Delajmo za mir

Prvi dan novega leta je tudi Dan miru in papež vsako leto ob tem dnevu nameni vsem vernikom posebno poslanico. Ob tem se sprašujem, koliko v resnici naredimo za mir. Ko gledamo različne protestnike, me zanima, kakšno vlogo naj bi pri vsem tem odigrali kristjani. Vem, da se mir rojeva doma, v domači družini, na delovnem mestu … toda zdi se mi, da se vse skupaj ne pozna prav veliko in bi bilo verjetno tudi na zunaj kaj storiti?
Boris
Frančišek Asiški (1182-1226) je kot nosilec miru v času križarskih vojn imel glede vojn popolnoma drugačno mišljenje kakor njegovi sodobniki, tudi najbolj sveti (sv. Bernard) in slavni (papež Inocenc III.). Človek mu je pomenil več kot sveti kraji, ki jih je sicer zelo cenil in spoštoval. Ko je prebral v evangeliju, da mora ljubiti vse ljudi, tudi sovražnike, si tega ni mogel razlagati z vojno in pojmovanjem »napasti in ubiti«. Po njegovem mnenju so bili tudi muslimani, sovražniki ali ne, bratje in sestre, bratov in sester pa ne ubijamo, da bi dosegli namen, pa naj bo še tako svet. Nameraval jim je prinesti to, kar je bilo po njegovem največje bogastvo: evangelij. Frančišek je tudi dosegel, da so se številni kristjani odločali, da ne bodo nosili orožja, kar je bila za tisti čas prava revolucija.
Zato ni čudno, da se je papež Janez Pavel II. pred 25. leti odločil za molitev za mir v Assisiju, Frančiškovem mestu. Takrat je tudi nastal nov izraz Duh Assisija, kar pomeni predvsem zaupanje v možnost miru in dialoga med vsemi verstvi, narodi in ljudmi dobre volje.
Na svetovni ravni imamo različne organizacije, ki si prizadevajo za mir, pravičnost in varstvo okolja. Omenimo le Skupnost sv. Egidija (www.santegidio.org), ki jo je kmalu po 2. vatikanskem koncilu ustanovil Andrea Riccardi in danes šteje že več kot 50.000 članov, ki živijo v 72 skupnostih na skoraj vseh celinah: Afriki (29), Aziji (7), Evropi (23), Severni Ameriki (8) in Južni Ameriki (5). Skupnost sv. Egidija poudarja molitev, evangelizacijo, solidarnost z revnimi, ekumenizem, medverstveni dialog, mir in pravičnost. Zelo se posvečajo odrinjenim, duševno in telesno ranjenim, zasvojenim, vojnim žrtvam, zapornikom in obsojenim na smrt, predvsem pa delujejo za mir. Skupnost je postala predvsem znana zaradi svojega prispevka pri delu za mir po državljanski vojni v Mozambiku in pri organizaciji mednarodnega in medverstvenega srečanja za mir, ki je bil leta 1986 z papežem Janezom Pavlom II. v Assisiju in bo 27. oktobra 2011 obhajalo že petindvajsetletnico. Morda bi Skupnost sv. Egidija bila osvežitev tudi med slovenskimi kristjani.
V Sloveniji obstaja Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, ki je zelo dejavna, nepogrešljiva, vplivna, slišna in navzoča v sredstvih družbenega obveščanja, toda to je uradna cerkvena komisija in ne toliko civilna »ljudska« pobuda, na katero se nanaša vprašanje. Poznamo sicer civilno mirovno pobudo tim. Mirovni inštitut (www.mirovni-institut.si), ki je zelo dejaven in slišen, saj se financira iz državnega proračuna, a je žal v službi določenega ideološkega lobija in njegovih strank. Resnična civilna pobuda pa mora delovati kot civilna pobuda in ne kot podaljšek neke stranke ali strank oziroma političnega lobija. Če ima kdo od kristjanov dovolj poguma, znanja in energije, se naj pridruži Mirovnemu inštitutu, če ga bodo sprejeli, ter si prizadeva vanj vnesti demokratičnost in pluralnost. Nekdanji komunisti in žal tudi njihovi duhovni otroci ter dediči, ki vodijo Mirovni inštitut, še vedno niso zmožni ali nočejo demokratičnosti in politične pluralnosti.
Če za kristjana vključitev v dejavnost Mirovnega inštituta ni mogoča ali bi bila navzočnost neenakopravna, pa je nujno, da kristjani razmišljamo o mirovni civilni pobudi, ki bo temeljila na evangeljskih vrednotah in predvsem na blagru o tistih, »ki delajo za mir« (prim. Mt 5,9). Podobno, kot že uspeva civilna pobuda Za družino in pravice otrok (www.24kul.si), ki postaja vse bolj slišna in dejavna. Zdi se, da je zdaj čas za to različico; morda pa lahko civilna pobuda Za družino in pravice otrok lahko vključuje tudi dejavno sodelovanje za gradnjo miru in pravičnosti, medverstvenega in medkulturnega dialoga ter varstva okolja v naši družbi. Kristjani smo povabljeni k dejavnemu delu za mir, pravičnost in zdravo okolje.
Pri vsem tem je potrebno tveganje in pogum, saj sta tudi v zadnjem času dva znana kristjana in borca za mir ter medverstveni in medkulturni dialog, Roger Schutz (1915-2005), prior v Taizéju in Luigi Padovese (1947-2010), predsednik Škofovske konference Turčije, umrla nasilne smrti. Tudi papež Janez Pavel II., velik borec za mir v svetu, je doživel atentat, kajti še vedno se najdejo fanatiki, ideologi ali duševni bolniki, ki sovražijo graditelje resničnega miru.
Za kristjana in za človeka dobre volje velja povabilo, da dejavno sodeluje pri gradnji miru in predvsem naj v duhu Frančiška Asiškega moli: »Gospod, naredi iz mene orodje svojega miru, da bom tja, kjer je sovraštvo, prinašal ljubezen, kjer vlada krivica, duha odpuščanja, kjer je nesloga slogo, kjer vladajo zmote, resnico, kjer je dvom, zaupanje,kjer je obup upanje, kjer je tema, svetlobo, kjer je žalost, veselje«. Tistim, ki delujejo za mir, Kristus obljublja, da »bodo postali otroci božji« (Mt 5,9).
ŠKAFAR, Vinko. Ognjišče (2011) 1, str. 107