Otroci so nevzgojeni, preklinjajo kot le kaj

Redno prebiram vašo revijo in pisma bralcev že od prvega razreda osnovne šole, ko sem začela obiskovati verouk. Pojem pri različnih cerkvenih zborih v Ljubljani. Delam kot mentorica različnih delavnic z otroki, starimi od štirih do sedmih let, in vedno bolj ugotavljam, kako so otroci nevzgojeni, »preklinjajo kot le kaj« in jih nikakor ne morem odvaditi. Na delavnicah, kjer se družijo različne vrste otroci, se mi zdi to nedopustno. Poleg preklinjanja nimajo nobenega spoštovanja do mene kot mentorice in do drugih otrok, ki so iz vernih družin in so drugače vzgojeni. Ko sem poklicala starše na roditeljski sestanek, sem pravzaprav ugotovila, da »jabolko ne pade daleč od drevesa« in da so ti otroci pretežno iz neurejenih družin, »koruzniških« in podobno. Starši so se »postavili« proti mojim načelom in sem bila vsega kriva jaz. Mislim, da je »odnos« posledica permisivne vzgoje, ki so je bili deležni njihovi starši v socializmu, kjer se ni poudarjala družina kot temeljna celica družbe in družinskih vrednot v družbi in to je po mojem mnenju razlog za tako veliko število izvenzakonskih zvez. Starši takšno vzgojo s svojim zgledom podajajo svojim otrokom.
Zanima me vaše mnenje glede tega in kaj naj naredim v prihodnje glede obnašanja teh otrok? Hvala za odgovor.
Milena

Včasih smo bili prepričani, da je preklinjanje lastnost manj kulturnih in manj razvitih narodov. O tem smo se prepričali, ko smo služili vojaški rok na jugu nekdanje Jugoslavije. Zanimivo, da Slovenci sploh nimamo kletvic v domačem jeziku in se jih moramo izposojati pri Srbih, pri Nemcih, Italijanih ... To pa podre prepričanje, da preklinjajo manj kulturni narodi. Danes pa se je celo v javnih sredstvih, kot je televizija, udomačilo preklinjanje in opolzko govorjenje.
Pri otrocih je jasno, da posnemajo svojo okolico, zlasti svojo družino. Ker je kletvica navadno izrečena v jezi, torej v »dvignjenim« glasom, si jo otroci toliko bolj zapomnijo. Torej otrok je še najmanj kriv. Če prinese domov kako tako besedo, ga morajo starši opozoriti, da se takih besed v »naši hiši« ne govori, brez velikega pohujšanja in klofute. Če k temu dodamo, da s takimi besedami žališ Boga, Jezusa, Marijo, je utemeljitev toliko bolj močna. Mislim, da bi tudi ti morala tako ravnati in reči: »V našem razredu, krožku, delavnici se takih besed ne govori«, ne da bi preveč dramatizirala, ker s tem samo vzbudiš še večjo pozornost do teh besed, tudi pri drugih.
Pri »krotenju« otrok v učilnici ali v skupini, moramo ugotoviti, da je danes pri otrocih na splošno disciplina »na psu«. To se kaže v pomanjkanju spoštovanja do vzgojiteljev, kar izhaja iz pomanjkanja spoštovanja do staršev. Nihče si ne predstavlja, da bi morali otroci danes starše vikati ali onikati, da nimajo pravice povedati svoje stališče, jim bi jim ne smeli odgovoriti. Ta velika razdalja, ki je bila včasih, da je bilo, na primer očetu pod čast, da bi se igral z otroki, je prešla v drugo skrajnost, da so se starši izenačili z otroki. Prijatelji da, vendar vsak s svojo vlogo! Kako naj se otrok zgleduje in posnema starše, če ni te razlike? Moramo pa tudi upoštevati, da so danes otroci mnogo bolj obremenjeni, kot so bili včasih. Zato moramo razumeti, da so dnevi, tudi pod vplivom vremenskih razmer, ki naredijo otroke »nemogoče«. Morda tudi ure, ki so jih prebili zaprti v razredu in z nalogami, ki obremenijo možgane. V takem slučaju moramo znati tudi malo potrpeti ali pa jim nuditi kaj dinamičnega, če je mogoče, petje, telesne vaje. Mnogi to uporabljajo tudi sicer pri raznih recitalih in so zelo uspešni. Upoštevati pa moramo tudi to, da se razred od razreda, skupina od skupine zelo razlikuje. Včasih so razredi, ki so »čudoviti«, in drugi, ki so »nemogoči«.

Ognjišče (2008) 3, str. 75