob koncu 6. stoletja prišli naši predniki.

PRELISTAJ Ognjišče 06_1975

VSEBINA OGNJIŠČA 06_1975

Pregovori o poroki in zakonu. 6, 2.

(BOLE, Franc.) Iz urednikove beležnice. 6, 3. Uvodnik.

(BOLE, Franc.) Slika z naslovne strani. 6, 3.

(BOLE, Franc.) Tisti, ki se zatekajo k Bogu, niso zmožni sami nositi teže življenja. 6, 4 — 6. Metod. Rubrika: Pismo meseca.

BOLE, F(ranc). Kalvariji je bilo ime Dachau. Slovenski duhovniki pod nacističnim bičem V Dachauu. 6, 7 — 10. Zapis. Nadaljevanje.

(SODJA, Lučka.) Moji tujci. Luša. 6, 11. Zgodba.

(ČUK, Silvester.) Berač iz ljubezni do bližnjega. 6, 12. Rubrika: V nekaj vrstah.

(ČUK, Silvester.) Vedno več alkoholikov. 6, 12. Rubrika: V nekaj vrstah.

(ČUK, Silvester.) Ne premladi v zakon. 6, 12. Rubrika: V nekaj vrstah.

(ČUK, Silvester.) Stoletja človeštva — stoletja vojn. 6, 13. Rubrika: V nekaj vrstah.

(ČUK, Silvester.) Mladinsko delo v Nemčiji. 6, 13. Rubrika: V nekaj vrstah.

(ČUK, Silvester.) Pesem kitare. 6, 13. Rubrika: V nekaj vrstah.

Sejalec je šel sejat. 6, 14 - 15. Rubrika: Spoznavajmo sveto pismo.

(RAUBAR, Marija.) Zoja. 6, 16 — 17. Zgodba.

BOLE, F(ranc). Turizem naš vsakdanji. 6, 18 - 19. Prvi simpozij o turizmu.

KOROŠEC, Ivanka. Mavrica. 6, 20-21. Zgodba.

Najstarejši zvon na Slovenskem iz leta 1317. Dopolnilo.

KOROŠEC, Ivanka. Molitev vedno pomaga. 6, 22 — 23. Zgodba.

Bodi kruh. Molitev iz Gane. 6, 24 - 25. Rubrika: Molitev.

Grad v Prekmurju. Nekaj o našem delu. 6, 26. Rubrika: Rezervirano za vas.

Šentvid pri Stični. Veselje na veliko soboto. 6, 26. Rubrika: Rezervirano za vas.

(ČUK, Silvester.) Majorie Kinnan Rawlings: V pomladi življenja. 6, 27. Rubrika: Priporočamo, berite.

(ČUK, Silvester.) Knut Hamsun: Ženske pri vodnjaku. 6, 27 – 28. Rubrika: Priporočamo, berite.

(ČUK, Silvester.) Selma Lagerloef: Zgodba o Gunarju Hedeju. 6, 28. Rubrika: Priporočamo, berite.

(ČUK, Silvester.) Papeži od Petra do Pavla VI. 6, 29 – 36. Priloga. Nadaljevanje.

(ČUK, Silvester.) Billy Swan. Rad pomagam. 6, 38 – 39. Besedilo. Rubrika: Popevka.

(ČUK, Silvester.) Velikani pod koši. Gozdan Sovič. 6, 40 – 41. Rubrika: Šport.

(BOLE, Franc.) Ko berem o drugih sem zadovoljna s seboj. Oče urednik. 6, 42 – 43. Rubrika: Naši preizkušani bratje.

Karitativno delo spada k bistvenemu poslanstvu cerkve, ao.

Poštni predal dobrote. Naš misijon. Milijonarji dobrote. 6, 44 - 46.

(ČUK, Silvester.) Kaj pomeni. 6, 47 - 48.

BJORNSON, Bjornstjerne. Deklica s Prisoj. 6, 49 - 53. Povest. Nadaljevanje.

(BOLE, Franc.) Noro sem bila zaljubljena. Ignacija. 6, 53 — 54. Rubrika: Pisma.

(BOLE, Franc.) Globoko v meni je neka grda stvar. Ema. 6, 54 — 55. Rubrika: Pisma.

(BOLE, Franc.) Našel sem si dekle, ki je verno. Bernard. 6, 55 — 56. Rubrika: Pisma.

(BOLE, Franc.) Stanka. 6, 56 — 57. Rubrika: Kratki odgovori.

(BOLE, Franc.) Marija. 6, 57. Rubrika: Kratki odgovori.

(BOLE, Franc.) Stanka. 6, 57. Rubrika: Kratki odgovori.

(BOLE, Franc.) Tinka. 6, 57. Rubrika: Kratki odgovori.

Indijanček. 6, 58.

Smeh priporočamo. Angelček. 6, 59.

(BERTONCELJ, Marko. PETELIN, Jože.) Nagradna slikovna križanka. Mala križanka. Mabe. 6, 60 – 61.

(ČUK, Silvester.) Župančič – Vinica. 6, 62 - 64. Rubrika: Oj rodni dom.

pripravlja: Marko Čuk