So res vsa verstva enaka?

Danes je zelo moderno vse, kar prihaja z Vzhoda (verstva, verske prakse, reinkarnacija, joga, borilne veščine …). Veliko slišimo tudi o pozitivni energiji, mineralih, kristalih in zunajzemeljskih bitjih. Poleg tega so zelo moderni tudi astrologija, spiritizem, vegetarijanstvo, fanatična zagretost za ekologijo, razni kulti. Sprašujem se, ali ni to zelo nevarno za naše krščanstvo? Vem namreč, da ima vse našteto lahko tudi pozitiven vpliv na naše življenje, pomešan in pripravljen z verskimi recepti pa je verjetno ta zvarek škodljiv. Mislim, da nekaj podobnega trdi new age. Morda se motim, toda zdi se mi, da je največja nevarnost tega gibanja prav verski sinkretizem – mešanica ver, ki se zapakira v neko na zunaj prijetno podobo (ekološko, joga, vegetarijanstvo, zdravilstvo …) Toda poglejte: po tej logiki bi veljalo, da so vse vere enake. Če so vse vere enake, ali so res vse resnice enake? Torej lahko ni tudi nobene resnice?
Danes veliko govorijo o new ageu, vendar pa nikjer ne najdem dovolj tehtne zavrnitve tega pojava, glede katerega sem prepričan, da je največje zlo današnjega časa. Vem, da ste pri Ognjišču pred letom 2000 izdali tudi knjigo New age in krščanstvo, vendar pa se je ta pojav v zadnjem desetletju še zaostril in med nami je vedno več ‘volkov v ovčjih oblačilih’ (»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi« – Mt 7,15). Polna usta imajo miru, medsebojnega sodelovanja, solidarnosti, pozitivne energije … in tako zavajajo predvsem mlade, ki niti ne slutijo, kdaj jim padejo v kremplje. Zdi se mi, da je prav new age, hrepenenje po modernosti za vsako ceno, glavni razlog za širjenje praznoverja in magije. Mladi se danes hitro navdušijo za razne predmete, ki jim prinašajo srečo, za kristale, ki imajo čudežno moč in morejo vplivati na njihovo življenje, to naj bi jim rešilo življenjske probleme, v resnici pa je to ezoterična past. Prav tako new age zelo poudarja pomoč angelov, posladkanih bitij, ki naj bi vplivala na človekovo življenje, zato so tudi angeli v zadnjem času zelo popularni … Mislim, da o angelih naša vera uči drugače – morda lahko o tem kaj napišete.
Kaj mislite o problemu new agea? Meni se zdi zelo pereč. Ali bi mi lahko kaj napisali in me vsaj nekoliko pomirili?
Albin
Človek je po naravi religiozno bitje, kar pomeni, da po svojem bistvu hrepeni po Bogu in se tako dolgo njegovo srce ne umiri, dokler ne počiva v Gospodu, tj. dokler se osebno ne sreča z Bogom, pravi veliki mislec sv. Avguštin. Pravoslavni teolog Aleksander Schmemann človeka definira najprej kot ‘homo adoransa’, kot bitje, ki je po svoji naravi častilec, molivec in duhovnik in ne samo ‘homo faber’, ‘homo economicus’, ‘homo turisticus’ itd (človek, ki dela, ki je gospodar, ki potuje …). Iz tega lahko sklepamo, da na svetu ni človeka, ki se ne bi nikoli vpraševal o bivanju Boga in ga, ali pa njegovo nadomestilo, na neki način častil. Človek se je zato od pradavnine zatekal k božanstvom, o čemer se lahko poučimo v različnih znanstvenih knjigah o verstvih.
Ob naravnih verstvih, ki so sad človekovega iskanja in odkrivanja smisla življenja in Boga, pa poznamo tudi razodeto verstvo, kjer ne gre toliko za človekov napor, temveč za božji ljubeči sestop k človeku, ki je ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Bog se je pred nekaj manj kot štiri tisoč leti razodel Abrahamu, ki ga imamo za praočeta judov in kristjanov. Judovskemu ljudstvu, s katerim je Bog sklenil zavezo, je bil zaradi človeške grešnosti obljubljeni odrešenik. Pred dva tisoč leti se je Bog v najprimernejšem zgodovinskem trenutku človeške zgodovine učlovečil v Jezusu Kristusu, ki nam je razodel Boga kot ljubezen, odpuščanje, sočutje in dobroto. Od takrat lahko govorimo o dveh zgodovinah, o zgodovini, ki jo opisujejo zgodovinske knjige (vojne, ekonomija, znanost, politika itd.), in o zgodovini odrešenja, ki pomeni Božji milostni poseg v človeška srca, ki je po Kristusu namenjen vsem ljudem in vsemu človeštvu. Kristusa kot Božjega Sina danes sprejema skoraj dve milijardi kristjanov različnih krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti.
Po mojem globokem prepričanju krščanstvo ne samo da najbolj celovito odgovarja na človekova temeljna vprašanja: od kod prihajam, čemu živim in kam sem namenjen, temveč mu po Kristusu pomaga, da lahko na vsa tri vprašanja v luči razodetja odgovarja tistim, ki ga sprašujejo o razlogih njegove vere. Zato odgovarjam, da niso vsa verstva enaka.
In kako je z new ageom? New age izraža razočaranje današnjega človeka nad včerajšnjim optimizmom zaradi precenjevanja znanstvenega napredka, potrošništva, itd., kar človeka ni osrečilo in pomeni vračanje k arhaičnosti, astrologiji, okultizmu, ezoteriki, ideološkemu vegetarijanstvu, parapsihologiji in nekaterim prvinam vzhodne duhovnosti. New age kljub temu, da v globini pomeni človekov krik po Bogu, človeka za dalj časa ne more osrečiti, ker si ustvarja božanstvo po svoji človeški podobi s pomočjo številnih astroloških, okultističnih, ezoteričnih, parapsiholoških in drugih prvin. Srečen je lahko samo tisti, ki se odloči za ljubezen z veliko in malo začetnico, za ljubezen do Boga in bližnjega. New age je namreč ves prežet z narcizmom: saj sem pogosto pomemben samo jaz: ‘jaz se iščem’, “jaz se ukvarjam z jogo”, “jaz se samouresničujem”, “jaz iščem srečo za sebe”, “jaz se z določenimi tehnikami samoodrešujem”, če ne uspem, pa se tolažim še z reinkarnacijo. Novodobsko (new age) strastno iskanje ‘instant’ sreče je dejansko prevara: saj čim bolj tečem, da bi srečo ujel, tem bolj mi se sreča izmika. Tistemu, ki drugega zastonjsko in brezpogojno ljubi, in tistemu, ki je pošten, pravičen, sočuten in solidaren, pa je sreča podarjena. New age sicer pomeni v jedru iskanje Boga, toda na nepravi in samoodrešenjski način, ki prej ali slej prinese razočaranje. To vedo povedati tisti, ki so se po negativni izkušnji v new ageu radostni vrnili v krščanstvo ali so se z njim prvič srečali.
Krščanstvo je optimistično verstvo, saj je božji Sin tako ljubil svet, da je za nas daroval svoje življenje na križu. Oče pa je bil tako vesel Sinove zastonjske in brezpogojne ljubezni do človeštva, da ga je na velikonočno jutro obudil od mrtvih, in s tem nakazal tudi našo prihodnost. Vstali Kristus pa, kot je rad poudarjal Roger Schutz, ustanovitelj taizéjske skupnosti, dobrohotno in ljubeče spremlja vsakega človeka, najsi se tega zaveda ali ne, na njegovi življenjski poti. Velikonočni optimizem, ki je sad Jezusove ljubeče kalvarijske daritve na križu, je odsoten tako v new ageu kot v drugih verstvih in prav v tem se krščanstvo razlikuje od drugih verstev in od new agea.

ŠKAFAR, Vinko. (pisma) Ognjišče (2013) 4, str. 54