Komu naj zaupam stvari, ki me mučijo?

Sem redna bralka vaše revije. Večkrat se mi zgodi, da sem v sebi zgubljena, berem pa revijo, ki ima naslov Rad se(te) imam. V njej je veliko poučnih tem in to mi pomaga. Sem zelo ponosna na svojo mamo, ki mi v stiski priskoči na pomoč ter mi pomaga z nasveti. Res sem ji hvaležna za vse. Zadnje čase se mi nekateri sošolci in sošolke za hrbtom posmehujejo. Ali ne razumejo moje bolezni, ali pa si mislijo, da se lahko delajo norca iz vseh? Kaj naj v tem primeru naredim? Ali jim je treba kaj reči nazaj, kaj odgovoriti, ali pa jim obrniti hrbet in iti svojo pot naprej in preslišati vse to? Priznati pa moram – vsak spozna prijatelja v težavah, ko mu je treba stati ob strani.
Obiskujem biblično skupino v našem kraju in to mi zelo pomaga pri branju Svetega pisma. Vsak vernik bi moral v roke vzeti Sveto pismo, a tega pri mladih primanjkuje, saj nekateri ne vzamejo v roke te svete knjige. Sicer sem verna in hodim k maši. Letos sem postala dobrodelna in sem se sama odločila, da bom pomagala otrokom iz socialno ogroženih družin. Marsikdo se sprašuje, kaj je dobrodelnost. Dobrodelnost je to, da pomagamo ljudem v stiski in tistim, ki potrebujejo našo pomoč. Imam pa nekaj vprašanj glede vere: Ali je res, da ko zvečer moliš, govori s teboj Bog? Sprašujem pa tudi, ali je res, da ga zaradi hrupa ljudje ne slišimo? Imam še vprašanja: kako in kaj lahko komu zaupaš stvari, ki te mučijo? Ali je najprej pomembno prijateljstvo in se iz prijateljstva razvije ljubezen?
Alenka
Tvoje pismo v marsičem že samo ponuja nekatere odgovore. Si mlada in spoznavaš, da marsičesa v življenju ne veš in tudi še ne veš, katero pot izbrati v življenju. Pri mladem človeku je to dokaj normalna stvar. Še v poznejših letih se človek mora odločati in je večkrat v stiski, saj ne ve, kako bi se odločil. Si pa sama nakazala, kako iskati rešitve, ko pišeš, da bereš revijo Rad te (se) imam, Ognjišče .... Pomembno je, da mlad človek (in manj mlad) bere dobre knjige, revije in časopise, ob katerih usmerja svoje življenje. Prepričan sem, da boš z branjem našla veliko odgovorov na svoja vprašanja. Ni pa vseeno, kaj beremo in poslušamo in katere internetne strani obiskujemo, saj so med njimi tudi take, ki nam ne bodo pomagale pri duhovni rasti, ampak nas bodo ovirale na poti bližanja k Bogu.
Druga rešitev je obiskovanje svetopisemske skupine v župniji. Kristjan ne išče sam odgovorov in se ne sam bliža Bogu sam, ampak v skupnosti Cerkve. Na žalost imaš prav: danes premalo ljudi bere Knjigo knjig, kakor imenujemo Sveto pismo, in zato ne more živeti po njej. Res je, da nekateri ne marajo odpreti Svetega pisma, ker marsičesa ne razumejo. Toda prav zato imamo biblične skupine, razne knjige o Svetem pismu in danes že Sveta pisma z obširnimi opombami in uvodi, ki nam pomagajo bolje razumeti svetopisemsko sporočilo. Tudi pri Ognjišču smo izdali več knjig o Svetem pismu. Za mlajše bralce je izšla knjiga Preprosto o Svetem pismu, ki res na preprost in svež način predstavlja Knjigo knjig.
Prav tako je dobro, da si se vključila v dobrodelno dejavnost, predvidevam da v Karitas. Včasih kdo reče, da ne more darovati za Karitas, ker pač ni bogat. Pri tem pa pozabljamo, da človeku ne darujemo samo denarja, hrane ali obleke, ampak da mu lahko darujemo tudi svoj čas, svojo prijaznost in naklonjenost. Nedavno sem se pogovarjal z gospo, ki zaradi drugih obveznosti formalno ni vključena v Karitas. V njeni okolici je hudo zbolela neka žena. Njeni najbližji so bili do poznega v službah. Ko je omenjena gospa pripravila kosilo družini in pospravila doma, je skoraj vsak dan šla obiskat bolnico. Bila je pri njej, ji kaj pomagala, če je potrebovala, sicer pa se z njo pogovarjala, skupaj sta kaj zmolili ... Lep primer iznajdljive ljubezni, ki bo vedno našla način, da pomaga drugemu.
Omenjaš posmehovanje sošolcev. To je toliko bolj nerazumljivo, ker govoriš o bolezni. Če se ti posmehujejo zaradi bolezni ali morda neke telesne hibe, je to res zelo nizkotno. Morda bi to poskušali rešiti kar v šoli. Pogovori se z razrednikom, ki naj razred nagovori tako, da bo povedal, da je zelo nizkotno, če se komu posmehujemo zaradi njegove prizadetosti. Gotovo imaš med sošolci tudi kaj prijateljev in te tudi ti nagovori in povej, da te boli, ker se norčujejo iz tvoje bolezni ter da je človeka nevredno, da to počnejo.  Prepričan sem, da je med sošolci precej takih, ki bodo to razumeli.
Glede molitve. Ena najlepših opredelitev molitve je, da je molitev pogovor z Bogom. Da, ko molimo, se pogovarjamo s samim Bogom. Bogu smo tako dragoceni, da nas posluša, da ‘ima čas’ za nas. Tega se pri svojih molitvah moramo zavedati! Ali ni čudovito, da imamo vedno nekoga, ki nas je pripravljen poslušati? Če telefoniramo navadnemu človeku, ga vprašamo, če ga motimo ali pa lahko govori z nami. Kaj šele, če bi se odpravili na obisk h kakšni pomembni osebnosti. Prej bi se morali najaviti, prej uskladiti ‘termin’, če bi nas bil sploh pripravljen sprejeti. Bog pa nam je vedno pripravljen prisluhniti!
Res je tudi, da ljudje zaradi ‘hrupa’ ne slišimo Boga. Kaj to pomeni? Pomeni, da posvečamo drugim stvarem in opravkom v življenju toliko pozornosti, da zanemarimo Boga in njegovo besedo in ga ne ‘slišimo’, ker nam je vse drugo v življenju važnejše in druge skrbi preglasijo Božji glas. Ne vzamemo si (dovolj) časa za molitev, za obisk maše in premišljevanje. Pri takem obnašanju Bog sčasoma pristane na zadnjem mesu, če je sploh še na našem seznamu.
Zaupnih stvari ne zaupamo vsakomur, ampak le dobrim prijateljem, oziroma razumevajočim, duhovno bogatim in treznim ljudem. Ni pametno, da bi vsakomur zaupali, kar nas teži, saj nas ne bi marsikdo razumel. Dobro je, da imamo spovednika ali stalnega duhovnega spremljevalca, s katerim se pogovorimo o svojem življenju, tudi o stiskah in težavah, ki jih nosimo globoko v sebi.
Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 6, str. 46