Zakaj se je Jezus dal Janezu krstiti?

Če je bil Jezus Mesija in Božji Sin, zakaj je potem šel k Jordanu, da bi ga Janez krstil, kot poročajo trije evangelisti. Ali je morda imel tudi on grehe, če je trideset let živel kot človek in je imel tudi možnost grešiti. Je morda zato moral pristopiti in biti krščen, da so mu bili grehi odpuščeni?
Pa še ena stvar. Ali je bil Jezus svoboden ali ne? Pri pridigi je namreč duhovnik rekel, da je Jezus s tem, ko je vzel nase človeško naravo in njeno ranljivost, lahko tudi grešil. Kako naj to razumemo? Ali je to sploh možno, saj je bil hkrati tudi Bog.
Teo

Spoštovani gospod Teo,
kar nekaj zanimivih vprašanj ste nanizali. In priznati moram, da nič kaj lahkih. Upam, da pri odgovarjanju zato ne bom pretežak. Začniva z Jezusovim krstom pri Janezu Krstniku v Jordanu. Najprej morava ugotoviti, da Janezov krst ni bil isto kot naš današnji zakrament krsta. Bil je neki spokorni obred, obredno umivanje so poznali Judje kot tudi druga verstva, ki seveda tudi drugim ni odpuščal grehe, ampak so z njim priznali svojo grešnost in nujnost Božje pomoči pri odpuščanju grehov. A Judje so odločilni Jahvejev poseg šele pričakovali. Naš zakrament krsta pa pomeni zakramentalno (to je skrivnostno) potopitev skupaj s Kristusom v njegovo smrt in v njem biti deležen njegovega vstajenja – torej dokončne zmage nad smrtjo, ki je zadnja posledica greha. To Kristusovo dejanje pa na zgodovinski ravni pomeni za nas možnost odpuščanja grehov, če mu jih priznamo in izročimo ter imamo resen namen truditi se za spreobrnjenje. To pomeni, da tudi če bi Jezus imel grehe, mu jih Janezov krst ne bi izbrisal, kot se to zgodi pri krstu ali zakramentu sprave. A trajna vera je in tudi razumski premislek nas potrjuje v tem, da Jezus Kristus kot učlovečeni Bog ni nikoli grešil. V svoji človeški naravi je sicer bil normalno človeško omejen kot vsi ljudje, a kot druga Božja oseba, kot Božji Sin, seveda ni mogel grešiti. To je podobno, kot če bi se vprašali, ali je lahko svetloba kot svetloba tema; saj potem ni več svetloba. Kot je tema nezdružljiva s svetlobo, tako je tudi Bog, v vseh treh osebah, nezdružljiv z zlom, grehom, saj bi sicer ne bil Bog.pismo 01 2012a
In zakaj se je potem Jezus sploh dal Janezu krstiti? Tudi Janezu se je zdelo čudno in se je sprva upiral. A Jezus mu je pojasnil, da morata izpolniti Očetovo voljo. Le-ta pa je odrešenje ljudi iz greha in njegove končne posledice smrti. Torej moramo dogodek Jezusovega krsta razložiti v tej perspektivi. Da bi izpolnil Očetovo voljo, je Jezus prišel k grešnikom, stopil je v njihovo vrsto. Pri Jordanu je tudi na zunaj to pokazal, ko se je postavil v vrsto tistih, ki so z Janezovim krstom priznavali svojo grešnost. Kristus je želel postati z grešniki v vsem enak, razen v grehu. Pri Jordanu je torej pokazal svojo solidarnost z grešniki. A postaviti se v isto vrsto z grešniki še ni bilo dovolj. Čeprav sam brez greha, je moral vzeti nase tudi grehe vseh ljudi s posledicami vred, da bi jih odrešil. Moral je torej, ne le stopiti v isto vrsto z njimi, ampak celo na njihovo mesto. In to zelo očitno prepoznamo pred Poncijem Pilatom, ko Jezus pravzaprav stopi na mesto Barabe, ki je bil resnični zločinec - grešnik. On, svoboden, odide, Jezus, povsem nedolžen, pa prevzame njegovo usodo in pravzaprav namesto Barabe pristane v smrti na križu. Še nekaj je zanimivo. Bar-aba pomeni Sin-očetov. In pravi Očetov Sin je Jezus Kristus, mi pa toliko, kolikor smo eno z njim po veri in ljubezni. In ta dogodek z Barabo je simbolni dogodek za vsakega izmed nas grešnikov. Pri dokončni kazni za naše grehe, nas Jezus vedno zamenja, da nas reši večnega pogubljenja.
O drugem delu vašega vprašanja težje kaj rečem. Saj ne vem, kaj je vaš duhovnik dobesedno rekel in v kakšnem kontekstu ter kako ste ga vi razumeli. To dvoje namreč ni vedno identično. O tem, ali bi Jezus lahko grešil ali ne, sem že zgoraj nekaj povedal. Dodam naj le to, da sta po učlovečenju bili v Kristusovi Božji osebi združeni božja in človeška narava, a nepomešano, tako da je vsaka delovala avtonomno ob drugi, in da Jezus ni bil nekako na pol Bog in na pol človek (Grki so namreč poznali demiurge). Seveda je bila njegova človeška narava nepopolna, slabotna kot vsaka človeška narava, a ker jo je ‘vodila’ Božja oseba, ni mogla služiti zlu, ampak le ljubezni. Tudi vprašanje Jezusove svobode, ki ga izpostavljate, ni lahko rešljivo. Ko govorimo o Kristusovi svobodi, seveda govorimo o božji svobodi, ki je nekaj drugega kot človeška svoboda; in ju ni mogoče med seboj primerjati. Mi pa imamo seveda izkušnjo samo človeške svobode, zato je nevarnost, da si tudi božjo preveč po človeško predstavljamo. Svobodo pripisujemo osebi, ne telesu ali drugim sestavnim delom nekega bitja. Pri Bogu pa sploh ni sestavnih delov, ker je enovito Bitje. Kolikor pa je bila v Jezusovi človeški naravi prisotna tudi človeška volja, je bila v vsakem trenutku povsem usklajena z Božjo, saj ni bilo nobene ovire greha, ki bi ta odnos omejevala ali celo onemogočala.
V upanju, da sem vsaj malo osvetlil dileme, ki jih v vprašanju postavljate, in je prav, da si jih kot ljudje postavljamo, vas prisrčno pozdravljam in vam ter vsem bralcem in snovalcem revije Ognjišče voščim duhovno bogato leto, ki je pred nami!
Marjan Turnšek

Ognjišče (2012) 1, str. 54

Zajemi vsak dan

Vse bolečine, ki prihajajo od zunaj, niso nič v primeri s temno nočjo duše, če božja luč nič več ne sveti in Gospodov glas nič več ne govori.

(sv. Edith Stein)
Petek, 22. Marec 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh