Kaj pomeni duhovniška, preroška in kraljevska služba kristjana?

Pri svetem krstu ob maziljenju s krizmo duhovnik izgovarja besede, ki se nekoliko skrajšano glasijo takole: »Vsemogočni Bog … te mazili z oljem odrešenja, da ostaneš ud Kristusa duhovnika, preroka in kralja za večno življenje.« Ali to pomeni, da s krstom prejemamo duhovniško, preroško in kraljevsko službo? In kaj vsaka od teh treh pravzaprav pomeni za nas, ki smo krščeni?
Robi
Lepo, da se zanimate za to, kar ste in smo postali pri krstu!
Za začetek narediva hiter pogled temeljnega dogajanja pri tem zakramentu. Osnovni element obreda krsta je oblivanje z vodo ali potapljanje v vodo – kar je v začetku Cerkve bil osnovni način. Oblivanje ima bolj pomen očiščenja, osvežitve in poživitve, potapljanje pa še bolj jasno izrazi, da nas krst zakramentalno ‘potopi’ v Kristusovo smrt in v njegovo vstajenje. Zato krst pomeni najprej smrt starega človeka (ker so odpuščeni vsi grehi: izvirni in osebni pri odraslem krščencu). S svojo smrtjo na križu je Kristus vzel nase vse naše grehe in jih izničil. Ko se krščeni z njim ‘potopi’ v njegovo smrt (ki je zadnja posledica greha), postane deležen tega odvzetja grehov in večnih kazni, zato pride iz krstne vode kot duhovno na novo rojen, novi človek, prerojen iz vode in Svetega Duha. Človek je pred krstom duhovno mrtev, med krstom pa postane udeležen pri Kristusovi odrešilni smrti in vstajenju, kar pomeni, da na nov način zaživi v neločljivi povezanosti s Kristusom, ki je Življenje. Nikakor ni v to novo življenje prisiljen, ampak se lahko s svojo svobodo spet odloča za življenje ‘po mesu’, ki pomeni ‘ne’ Kristusovemu delu v njem. A hkrati je tudi sposoben odločati se za dobro, za ljubezen, za trajen odnos s Kristusom. Tako postane krst vse življenje trajajoči prehod od starega k novemu človeku in ni zgolj neki enkraten dogodek, ki bi se z obredom pri krstnem kamnu končal.
Čeprav je krst v jedru Božje dejanje, se vanj vključuje tudi človek. Predvsem z vero. Krst vero predpostavlja (vero občestva in posameznika – pri odraslem krščencu), jo izraža s samim obredom, jo poglablja in hrani. Novo rojstvo v veri predpostavlja zato tudi novo življenje po veri. Kajti greh, ki je pomenil sužnost, je odpuščen, in možno je novo delovanje, nov način ‘biti’ sredi sveta. Nova upodobljenost po Kristusu nas na nov način tudi poveže z Njim in nas celo včleni Vanj. To pa dobesedno pomeni nov odnos z Jezusom Kristusom, v katerem smo deležni najmočnejše ‘energije’ na tem svetu, to je tiste moči, ki je Jezusa Kristusa obudila iz smrti v življenje. S tem nam krst odpre tudi dostop do Cerkve, ki je občestvo vseh, ki so življenjsko povezani s Kristusom; podobno kot so udje telesa povezani z glavo. Kajti vse odrešenjsko dogajanje, ki ga je uresničil Kristus, se more v zgodovini nadaljevati samo v Cerkvi. Tako je hotel Kristus sam in zato ustanovil odrešenjsko skupnost Cerkve. Ni mogoče pripadati samo Kristusu, ne da bi na tem svetu pridali tudi skupnosti Cerkve, ki je njegovo skrivnostno Telo sredi sveta, da bi mu bila znamenje in vabilo odrešenja. Ta skupnost, ki jo pri krstnem obredu zastopajo krstitelj, starši, botri in drugi člani župnijskega občestva, je zato tudi soodgovorna za novokrščenca, za njegovo postopno zorenje in postopno vedno bolj zavezujoče vstopanje in delovanje v občestvu Cerkve.
In s tem smo prišli do točke, ko lahko bolj neposredno odgovorimo na zastavljeno vprašanje o trojni službi. V soglasju s Petrovim pismom (1 Pt 2,9) lahko govorimo o nekem duhovniškem ‘telesu’, torej o skupnostni duhovniški razsežnosti vseh krščenih (kraljevsko duhovništvo), ki jih postavi v poseben duhovniški odnos pred Bogom. To duhovništvo imenujemo ‘skupno duhovništvo vernikov’, ki ga imajo vsi posamezniki v odnosu do celotne skupnosti Cerkve kot nalogo, da “sodelujejo pri darovanju evharistije in to duhovništvo uveljavljajo v prejemanju zakramentov, v molitvi in zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo” (2. vat. koncil). In to duhovništvo se razlikuje od službenega duhovništva duhovnikov, ki je sad zakramenta mašniškega posvečenja. Na osnovi krsta so verniki torej udeleženi na trojni Kristusovi službi: duhovniški, preroški in kraljevski (C 31,1; LA 2; 10,1; M 15,2). Udeleženost pri Kristusovi duhovniški službi vključuje izvajanje duhovnega bogoslužja v Božjo slavo in odrešenje ljudi (C 34,2); kot duhovno daritev darujejo zlasti pri sveti maši vse svoje življenje z vsemi deli, molitvami, družinskim življenjem in vsakdanjim delom, prav tako nadloge življenja. ‘Preroško službo’ izpolnjujemo tako, da smo priče vere v vsakdanjem življenju (C 35,1); da vedno bolj sprejemamo Kristusovo besedo in jo živimo sredi sveta; da smo živi evangelizatorji, kjerkoli delujemo. ‘Kraljevsko službo’ pa uresničujemo, kadar se s ‘kraljevsko svobodo’ z zatajevanjem samega sebe in s svetim življenjem usposabljamo za zmago nad kraljestvom greha v sebi in v svetu ter za vzpostavitev Božjega kraljestva v sebi in drugih (C 36,1). Sv. Ambrož je to službo opisal takole: »Kdor si podvrže svoje telo in vlada svoji duši, ne da bi se prepustil svojim strastem, je gospodar samega sebe: moremo ga imenovati kralja, ker je sposoben vladati samemu sebi; svoboden je in neodvisen in se ne pusti ujeti v suženjstvo greha.«
To trojno delovanje korenini v prerojenju in maziljenju s Svetim Duhom pri krstu (C 31). Čeprav dolžnost oznanjevanja neposredno izhaja iz zakramenta svete birme, pa je vendar osebno posvečenje, to je resničen življenjski odnos z Jezusom Kristusom, tista notranja moč, ki naredi pričevanje za Kristusa prepričljivo. In to posvečenje se zgodi pri krstu. Brez te Božje moči, bi bilo oznanjevanje samo goli aktivizem, ki se prej ali slej upeha in izjalovi.
Zaradi vsega tega bogastva bodimo veseli svojega krsta in z veselim srcem iz krstne moči živimo svoje vsakdanje življenje, ki po nas postaja pravo bogoslužje.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 46.