zgodovina rubrike: Molitev

● Že od prvih številk Ognjišča sta urednika skrbno negovala duhovne vsebine: razmišljanja, misli za poglabljanje, iskrive izreke ... vse, kar pritegne v pravo smer tudi naše misli in prikličejo sonce v naše srce in v našo dušo. To poslanstvo še vedno opravljata dve rubriki: Molitev in Zajemi vsak dan ...

● okrog 650 molitev je bilo objavljeno v Ognjišču v naših petinpetdesetih letih. Med najbolj popularnimi so bile molitve Michela Quoista, čigar 'sodobni molitvenik' je izšel pri Ognjišču leta 1980 (Molitve) in v posodobljeni obliki v ponatisu (poleti 1997).

● ob praznovanju tridesetletnice (1995) je uredništvo izbor večine molitev iz Ognjišča bralcem ponudilo tudi v knjižni obliki (Prošnja za pravo besedo). Na prvih straneh knjige so bile molitve, ki so povezane z osnovnimi prvinami našega pogovora z Bogom: to je znamenje križa, očenaš, zdravamarija in izpoved vere. Vsak dan je pomemben delček našega življenja, zato je prav, da ga zjutraj izročimo Bogu, zvečer pa se mu zanj zahvalimo. Bogoslužje Cerkve vsako leto pred našimi očmi obnavlja skrivnost odrešenja – od adventa do velike noči. V to dogajanje so vtkana številna dogajanja našega vsakdanjega življenja: pričakovanje otroka, rojstvo, družinsko življenje, bolezen, umiranje. Življenje je težka in odgovorna naloga; da bi jo mogli dobro izpolniti, nam Bog ponuja roko v pomoč – ti viri božje moči so Jezusovi zakramenti, med katerimi je najbolj odlična evharistija – maša. Birma nas usposablja za božje pričevalce sredi tega sveta. Pričevanjsko poslanstvo izvršujemo predvsem s svojim poklicnim delom – za večino mladih je to šola, študij. Naša vzornica na poti vere in obenem priprošnjica je Jezusova mati Marija. Ime učlovečenega Boga je Emanuel, ki pomeni "Bog z nami". Dejansko Bog živi med nami: najprej v naših družinah, osnovnih celicah družbe in Cerkve, pa tudi med sosedi in prijatelji, med sodelavci, med dobrimi ljudmi, v narodu.

Molitev

Otrok čuti potrebo, da se pogovarja s svojimi starši. Pove jim preprosto to, kar čuti v svojem srcu. Tako se je s svojim nebeškim Očetom pogovarjal Jezus Kristus. Njegovi učenci so videli, da ga ti pogovori krepijo, zato so ga ob neki priliki prosili: "Gospod, nauči nas moliti!" Jezus je njihovo prošnjo uslišal in povedal jim je, da naj se zaupno obrnejo k nebeškemu Očetu po vzorcu, ki jim ga je predložil – to je očenaš, temeljna molitev vsakega kristjana. V tej kratki molitvi najdemo vse, zaradi česar se obračamo k Bogu: da ga slavimo in se mu zahvaljujemo, da ga prosimo dobrot in milosti, posebno odpuščanja grehov. Prve tri prošnje imajo pred očmi božjo čast, zadnje štiri pa potrebe nas ljudi.

Molitev je osebni pogovor z Bogom. Molimo lahko z znanimi molitvenimi obrazci, lahko pa si jih tudi po svoje prilagodimo: po svojem značaju, po svojih potrebah, po okoliščinah, v katerih živimo ... Tako so nastale številne molitve, ki jih je navdihoval očenaš ... Zelo lepe in bogate so, privrele so iz srca ljudi, ki so bili navadni verniki ali pa tudi posvečene osebe – vedno pa ljudje, ki so imeli srce napolnjeno z ljubeznijo do Boga in do ljudi; ljudje, ki so sredi tega sveta s svojim izpolnjevanjem vsakdanjih dolžnosti gradili božje kraljestvo. Ognjišče je že od vsega začetka 'slišalo' prošnje mladih slovenskih Gospodovih učencev: "Nauči nas moliti", zato je vsaka številka bralcem ponudila tudi eno ali več molitev, ki so bile tako 'posodobljene'. Prvi molitvi (Bratska molitev, Molitev za mame in gospodinje) sta bili objavljeni že v prvi številki Ognjišča, ki je izšla za veliko noč (18. aprila 1965). V prvem (na ciklostil razmnoženem) letniku so se molitve pojavljale le občasno, že naslednje leto (1966) pa so molitve svoje mesto dobile na prvi (notranji) strani, krajše misli pa so bile objavljene tudi na zadnji strani ovitka. Večkrat je bilo v vsakem Ognjišču tudi več molitev. V naslednjih letih je ta vodilna vloga molitve v Ognjišču dobivala še večji pomen: vsako Ognjišče se je začenjalo z molitvijo (3 stran), ki je bralce uvajala v vse drugo, 'človeško' branje. V sedemdesetih letih se je z uvedbo rubrik in ustaljenega razporeda (pismo meseca, gost meseca ...) molitev obdržala na dveh straneh v prvem delu revije. Vedno je bila oblikovana tako, da je bila ob molitvi velika fotografija, ki je tudi vodila k razmišljanju. Literarni urednik Silvester Čuk je prevajal predvsem molitve tujih avtorjev, in med njimi so bili v prvih desetletjih najbolj popularni: Juan Arias, Fernand Lelotte, John Henry Newman, Huub Oosterhuis, Alfonso Pereira, Paul Roth, Jörg Zink, Bernhard Harring, Dominik Thalhammer ... papež Janez Pavel II., Mati Terezija ... Zelo cenjene so bile tudi molitve Michela Quoista, čigar 'sodobni molitvenik' je izšel pri Ognjišču leta 1980 (Molitve) in v posodobljeni obliki v ponatisu (1995). Taka podoba molitve v Ognjišču se je ohranila vse do leta 1993, ko se je molitev spet preselila na ovitek Ognjišča. Uredniki smo se strinjali z mislijo, da je revijo Ognjišče najlepše začeti prav z molitvijo. Ob praznovanju tridesetletnice (1995) je uredništvo izbor večine molitev iz Ognjišča bralcem ponudilo tudi v knjižni obliki (Prošnja za pravo besedo). Zdaj smo že v letu praznovanja 50–letnice Ognjišča in molitev še vedno vsak mesec vas, dragi bralci, navaja k čimbolj osebnemu pogovoru z Bogom. Od vsega začetka jo izbira, prevaja in pripravlja Silvester Čuk, vedno z mislijo, da "vse življenje lahko postane molitev".

Michel QUOIST o Molitvah

Molitve so bile doživete in izrečene Bogu, šele potem so bile zapisane. So izraz življenja dejavnih kristjanov, dan za dnem darovanega Bogu. To darovanje smo oblekli v besede, da bi ga posredovali drugim. Pri tem nas je vodil namen: pomagati, da bi njihovo življenje potekalo v molitvi in da bi molitev njihovo življenje preoblikovala. Vsa dejstva, ki jih navajamo, so povsem pristna.

Pričujoča besedila prav gotovo ne bodo služila kot »molitveni obrazci« v tistem običajnem pomenu. Ta razmišljanja sredi življenja in prek življenja naj bi kristjanom pomagala odkriti vse bogastvo stika z Bogom, čigar izhodišče so vsakdanji dogodki in znamenja božje prisotnosti v njihovem osebnem življenju. Ne smejo pa biti povod, da bi pozabljali na veliko bogoslužno molitev in na besede, ki jih Kristus in Cerkev polagata na ustnice svojih otrok.

Bog si vedno prizadeva za pogovor s človekom; zaradi tega smo na začetku te knjige skušali dati besedo Bogu. Pri teh molitvah smo se zgledovali pri pesniku Péguyju.

Dejaven kristjan se pa seveda ne bo smel omejiti na to, da bi si predstavljal, kaj mu Bog govori; moral bo prisluhniti temu, kar mu govori čisto otipljivo v njegovem življenju in v življenju sveta. Bog se obrača na nas po vseh dogodkih, celo tistih, ki se nam zdijo čisto nepomembni. To je smisel kratkih molitvic, ki jih nekaj objavljamo kot vzorec, da bi pomagali najti Gospoda na vsakem koraku naših človeških poti.

Včasih pa govorimo z Bogom ne samo takrat, ko korakamo; moramo se pred Njim ustaviti in mu bolj izčrpno pripovedovati o svojem življenju. Saj tudi otrok, ki je bil nekaj časa zdoma, svojemu očetu na dolgo in široko pripoveduje vse podrobnosti, ki jih je bil doživel. To držo prijateljstva smo prelili v daljše molitve. Vsaka od teh molitev, ki se sučejo okoli nekega predmeta, neke osebe, nekega dogodka, naj bi pripomogle k razjasnitvi vere na določenem področju vsakdanjega življenja. Tisti, ki se bodo potrudili in bodo pred Bogom resno razmišljali, bodo v teh molitvah zaslišali neki stalen klic, da se darujejo za ljudi, svoje brate. Tam, kamor nas je Oče postavil, moramo živeti in se boriti, da se med nami uresniči njegovo kraljestvo Pravice in Ljubezni. To nam ni dano na prosto izbiro, v tem je smisel našega krščanskega življenja.

Nekatere od teh molitev bodo najbrž koga dražile. Tiste lepo prosimo, naj bodo tako pogumni, da strani, ki jih vznemirjajo, ne obrnejo, da bi več ne slišali vprašanj, ki jim jih Bog po njih postavlja. Koristneje je poslušati Boga, ko nas v življenju vabi, kakor pa onstran groba slišati njegovo obsodbo.

Molitev pogosto razodeva stopnjo naše pripravljenosti, da se darujemo za druge, in našega prijateljstva z Jezusom. V posebno skupino smo uvrstili molitve, ki nekoliko označujejo ta razvoj: dejavne kristjane bodo razsvetljevale na njihovi poti h končnemu darovanju, ki je včasih mračna.

Še več: hoditi za Kristusom po poti njegovega trpljenja je bistvena odločitev za tistega, ki ljubi Boga in se mu je popolnoma predal. Toda nemalokrat so nas motili in nam izvabljali nasmeh obrabljeni izrazi križevih potov naših očetov, zato se nismo mogli upreti skušnjavi, da ne bi napisali čisto preprostega križevega pota z besedami, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. Zavedamo se, da bodo tudi te kmalu zvenele starinsko. Nič ne de! Roža, ki jo odtržemo, uveni, vendar za njo poganjajo druge. In drugi jih bodo trgali.

Razume se, da teh molitev ne bomo brali na dušek, kakor bi brali kak roman. Namenoma so zelo različne, ker bi rade nudile odgovorna različne življenjske okoliščine, v katerih se nahajajo kristjani, rade bi jim pomagale moliti, kakor jim narekuje njihovo življenje. To ali ono besedilo bo kdaj tudi mogoče uporabiti za obogatitev kakšnega predavanja ali za sklep kakšne skupne pobožnosti.

Končno naj omenim, da smo na začetek večine molitev postavili enega sli več odlomkov iz svetega pisma, da bi kristjanom vzbudili veselje, če ga še nimajo, do evangelija in da v njem iščejo hrano za svoje vsakdanje življenje. Videli bodo, kako sta evangelij in življenje, dvoje okolij, kjer nam Bog govori, med seboj povezana in kako se eden na drugega naslanjata.

Želim, da bi tisti, ki bodo te strani brali, mogli Boga slišati in mu odgovoriti. Ko smo jih pisali, smo imeli pred očmi samo eno: čudoviti pogovor človeka s svojim Bogom narediti prijeten.

Silvester Čuk v Spremni besedi Molitvam

»Nekateri sedejo za svojo delovno mizo, proučujejo nauk, poglabljajo ta ali oni problem, se bogatijo z mislijo svojih sobratov in potem pišejo, da bi nam zapustili sadove svojega dela. To je njihova lepa, obrt. Ni pa moja. Jaz želim živeti in gledati življenja drugih, jim pomagati, da začnejo razmišljati o svojem življenju, razmišljam pa tudi sam in opazujem njihovo duhovno pot. Potem skušam vse to, kar sem odkril jaz in kar so odkrili oni v svojem življenju, primerno izraziti ... Nočem pisati ničesar, kar ni bilo prej v življenju preizkušeno.« Tako je zapisal francoski duhovnik Michel Quoist, avtor tega edinstvenega sodobnega molitvenika, v predgovoru k svoji knjigi »Kristus živi« (Pariz 1970, slovenski prevod Maribor 1971).

Quoist želi, da bi njegove knjige brali ne le duhovniki, redovniki, semeniščniki in 'klerikalizirani' laiki, temveč čim širši krog ljudi, kijih verska vprašanja zanimajo. Toda kako pisati, da bodo res brali? »Ne zavedamo se, kako naš način pisanja in govorjenja leti,preko glav'in še bolj mimo življenja velike množice božjega ljudstva. Ne vživljamo se v položaj bralcev,« ugotavlja. Zato postavlja načelo: »Treba je govoriti jezik ljudi našega časa«, ki se ga pri vsem svojem pisanju dosledno drži. Utemeljuje ga takole: »Kadar potujem v tujino, mi je hudo, ker me ljudje ne morejo razumeti. Ne znam jezika svojih poslušalcev. Ampak tedaj ne rečem: "Naj se naučijo mojega jezika, pa se vrnem, ko ga bodo znali!" Pač pa pravim: "Moral bi se naučiti njihovega jezika!" Ker pa za to nimam časa, se obrnem na tolmača, čeprav ne rad. Ko oznanjamo Jezusa Kristusa in ko želimo kristjanom pomagati, da bi poglobili svojo vero, storimo le malo ali nič, da bi nas razumeli. Naučiti se moramo jezika naših sodobnikov, ne pa organizirati tečaje, da bi se oni naučili našega. Moramo se vživeti v njihov način mišljenja, v njihovo miselnost, ne pa jih siliti, da gredo iz svojega sveta in stopijo v našega ... Tudi to knjigo (Kristus živi), kot prejšnje, sem dal pregledati ne samo teologom, ampak tudi bodočim bralcem. Niti ene strani ni, ki je niso ponovno prebrali mnogi mladi in odrasli iz različnih okolij. Skrbno sem si zapisal izraze, razlage in besede, ki so se jim zataknile. Ne da bi kaj odvzel ali omilil tisto, kar sem želel povedati, sem knjigo ponovno napisal.«

Quoistove knjige so tako življenjske in neposredne, ker niso samo njegovo delo, temveč so jih posredno pisali bralci sami. To svoje ravnanje razlaga: »Kakor so najboljši prevajalci tisti, ki prestavljajo iz tujega jezika v svojo materinščino, tako so najboljši 'prevajalci' nauka za ljudi našega časa laiki. Le oni so povsem v življenju. Navzamejo naj se misli velikih teologov in jih prevajajo za svoje brate. Vendar naj tudi žive Jezusa Kristusa danes in nam dajo svoje pričevanje! Zakaj naj bi praktično vse knjige o duhovnosti pisali duhovniki in redovniki? Naj laiki prevzamejo besedo! Pa ne da bi samo kritizirali – zato nekateri temu ugovarjajo – ampak da bi govorili Jezusa Kristusa. Odsotnost njihove besede se v Cerkvi vedno bolj boleče občuti.« Tako gledanje je uzakonil drugi vatikanski koncil. V njegovi dogmatični konstituciji o Cerkvi namreč beremo: »Laiki imajo po posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo. V svetu žive, to je v vseh posameznih svetnih dolžnostih in poslih in v rednih družinskih in družbenih razmerah, iz katerih je njihov obstanek tako rekoč stkan. Tam jih kliče Bog, da bi z izvrševanjem svoje lastne naloge in ob vodstvu evangeljskega duha kakor kvas od znotraj prispevali k posvečenju sveta in da bi na ta način predvsem s pričevanjem svojega življenja in z žarom svoje vere, upanja in ljubezni razodevali Kristusa drugim« (C 31).

Kako pomembno je takšno pričevanje, je Quoist okusil v svojem lastnem življenju. Rodil se je kot otrok uradniške družine v francoskem pristaniškem mestu Le Havre leta 1921. Ko je hodil še v osnovno šolo, mu je umrl oče in komaj trinajstletni Michel je moral dati slovo šolskim klopem ter se zaposliti. Dobil je službo pisarniškega pomočnika pri podjetju, kjer je delal njegov pokojni oče. Golobradi novinec se je na novo okolje težko privajal. V veliko pomoč so mu bili nekateri nekoliko let starejši tovariši, člani žosistične organizacije (JOC – Jeunesse Ouvrière Catholique – Katoliška delavska mladina), ki jo je bil dobrih deset let poprej ustanovil belgijski duhovnik Cardijn z namenom mlade delavce med seboj povezovati, da se v težkih pogojih med starejšimi delavci ne izgubijo. Med temi žosisti je spoznal odlične fante, vsega spoštovanja vredne ljudi in kristjane. Sam pravi, da je po njih spoznal »živega Kristusa«. Nekaj časa je delal v pisarni ter postal celo voditelj žosistov v svojem podjetju. Kmalu je začutil, da bi za mlade ljudi lahko storil veliko več, če bi jim mogel pomagati kot strokovnjak za verska in duhovna vprašanja – kot duhovnik.

Vpisal se je v semenišče za pozne poklice v mestu Rouen. Nekaj časa je ostal tam, potem pa je na lastno željo in z dovoljenjem predstojnikov odšel študirat sociologijo na pariško univerzo Sorbono. Po opravljenem doktoratu iz socioloških znanosti se je vrnil v Rouen, kjer je diplomiral še iz teologije in bil posvečen v duhovnika. V tem mestu je dobil službo kaplana na delavski župniji. V neposrednem stiku z življenjem je spoznaval, koliko krivic in koliko trpljenja je na tem našem svetu zaradi sebičnosti. Svojim vernikom je govoril: »V človeku je neka strahotna brezvestnost, lahko bi rekli kar hinavščina: kliče na odgovor Boga, čemu dopušča toliko trpljenja, pozablja pa na tisto trpljenje, ki ga povzroča on sam vsak dan in ki bi ga bilo mogoče z nekaj več ljubezni odpraviti ali vsaj zmanjšati.« Opazoval je življenje z očesom sociologa, kot duhovnik je obiskoval ljudi, se je z njimi pogovarjal. Svoja spoznanja je zapisoval in tako je nastala njegova prva knjiga, sociološka študija »Mesto in človek« (1954). V njej je popisal nemogoče življenjske pogoje revnih delavskih družin, podal pregled in statistike ter predložila dva načrta za ozdravljenje mesta: prvi je bil namenjen škofu, drugi pa mestni upravi, kije Quoistov predlog na več sejah obravnavala in ga potem upoštevala pri urejanju delavskih naselij.

Kot nekdanji žosist se je Quoist zanimal posebno za mlade delavce in za mladino sploh. Predstojniki so mu zato zaupali vodstvo mladinskih gibanj in organizacij v škofiji. Mladim je odprl svoje srce in tudi vrata njegovega stanovanja so bila zanje vedno na stežaj odprta. Lahko so zahajali tja, tudi kadar njega ni bilo doma. Zaupal jim je, oni pa so zaupali njemu. S svojo človeško neposrednostjo je osvojil njihova srca, da jih je lahko neprisiljeno vodil h Kristusu. Mladim je pomagal iskati v luči evangelija odgovore na vprašanja, ki so v njihovi življenjski dobi bistvenega pomena – na vprašanja ljubezni in darovanja. Izkušnje, ki si jih je pridobil pri delu z mladimi, je posredoval v svojih knjigah »Ljubiti ali Danyjev dnevnik« (1956) in »Darovati ali dnevnik Anamarije« (1962). Kot osnovo za obe je vzel resnične dnevniške zapiske fantov in deklet, v katerih je pokazal, kako so njihovi avtorji ob raznih osrečujočih pa tudi žalostnih doživetjih, o katerih so. se potem pogovorili z njim in s Kristusom v iskreni molitvi, zoreli. V teh »dnevnikih« ni nobenih »moralnih pridig«, ki so mladim tako zoprne, zato sta se knjigi fantom in dekletom priljubila. Še danes sta ohranila svojo življenjsko prepričljivost in spadata med najboljša dela s področja vzgoje mladih za ljubezen pod krščanskim vidikom. Doživela sta številne prevode. Obe knjigi sta izšli pri Ognjišču: Dnevnik Anamarije prvič že davnega leta 1971, trenutno pa je v prodaji enajsta izdaja (2013), ki je bila nekoliko predelana (skrajšana). Danyjev dnevnik je prvič izšel leta 1972, zadnja (prenovljena) izdaja pa je iz leta 2008 in je prav tako še vedno v prodaji ... Michel Quoist je umrl leta 1997.

»Kdor hoče živeti kot človek, mora vedeti, čemu živi, kakšen je smisel te zgodovine, v katero je vključen. Spoznati mora pomembnost slehernega trenutka, slehernega dogodka, vsakega srečanja,« je zapisal Quoist. O tem, kako pomemben je vsak trenutek, vsak dogodek, vsak človek in vsaka stvar, govori v svojem nenavadnem molitveniku, ki mu je dal preprost naslov »Molitve«. Za kakšne molitve gre, pove njegov podnaslov: »Ko vse življenje postane molitev«. Kako je knjiga nastajala in kakšen je njen namen, je razložil sam v uvodu (»Te strani naj bi vam pomagale bolje moliti«). Prvič je izšla leta 1954, od takrat jo stalno ponatiskujejo in prevajajo; v Franciji so »Molitve« izšle tudi na gramofonski plošči. V slovenščino so bile »Molitve« prevedene že pred skoro dvajsetimi leti, v popolni knjižni izdaji pa prihajajo med prijatelje zdrave duhovnosti zdaj prvič. Doslej so izšle v treh skromnih, na ciklostil razmnoženih knjižicah, ki so jih izdali bogoslovci v Ljubljani (Vse življenje postane molitev – 1964, Samo dve ljubezni sta – 1965, Molitve na poti s križem pa v knjižici S križem za Gospodom –1965).

V tisku je izšel Quoistov križev pot kot prvi od treh križevih potov v 9. zvezku Male knjižnice Ognjišča (1974); nekatere molitve so bile natisnjene na straneh Ognjišča; izbor Quoistovih molitev pod naslovom Ko bi znali ljubiti je leta 1973 izdala Duhovna skupnost slovenskih duhovnikov in bogoslovcev.

Čeprav je od njihovega nastanka preteklo že več kot četrt stoletja, so te molitve do danes ohranile vso svojo svežino. Quoist je leta 1970 v svoji knjigi Kristus živi zapisal: »Naj mi bo dovoljeno omeniti izreden in nepričakovan uspeh moje knjige Molitve. Po svetu je razširjena v več kot milijon in pol izvodih. Tega seveda ne omenjam zaradi slave, bilo bi nesmiselno, ampak da poudarim globok pomen knjige. Ta zbirka zelo preprostih molitev prihaja iz življenja in izraža nujno potrebo, ki jo čuti množica kristjanov. Želijo se namreč postaviti pred Boga, ne da bi pozabili na svoje življenje, ampak ga želijo popolnoma vkleniti v molitev. Na stotine pisem, ki sem jih prejel, je to potrdilo ... Veliko mi jih je obzirno povedalo, da so se po teh Molitvah čutili kakor 'osvobojene'. Zakaj pa naj bi pravzaprav človek, ki moli, življenje puščal pred vrati svojega srca? Kadar molimo, vse misli, ki pridejo, tudi najbolj neumne –niso 'raztresenost', ki bi nas trgala od Boga, ampak vabilo, da bi vse svoje življenje položili v Boga in Boga v naše življenje. Molitev nikdar ne sme postati,pribežališče', da bi ubežali življenju. Nasprotno, v svoji molitvi je vsak kristjan poslanec vsega sveta in predvsem oseb, ki ga obkrožajo v njegovem okolju, ter skupin, v katere je postavljen.

V rokah drži čudežen popis svojega življenja in življenja svojih bratov, da ga predloži Bogu, ki ga je sprejel v 'avdienco'. Ne gre za to, da ,odganjamo raztresenost, ampak da sprejemamo življenje in ga darujemo Bogu. Tisto, kar nas najbolj stiska, je za nas tudi najbolj pomembno. Take reči moramo po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, še posebej izročiti v Očetove roke: da ga prosimo za odpuščanje ali se mu zahvalimo, ga prosimo za pomoč; v vsakem primeru pa, da ta oseba, ta dogodek, ta košček življenja ne bo zgrešil svojega cilja, ampak se bo po Očetovi želji popolnoma razvil v Kristusu ... Ni v naši moči, da bi Boga lahko kdaj nepremično gledali. Bog nas lahko ,ujame1 in zbere vse naše moči ter očisti naš pogled. Ob hrupnem in zmedenem mimohodu življenja bo v človekovi pomirjeni zavesti sledila prava procesija vsega tega življenja, oseb, kijih je srečal v svojem okolju, v svetu. To bo dolgo romanje k Bogu v Jezusu Kristusu, ki mora v ljubečem sodelovanju svobodnega človeka,vse obnoviti v njem, "kar je v nebesih in na zemlji".«

Po nauku svetega pisma je za človeka, ki je ustvarjen po božji podobi, bistvenega pomena, da je navezan na Boga. Quoistove Molitve nas hočejo poučiti in prepričati, da "človek brez tega bistvenega razmerja ne more obnoviti prave ljubezni med ljudmi". Pa tudi o nasprotnem: da bi bila "laž jokati pred Tvojo hladno podobo, če bi šel za Teboj v ljudeh na poti, v katerih živiš".

nekaj Quoistovih misli in molitev:

• Gospod, ne prosim te za čas, da bi storil to in ono. Prosim te za milost, da bi v času, ki mi ga podarjaš, naredil tisto, kar hočeš, da storim.
• Eden izmed krajev, kamor te vabi Bog, kjer Bog govori s teboj, je precej bližje, kot si misliš. Je v tebi, sredi tebe. Ustavi se. Zapri oči. Utihni. Prisluhni.
• Naučiti se ljubiti pomeni, da se naučiš bolj dajati kot jemati; se pravi, da se bogatiš zato, da lahko bogatiš in da končno vse bolj sprejemaš Njega, ki je ljubezen.
• Jezus, pomagaj mi, da v sili ne obupam, da ne bežim pred svojo dolžnostjo. In če mi moč oslabi in bom padel, mi pomagaj, da znova vstanem.
• Božja vsemogočnost se izraža samo v popolni ljubezni. Na križu ni več nobene 'moči' v človeškem merilu. Ničesar, če to ni Ljubezen.
• Če želiš biti človek in graditi pravičen svet, moraš hkrati braniti pravice in opravljati dolžnosti ... Če so tvoji bratje brez osnovnih pravic, je tvoja prva dolžnost, da se boriš za to, da jih dobijo.
• Nihče ne more "imeti" Boga. Lahko se le odpremo njegovi ljubezni. Da nas ljubi. Nihče ne more Boga razdajati drugim. Samo Bog se lahko daje tistim, ki jih ljubi, torej vsem.
• Človek hiti, življenje hiti in pogosto človek ne sreča svojega življenja.
• Mlade ljudi hočemo naučiti, kako naj pravilno živijo, še preden jih naučimo, čemu je to potrebno. Mladi so bolj dosledni: najprej hočejo vedeti, čemu živijo in šele potem, kako naj živijo.
• Časa ne smemo izgubljati, časa ne smemo tratiti, časa ne smemo zapravljati, kajti čas je dar, ki nam ga Ti deliš. Prosim te za milost, da bi v času, ki mi ga daješ, delal tisto, kar ti želiš, da delam.
• Gospod, pomagaj mi, da te spoznam in ti pomagam v vseh svojih bratih in sestrah na popotovanju; zakaj laž bi bila jokati pred tvojo hladno podobo, če ne bi šel za teboj v ljudeh na poti, v katerih živiš.
• Gospod, vsakomur si dal tisti čas, da naredi, kar ti hočeš, naj napravi. Toda časa ne smemo izgubljati, zapravljati in tratiti, kajti čas je darilo,ki nam ga ti daješ, toda minljivo darilo, darilo, ki ga ni mogoče ohraniti.
• Daj, da nikoli ne zaprem svojega srca, da bom, ko bom sprejemal trpljenje sveta, trpel in zadoščeval kot Marija, tvoja Mati.
• Kdor pravi, da za življenje ne potrebuje drugih, se tega ne zaveda, ali pa je lažnivec, kajti živi le po zaslugi vseh ljudi vsega sveta in to od začetka časov. Če pa se sam odloči, da ne bo živel za druge, je zajedalec.
• Komur božja ljubezen ne poglobi ljubezni do človeka, živi v varljivem upanju. Pravo srečanje z Bogom se odraža v človeku. Gre za ljubezenski pogled na stvarjenje, ki je v osnovi učlovečenja: »Tako je ljubil svet, da je poslal svojega Sina«

• Gospod, prosim te, pomagaj mi, / da se enkrat za vselej otresem / svojega pretvarjanja in postavljaštva. // Oprosti mi, da sem preveč gledal na to, / kakšen vtis vzbujam, kakšnega se pokažem, / in na to, kaj o meni mislijo in govorijo. // Oprosti mi, ker sem hotel biti podoben drugim, / pri tem pa sem pozabljal biti jaz; / ker sem drugim zavidal njihove darove, / pozabljal pa sem razvijati svoje lastne. // Oprosti mi za čas, ki je odtekel, / ko sem igral svojo namišljeno vlogo, / in za čas, ki sem ga zapravil, / ko bi moral graditi svojo osebnost. / Pomagaj mi, da bi se na stežaj odprl bratom. / Tedaj, Gospod, boš mogel po njih / priti k meni kot svojemu prijatelju. / In iz mene boš naredil tisto "osebo", / ki si jo zamišljaš v svoji ljubezni, / o dobri Oče, ker bom tvoj sin / ter brat vsem mojim bratom in sestram. (Molitev za pristnost)

Ob zlatem jubileju Ognjišča pa je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

Ta knjižica prinaša že tretji izbor molitev iz Ognjišča, ohranja isti naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do 2022. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

pripravlja Marko Čuk