Pred samomorom je napisal, da noče imeti nič s Cerkvijo. Je pogubljen?

Sem vaša redna bralka. Že nekaj časa se sprašujem, kaj pomeni če narediš vse potrebno za popolni odpustek, za nekoga, ki je pogubljen? Ali ima lahko pogubljena duša bližnjega še poseben vpliv nate. V smislu: če je šel moj prijatelj v pekel, se bo on še posebej potrudil, da se še jaz pogubim?
Kaj pomeni z vidika vic in pekla za nekoga, ki je naredil samomor. Pred tem pa napisal v poslovilnem pismu, da pri pogrebu ne želi imeti nič, kar je povezano s Cerkvijo. Obtožil je punco, da je ona v veliki meri kriva za njegovo odločitev. Pred tem je izgubil službo, se začel vdajati pijači, z očetom se nista razumela, starša sta bila ločena. Bil je zelo vase zaprt, nikoli ni nikomur zaupal osebnih stvari. Imel je minimalno versko vzgojo. Pri pogrebu je bil kljub vsemu prisoten duhovnik.
Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem za odgovor.
Božena
Poskušal bom na kratko odgovoriti na vaša vprašanja, ki nikakor niso preprosta. Še posebej je nemogoče kaj zelo jasnega reči glede konkretnih oseb, ker ne poznamo njihove resnične situacije v trenutku smrti.
Kako je torej s popolnim odpustkom, pridobljenim za pogubljenega človeka? Najprej naj poudarim, da za nobenega konkretnega človeka ne moremo z gotovostjo reči, da je pogubljen. Cerkev razglaša le svetnike, glede pogubljenosti ne daje svojih sodb. To pomeni, da je trenutek smrti zelo oseben in skrivnosten dogodek, ki ga poznata samo Bog in umrli. Kaj se v dogodku prehoda iz tega življenja v večno življenje zgodi, lahko mi, ki še živimo to zemeljsko življenje, le ugibamo. Ker pa je Bog usmiljeni Oče, kot smo v izteklem izrednem letu usmiljenja ponovno globlje dojeli, si moremo predstavljati, da stori prav vse, da bi v tem končnem dogajanju na tem svetu še osvojil tega svojega otroka in mu omogočil odrešenje. Če vzamemo teoretično, da je človek pogubljen, zanj seveda popolni odpustek nima prav nobenega učinka več. Vendar pa prizadevanje in zadoščevanje tistega, ki je odpustek pridobil, nikakor ne gre v nič, ampak postane del duhovnega zaklada Cerkve, iz katerega odpustki zajemajo odrešujočo moč.
Glede vpliva rajnih na nas ne vemo veliko. Z gotovostjo lahko pričakujemo, da tisti, ki so po smrti združeni z Bogom, svetniki torej, delujejo pozitivno za naše odrešenje. To je tudi splošno učenje Cerkve. Vendar pa tudi ta vpliv ni neomejen. Bog je vsekakor med nami in rajnimi postavil ločnico, ki je sami od sebe ne moremo prestopiti. Glede pogubljenih nikakor nimamo enakega poznavanja ali razodetja kot glede odrešenih. Ker hudobni duhovi lahko negativno delujejo na nas, kljub svoji pogubljenosti, lahko sklepamo, da bi neki določen vpliv lahko imeli tudi pogubljeni ljudje. Nikakor pa ta vpliv ne more biti tako močan, da se ga s svojo svobodo in duhovnim življenjem, torej s svojo povezanostjo z Bogom, ljudje ne bi mogli osvoboditi. V nobenem primeru pa to ne more biti kakšen direkten vpliv, marveč le posredno, največkrat je povezan s spomini na tega človeka ali z notranjimi ranami, negativnimi življenjskimi vzorci, ki jih je kdo ob tem človeku dobil in jih v svoji psihični strukturi nosi naprej in ga zato lahko tudi ovirajo na poti odrešenja.
Vaše vprašanje glede samomorilcev je za nas Slovence precej aktualno, saj smo na žalost še vedno narod, ki je glede samomorilnosti v svetovnem vrhu. S pomočjo psiholoških in psihiatričnih znanj smo prišli do spoznanja, da je samomorilec skoraj dosledno v zelo nesvobodnem stanju. V sebi nosi vrsto skrivnosti, bolečin, ran, ali ima zaradi drugih izkušenj zamegljen stvaren pogled na resnično situacijo. In vse to v veliki meri vpliva na njegovo odločitev. Če vzamemo vse to v obzir, potem lahko sklepamo, da sama odločitev za samomor ne vključuje vseh elementov, ki so potrebni za tako velik greh, ki bi popolnoma prekinil človekov odnos z Bogom – kar bi seveda pomenilo pekel. Če pa so ‘olajševalne’ okoliščine botrovale temu, da je to dejanje subjektivno le bolj ali manj težki greh, potem pa seveda takšnega človeka čaka očiščevanje v vicah, ki pa se vedno ‘dobro konča’.
Ko sprašujete v konkretnem primeru glede zapisanega v poslovilnem pismu določenega rajnega človeka, lahko rečem le to, da je načelno potrebno spoštovati zadnjo željo rajnega. Tudi če ni želel imeti nič cerkvenega na pogrebu, to še nič ne določuje, kako sta se z Bogom ‘pogovorila’ v resničnem dogodku prehoda. Tega ni mogel on ne vedeti ne določiti vnaprej. Že sam vaš opis tega fanta izraža, da je bil precej zaprta osebnost z veliko ranjenosti v svoji duši; kar nam daje še več možnosti za razmišljanje, da se je v trenutku prehoda, ko mu je Bog omogočil bolj jasen in resničen pogled nase in na svoje življenje, lahko odločil bolj pozitivno.
Dogajanje ob slovesu in pogrebu umrlih pa ni namenjeno samo umrlim, ampak v veliki meri tudi tistim, ki za njim še ostanejo v tem zemeljskem življenju. Zato je prav, da odločitve glede konkretnosti ob pogrebu vključujejo tudi potrebe in želje svojcev. Če so glede prisotnosti duhovnika na pogrebu želje pokojnika in svojcev različne, je v prvi vrsti treba upoštevati pokojnikovo željo; vendar pa se kdaj iz upravičenih razlogov, ki morajo biti jasno razpoznavni, lahko upošteva tudi želja svojcev, duhovnik pa lahko svojo prisotnost na pogrebu tudi kaj prilagodi razmeram.
TURNŠEK, Marjan. (pisma) Ognjišče (2017) 2, str. 46