Ali naj se poročim s takim človekom?

Naj vam na kratko opišem svoj problem. Bila sem v zvezi s fantom, pravzaprav sem še. Imela sva se rada in sva se nameravala poročiti. Toda prišlo je do težke prometne nesreče. Fant ni bil nič kriv. Vanj se je zaletel vinjen voznik in ga močno poškodoval. Nekaj časa smo vsi strašno trepetali za njegovo življenje. Sprva so mi namreč zdravniki dali malo obetov. Čakali smo na najhujše in v tistem času sem zelo trpela, skupaj z njegovimi starši. Pozneje pa si je telesno kar opomogel. Bil je na rehabilitaciji in sedaj lahko sam jé, ne more pa se sam gibati. Kar pa je najhuje, ostala je prizadeta njegova osebnost in psiha. Lahko napišem, da je ostala njegova sposobnost razmišljanja na ravni otroka. Ne vem, če se bi bil sposoben poročiti.
Njegovi starši so mi rekli, naj ga pozabim. Naj ne hodim k njemu, saj ne more biti moj mož in ne oče najinih otrok. Oni tudi skrbijo zanj. Niso jezni name, mislim, da mi želijo dobro. Tudi sama sem si skušala dopovedati, da ne bova nikoli mož in žena. Imela sem že tudi novo zvezo in eno avanturo z drugim fantom. Pa sem oboje pustila. Zlasti tista avantura se mi je zdela neumna. Kakšno plehkost sem odkrila v tistem fantu in potem sem pomislila na bogastvo, ki ga je imel prvi fant. Bilo mi je težko. Več let sva resno hodila skupaj, se razumela, se nameravala poročiti. Zavedam se, da mi sedaj ne bo lahko najti drugega fanta, nisem več najmlajša.
Ko mi je fantov oče prvikrat rekel, naj pozabim na fanta, se mi je zdelo, da bom lahko. Toda ko sedaj včasih pomislim nanj, ga imam še rada. Veliko mi pomeni. Del mojega življenja je pri njem. Sedaj se že dolgo nisem srečala z njim, a mi manjka. Nisem si mislila, da ga bom tako pogrešala. Ali ga smem kar tako pustiti? Saj sem mu obljubila, da se bova poročila, da bova skupaj, da si bova pomagala ... Če ga sedaj pustim, se mi zdi, da izdam svojo besedo in prelomim svojo obljubo, ki sem mu jo dala. Obenem pa se mi zdi, da se ne bom mogla z njim poročiti, saj je pretežak invalid. Kdo bo v bloku skrbel zanj, ko bom jaz v službi? Bi zmogla skrb zanj? Poglejte, to se prepleta v meni. Ne vem, kaj naj storim in ne vem, če delam prav. Hvaležna bom za vaš odgovor in nasvet.
Andreja
Odnos med dvema osebama lahko vključuje zelo različne življenjske položaje, srečne trenutke pa tudi preizkušnje. Vaš opis odnosa s fantom prav gotovo sodi med tiste najbolj pretresljive dogodke, ki si jih človek komajda predstavlja, kaj šele, da bi razumel, kako človek doživlja takšno preizkušnjo na osebni ravni. Prometna nesreča, nezavest, bolnišnica, trajne poškodbe, invalidnost, vse to je prekinilo vajin globok in iskren odnos. Prav tako pa ste zapisali, da nobeden izmed vaju ni bil kriv za nastanek omenjene nesreče. Takšne življenjske preizkušnje daleč presegajo zmožnost človeškega razumevanja in raje kot besedi, odpirajo prostor molku in molitvi. V pismu ste tudi zapisali, da fanta ne morete preboleti in da si želite vajinega skupnega življenja navkljub spoznanju, da je takšno življenje v praksi nemogoče uresničiti. Čeprav se tega na tiho zavedate, pa je v vas še vedno hrepenenje in upanje, da bo mogoče živeti tisto, kar ste mu obljubili.
Njegovi starši so vam rekli, da je njihov sin sedaj trajni invalid, nesposoben sklenitve zakonske zveze, prav tako pa ne bo mogel postati oče. Obenem so vas prosili, da ga pozabite in da vam v vaše dobro odsvetujejo obiske. Z vaše strani je to seveda lažje reči, kot pa to tudi storiti. Razlog vaše velike preizkušnje, je lahko za zunanjega človeka večplasten. Na eni strani je v tem, da se kot njegovo dekle dejansko soočate s t.i. nerešenim procesom žalovanja za vašim fantom. Podobno kot ovdoveli zakonci žalujejo za svojim pokojnim sozakoncem, tako se v vas in vajinem odnosu prebujajo podobna čustva in stanja. Preboleti sozakonca ni enostavno. Vključuje čas, molitev in podporo vaših najdražjih. Zato je vsak žalujoči povabljen, da se ne zapira v svoj miselni in čustveni svet, temveč najde kakšno osebo, kateri se bo lahko izpovedal, se v molitvi stalno obrača na Boga in mu izroča svojo bolečino kot tudi, da se zaveda dolgotrajnosti takšnega žalovanja. Popolnoma razumljivo je, da v bo v vašem primeru takšen proces žalovanja še posebej dolgotrajen in čustveno globok, saj je vaša ljubljena oseba še vedno živa in prebiva pri svojih starših. Prav tako pa je potrebno poudariti, da ob procesu žalovanja ni mogoče pričakovati, da boste pozabili na ljubljeno osebo. Dogodkov, besed, odnosa med dvema osebama ni mogoče nikoli pozabiti. Vse to se zapiše v naše telo in človek se vsega tega lahko vsak dan spominja in na svoj način znova in znova podoživlja. Res pa je tudi, da lahko te spomine skozi besede in molitve tako preoblikujemo, da nas osvobodijo notranjih napetosti in naredijo odprte za nove življenjske izzive in odločitve.
Druga misel, ki se poraja ob vaših besedah, je povezana s spoštovanjem vašega fanta in njegovih staršev. Vedno znova si je potrebno zastaviti vprašanje, kaj bi vaš fant od vas pričakoval v takšnem življenjskem položaju? Ali je res, da pričakuje vašo zvestobo do groba? Ali pa vas v svoji ljubezni vendar ne omejuje in vas pusti odprto za nova življenjska obzorja? Njegovi starši, ki ga verjetno dobro poznajo, se tega globoka zavedajo. Zato vam želijo tisto, kar si želi njihov sin – to je, da ste srečni in da na drugačen način uresničite svoje življenjsko poslanstvo. Obenem pa upravičeno pričakujejo, da spoštujete njihovo željo in v imenu vajine ljubezni storite tudi tisto kar je najtežje storiti – to je, zapustiti svojo najdražjo osebo.
V svojem pismu ste zapisali, da ste mu obljubili sklenitev zakonske zveze. To je prav gotovo dejanje, ki ga je potrebno spoštovati in ima svoje mesto v vajinem življenju. Ob tem pa seveda ni mogoče spregledati, da se zaradi tragično spremenjenih življenjskih okoliščin postavlja resno vprašanje, ali je v takšnih razmerah sklenitev zakonske zveze sploh mogoča in smiselna? Že sami ugotavljate, da si življenje z njim zelo težko predstavljate. Prav tako pa se zavedate, da se za sklenitev zakramenta zakonske zveze pričakuje, da je bodoči sozakonec sposoben treh stvari: medsebojne ljubezni, spoštovanja vas in vaših najdražjih ter starševstva. Vaš fant je, kot sami ugotavljate, telesno, intelektualno in osebnostno tako prizadet, da ni sposoben zadostiti tem pričakovanjem, prav tako pa na poroki verjetno ne bi bil zmožen privolitve. Takšen opis vajinega stanja prav gotovo ni spodbuden, je pa prav gotovo resničen in pošten. Zato je samo sprejetje takšnih razmer lahko tehtno izhodišče za kakršnekoli resne življenjske odločitve.
Mnogi ljudje, ki se znajdejo v podobnih življenjskih položajih, radi zapustijo svoje življenje in se umaknejo v svoj svet razmišljanja, spominov in čustev. Velikokrat so prepričani, da se jim je zgodila krivica, za katero niso krivi. Prav tako pa takšno preizkušnjo razumejo kot velik življenjski neuspeh. Ob takšnih razmišljanjih je pomembno, da se spomnimo na Jezusovo življenjsko zgodbo. Ko je bil na križevem potu, ni zaman trikrat padel. Nasprotno – na simbolni način nam je sporočil, da trije padci pod križem niso največja življenjska tragedija. Največja tragedija bi bila takrat, ko človek ne bi več vstal. Zato Jezus po vsakem padcu vstane in nam s tem sporoča, da nas življenjske preizkušnje vedno znova vabijo k ponovnemu vzponu in življenju. V vašem primeru to pomeni, da se osvobodite začaranega kroga bolečine in vstanete ter nadaljujete svojo življenjsko zgodbo. Zato naj bo vaša življenjska preizkušnja predvsem priložnost, da sprejmete ta križ, da pod njim ne obležite, temveč vstanete in ga v molitvi izročite Kristusu. Takšen napor je sestavni del vsake čustvene ozdravitve, ki je običajno dolgotrajna in ne vključuje pozabe. Dejansko je to duhovna pot, ko nas vera in sprejetje križa osvobaja teh notranjih napetosti in nam daje energije za nov življenjski začetek.
Znano je, da obstajajo ljudje, ki vedno trpijo in so celo zasvojeni s svojo bolečino in negativnimi čustvi. V takšnih položajih so molitev, osebni odnos z Bogom, prijateljevanje z bližnjimi in, če je potrebno, tudi strokovna pomoč, lahko pot, ki nas osvobaja za naše nadaljnje življenjsko poslanstvo. Prepričan sem, da si vaš fant ne želi vašega žalovanja kot tudi, da si ne želi zastoja v vašem življenju. Vaše življenjsko poslanstvo in ljubezen do njega sta odprta za več, kot je samo bolečina, neuresničeno hrepenenje in spomini, ki vam jemljejo življenjske energije. Zato vam želim, da bo vaša težka preizkušnja navkljub vsemu tudi duhovno rodovitna, če ne drugače, vsaj tako, da boste lažje razumeli in pomagali tistim, ki so se znašli v enakih oz. podobnih življenjskih položajih.
dr. Tadej Strehovec

Ognjišče (2011) 3, str. 107