Ekumenizem v katoliški in pravoslavni Cerkvi

V januarju obhajamo v katoliški Cerkvi teden edinosti kristjanov. Veliko je govora o našem približevanju vzhodnim bratom, pravoslavnim. Zanima me, ali tudi oni čutijo podobno in si res iskreno prizadevajo tudi z njihove strani za združitev? Ali se resnično kaj naredi za edinost danes, ali je ekumensko gibanje res še živo? Še eno praktično vprašanje: zanima me, ali lahko pravoslavni duhovnik postane katoliški? Ali gre lahko katoličan k obhajilu v pravoslavni Cerkvi?
Metka
»Med krščanskimi Cerkvami in skupnostmi nam je pravoslavje nedvomno teološko najbližje. Katoličani in pravoslavni smo ohranili isto starocerkveno strukturo. V tem smislu smo mi vsi stara Cerkev, ki pa je vedno sedanja in nova. Tako si drznemo upati, četudi vedno znova nastopajo težave, da vendarle tudi ni daleč dan, ko bomo spet mogli skupno obhajati evharistijo.« (Benedikt XVI.)... Obe Cerkvi imata ne samo isto Sveto pismo, skupno zelo bogato teologijo prvega krščanskega tisočletja in iste zakramente, ampak se v marsičem kljub različnosti tudi dopolnjujeta, tako da skoraj lahko rečemo, da je zaradi njune različnosti Kristusova Cerkev bogatejša, četudi je po drugi strani zaradi grešnosti in needinosti revnejša in vedno »nastopajo težave«. Med drugim je težava tudi v tem, ker ima katoliška Cerkev Petrovega naslednika, ki z izvrševanjem petrinske službe povezuje vse katoliške škofe in v imenu njih tudi izreka skupen nauk, pravoslavne Cerkve pa so narodne (ruska, srbska, bolgarska, grška itd.) in nimajo vedno poenotenega mnenja, nauka in ne vodstva. Tako imamo številne pravoslavne škofe, teologe in skupine, ki so zelo zavzeti za ekumenski dialog, in druge, ki se upirajo ekumenskemu dialogu s katoliško Cerkvijo. Sicer se pa tudi katoličani glede molitve za edinost kristjanov in ekumenskega dialoga prav tako razlikujemo in smo večkrat premalo uglašeni na Jezusovo prošnjo v velikoduhovniški molitvi, “da bodo vsi eno” (Jn 17,21).
Ioannis Zizioulas, pergamski pravoslavni metropolit in sopredsednik Mešane mednarodne komisije za teološki dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo in eden od najvplivnejših pravoslavnih teologov, ki je nosilec častnega doktorata Katoliške teološke fakultete v Münstru, pravi: »Ekumenskega dialoga ne moremo ustaviti. Odgovorni smo pred Bogom. Tragično je, če smo zadovoljni sami s seboj in nas ne skrbi edinost Cerkve.« Seveda pa pravoslavni škofje in teologi pričakujejo, da bo izvrševanje petrinske službe papeža v tretjem tisočletju bolj posnemalo vzorec prvega tisočletja krščanstva, ko sta bili vzhodna in zahodna Cerkev še nerazdeljeni. Sicer pa je že papež Janez Pavel II. v okrožnici o delu za edinost kristjanov Da bi bili eno povabil škofe in teologe vzhodnih Cerkva in druge k potrpežljivemu in bratskemu dialogu glede izvrševanja petrinske službe rimskega škofa, da bi jo lažje izvrševal po božji volji.
Na obe vaši konkretni vprašanji je načelni odgovor: da, pod določenimi pogoji. To velja tako glede duhovništva kot glede obhajila katoličana v pravoslavni Cerkvi.
Vsak katoličan moškega spola lahko postane katoliški duhovnik, če izpolnjuje določene študijske, moralne in druge pogoje, ne glede na to, kaj je bil prej. Če vstopi v katoliško Cerkev veljavno posvečen pravoslavni duhovnik, ga katoliška Cerkev ponovno ne posveti, saj imajo pravoslavni škofje prav tako kot katoliški apostolsko nasledstvo in pravoslavna Cerkev ima enako kot katoliška duhovniško in škofovsko posvečenje za zakrament. To pomeni, da sta pravoslavni duhovnik ali škof enako veljavno posvečena za duhovnika ali škofa kot katoliški.
Na vprašanje glede prejemanja obhajila katoliškega kristjana v pravoslavni Cerkvi pa imamo uradni odgovor v Ekumenskem pravilniku: »Med katoliško Cerkvijo in vzhodnimi Cerkvami, ki niso v polnem občestvu z njo, obstaja še vedno najtesnejše občestvo na področju vere. Čeprav so ločene, imajo te Cerkve resnične zakramente, in sicer zaradi apostolskega nasledstva zlasti duhovništvo in evharistijo. To dejstvo po gledanju katoliške Cerkve ustvarja ekleziološko in zakramentalno osnovo za to, da je določena skupnost s temi Cerkvami na področju liturgičnega bogočastja in tudi evharistije v primernih okoliščinah in z odobritvijo cerkvene oblasti ne le možna, ampak celo priporočljiva. Vendar pa je znano, da morejo imeti vzhodne Cerkve zaradi svojega lastnega pojmovanja Cerkve v teh stvareh strožjo disciplino, ki jo morajo drugi spoštovati. … Kadar terja potreba ali svetuje resnična duhovna korist in če je odstranjena nevarnost zmote ali ravnodušnosti, sme vsak katoličan, ki mu je fizično ali moralno nemogoče priti do katoliškega nositelja cerkvene službe, prejeti zakramente sprave, evharistije in bolniškega maziljenja od nositelja cerkvene službe vzhodne Cerkve« (CD 53, 122-123).
Poznavalci pravijo, da si je nekdanji karizmatični pravoslavni ekumenski patriarh Atenagora iz Carigrada ob prvem obisku Rima zelo želel, da bi s papežem Pavlom VI. skupno obhajala evharistijo. Papežu Pavlu VI. bi se naj bilo zdelo, da takrat še ni bil primeren trenutek, in zato nista obhajala skupne evharistije in je še ne obhajamo. Kljub človeškim težavam sem Bogu hvaležen za ekumenski dialog med katoliško in pravoslavnimi Cerkvami in tudi upam, kot pravi papež Benedikt XVI., da ni daleč dan, ko bomo spet mogli skupno obhajati evharistijo.
Vsi kristjani, kateri koli Cerkvi ali cerkveni skupnosti pripadamo, smo poklicani k duhovnemu ekumenizmu, tj. k molitvi za edinost kristjanov in k nenehnemu spreobrnjenju, saj Kristusova molitev in naročilo, “da bi bili eno”, odmevata tudi danes in bosta odmevala do konca sveta. V januarju, ko obhajamo tudi molitveno osmino za edinost kristjanov, smo še posebej povabljeni k molitvi za cerkveno edinost in razmišljanju, kaj lahko mi storimo, da se bo tudi zaradi nas ekumenski dialog ohranjal in poglabljal, saj smo za edinost med kristjani vsi odgovorni. Ne vprašujmo toliko, kaj drugi naredijo za edinost med Cerkvami, marveč kaj jaz naredim in kaj bi lahko še naredil, da bi bili kristjani različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti vedno bolj eno. To držo so imeli pionirji ekumenskega dialoga in jo imajo današnji ekumenski delavci različnih krščanskih Cerkva ter cerkvenih skupnosti in samo ta drža prinaša in bo prinašala pristne ekumenske sadove.
ŠKAFAR, Vinko.. (Pisma) Ognjišče (2012) 1, str. 55