SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Bolniško maziljenje naj v nas vzbudi zaupanje v Boga tudi v bolezni.
Že več let se udeležujem romanja bolnikov in invalidov na Brezje pa tudi drugih srečanj in romanj. Opazila sem, da na romanjih, ki so namenjena bolnikom in invalidom, med mašo delijo zakrament bolniškega maziljenja. Neki duhovnik mi je dejal, da tako premagujejo predsodek, da je bolniško maziljenje samo za umirajoče ali, kakor ga še danes marsikdo imenuje, ‘poslednje olje’. Sprašujem pa se, kdo lahko prejme bolniško maziljenje? Bolni ljudje? Hudo bolni? Ali se mora prejemnik prej spovedati? Če se mora prej spovedati, zakaj ga potem podeljujejo tudi nezavestnim bolnikom, ki se ne morejo spovedati? Kolikokrat lahko prejmem bolniško maziljenje? Dokler sem bolan? Kaj pa če je kdo več let priklenjen na posteljo ali je onemogel zaradi starosti ali česa drugega?
Magda
Spoštovana gospa Magda, hvala za lepo izhodišče za razmislek o zakramentu bolniškega maziljenja. V junijski številki Ognjišča bo lahko služil tudi boljši pripravi in izvedbi romanja bolnikov na Brezje. Dovolite, da odgovore na vaša vprašanja še malo razširim, da bo slika tega zakramenta še celovitejša.
Zakramenti Cerkve so postavljeni v mejne in pomembne življenjske situacije vernikov. Takšna je tudi resna bolezen, ki ogroža biološko ali duševno življenje človeka. Razodeva resnico o človeku, ki je ustvarjen po Božji podobi in podobnosti, a je tudi ‘ujetnik’ greha in njegovih posledic, med katerimi sta tudi bolezen in trpljenje. Jezus je imel izjemno sočuten odnos do bolnikov in jim je bil ‘obraz’ Očetovega usmiljenja.
ZDRAVILNO SREČANJE DVEH OSEB, NE MAGIJA
Bolniško maziljenje ni magičen obred, ki bi deloval po logiki ‘daj-dam’ (mi opravimo obred, Bog pa mora delovati). Sloni na zastonjski Božji ljubezni, kot jo je Jezus izražal v srečanju z bolniki. On želi, da pri bolniškem maziljenju v nas vstane “molitev vere” (Jak 5,14). To je živa vera, s katero se človek svobodno povsem preda Gospodu z vsem svojim doživljanjem v težki bolezni: naj On stori z njo, kar hoče. Seveda pri tem lahko upamo, da nas usliši tudi v naših željah po ozdravitvi, a glavni poudarek je na pristanku, da nas On preko vseh preizkušenj, na način, ki ga samo On pozna, uvede v popolno odrešenje, ki ne bo več začasno in delno. In takšno popolno zdravje je le vstajenje.
S KRISTUSOM V TRPLJENJU IN VSTAJENJU
Človek, katerega se Gospod v bolniškem maziljenju dotika, je oseba, ki je ustvarjena po Kristusu in zanj; torej oseba, za katero se je učlovečeni Božji Sin brezpogojno daroval v smrti in dosegel vstajenje. V zakramentu bolniškega maziljenja Kristus sam, po duhovniku, posveti bolnika in mu omogoči, da je na nov način udeležen na skrivnosti njegove velike noči.
- Vsak, kdor resno zboli ali se mu v isti resni bolezni stanje očitno poslabša, lahko obhaja ta zakrament.
ZAKRAMENT, KI NI ZA SMRT
Med ljudmi je res še zakoreninjen strah, da je zakrament bolniškega maziljenja zadnje dejanje pred smrtjo. Zato se marsikdo celo boji ob resni bolezni poklicati duhovnika. Glede tega ima duhovnik, ki vam je rekel, da se mora proti takšnemu mnenju boriti, povsem prav. Že po imenu je ta zakrament za resno bolne in ne za umirajoče. Za te poskrbimo s sveto popotnico (spoved, obhajilo in bolniško maziljenje). Zato ga po drugem vatikanskem vesoljnem zboru ne imenujemo več ‘poslednje maziljenje’ (čeprav je to ime izvorno pomenilo, da je zadnje v vrsti maziljenj: krst, birma in bolniško maziljenje).
In zdaj odgovor na vaše vprašanje, kdo je lahko prejemnik tega zakramenta. Vsak, kdor resno zboli ali se mu v isti resni bolezni stanje očitno poslabša, lahko obhaja ta zakrament. ‘Resna bolezen’ pomeni, da se bolnik zaradi bolezni znajde v smrtni nevarnosti. To je lahko ob izbruhu oz. odkritju bolezni ali pa takšna situacija nastane v toku bolezni. In to ne glede ali je smrtna nevarnost kratkotrajna ali traja dlje časa. Glede tega se je primerno posvetovati kdaj tudi z zdravnikom ali drugim medicinskim osebjem. Vsekakor ta zakrament premalo uporabljamo, saj je veliko najrazličnejših resnih bolezni, nesreč in drugih stanj, v katerih smo v neposredni življenjski nevarnosti; sem spada tudi ostarelost, ko se pričnejo kazati znaki pešanja. Ta zakrament zelo priporočljiv tudi v težjih psihičnih boleznih (zlasti s samomorilnim teženjem), pri skrajnih zasvojenostih, v času neposrednih priprav na operacijo zaradi težke bolezni (s popolno narkozo), tudi pred rizičnim porodom, saj je že normalen porod za mater in otroka izredno težka in nevarna situacija. V isti resni bolezni oz. bolezenski smrtni nevarnosti, v kateri se stanje ne spreminja, lahko obhajamo zakrament samo enkrat. Če pa se v isti bolezni ali starosti stanje bistveno poslabša, ga lahko ob nadaljnjih poslabšanjih obhajamo tudi večkrat. Saj poslabšanje iste bolezni udejanji nove nevarne situacije, ki v obhajanje zakramenta še niso bile vključene.
- Bolniško maziljenje ni magičen obred, sloni na zastonjski Božji ljubezni, kot jo je Jezus izražal v srečanju z bolniki.
V tem zakramentu se spremeni stanje bolnika: trpljenje v bolezni kot posledica greha na sploh (ne zgolj osebnega greha) je nekaj negativnega, a se združeno s Kristusom spremeni v ‘orodje’ milosti. Sadovi tega zakramenta so mnogoteri: odstranitev ali zmanjšanje ‘posledic greha’, ki jih bolezen še okrepi, duhovna okrepitev še posebej v tistih sposobnostih, ki jih je bolezen dodatno prizadela, odpuščanje grehov (ampak samo v primeru, če se jih bolnik ne more več spovedati: če je v komi, drugače nezavesten ali ni sposoben komunicirati; pri zavestnem bolniku pa se predpostavlja stanje posvečujoče milosti, oziroma predhodno obhajanje zakramenta sprave) in telesna ozdravitev (po Božji odločitvi); bolnika poveže s Kristusom in bolj usposobi za trpljenje skupaj z Njim; mu pa tudi olajša trpljenje, ga notranje ozdravlja, predvsem tistih notranjih ran, ki so marsikdaj lahko tudi najgloblji vzrok bolezni. Tako lahko bolnik svojo bolezen in trpljenje spremeni iz nečesa življenje uničujočega v nekaj, kar življenje v najpopolnejšem pomenu besede daje in osmišlja.
VLOGA OBČESTVA
Ta zakrament naj bi se obhajal v občestvu vernih. Zato je prav, da oživimo prakso, da se ob bolniku pri obhajanju tega zakramenta zberejo domači, prijatelji in sosedje. V pričakovanju duhovnika z bolnikom molijo in tako pripravljajo ozračje vere, ki je potrebno za obhajanje. Obnovimo po družinah to občestveno molitev v trenutkih trpljenja v bolezni naših bližnjih. Tako pokažemo solidarnost z bolnikom in kot sosedje ali prijatelji pa tudi z domačimi, ki so marsikdaj tudi močno prizadeti ob težji bolezni v družini.
- Med ljudmi je res še zakoreninjen strah, da je zakrament bolniškega maziljenja zadnje dejanje pred smrtjo. Zato ga po drugem vatikanskem vesoljnem zboru ne imenujemo več ‘poslednje maziljenje’.
Iz celotnega razmišljanja lahko torej sklenemo, da je prejemnike zakramenta svetega maziljenja na večjih srečanjih in med sveto mašo potrebno predhodno dobro pripraviti. Ker delivci zakramenta npr. na Brezjah ne morejo preverjati stanja posameznih prosilcev za ta zakrament, se morajo le-ti predhodno pogovoriti s svojimi dušnimi pastirji ali drugimi za to usposobljenimi pastoralnimi delavci, ki jih lahko potrdijo v njihovi presoji, da njihovo novo ali spremenjeno bolezensko ali starostno stanje ustreza obhajanju zakramenta. Morda ne bi bilo nič narobe, če bi ob tem bolnik dobil tudi neko znamenje (npr. listič z župnijskim žigom), ki bi delivcu povedalo, da je prosilec pripravljen. Če namreč njihovo stanje ne odgovarja zgoraj navedenim zahtevam, potem zakramenta seveda ni, četudi obhajamo obred. To bi bilo podobno, kot če bi se kdo spovedal in ne bi imel resničnega kesanja v srcu, bi zakramenta sprave ne bi bilo, četudi bi zunanji obred spovedi potekel do konca. Saj zakramentov ne smemo obhajati kar tako – za vsak slučaj, razen v nekaterih jasno določenih primerih ‘pogojno’. Menim, da je prav vožnja na Brezje lahko na avtobusu primeren čas za dobro katehezo o tem zakramentu in po potrebi se lahko interesenti tudi osebno pogovorijo z duhovnikom, ki jih vodi. Tudi Radio Ognjišče bi v primernem času lahko imelo ‘radijsko pripravo’ na ta zakrament, saj ga mnogi na poti na Brezje poslušajo.
Odgovor na podobno vprašanje je bil objavljen tudi v 2. številki letnika 2015.
Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2017) 6, str. 48
