Z možem imava probleme

Že zelo dolgo se pripravljam, da bi vam pisala. Tudi danes se mi je neskončno težko pripraviti se k pisanju. Morda bom pismo celo napisala, a ne bom imela dovolj moči, da bi ga tudi odposlala.
Z možem imava že dalj časa trajajoče probleme, jaz bi rekla približno deset let, zadnjih pet pa sem ga pogosto prosila, da bi šel z menoj kamorkoli na pogovor – k svetovalcu, terapevtu, duhovniku ... kamorkoli, samo, da bi nekam šla. On je to vedno vztrajno zavračal, češ da pred drugimi pa že ne bo pral umazanega perila in se razgaljal. Poleg tega nama rešitve ne bo nihče pokazal, nihče ne bo rekel, da ima eden prav in drugi narobe ... da bo vse ostalo na najinih plečih. Seveda to po svoje razumem, pa vendar druge rešitve nisem več videla, sama dva očitno nisva bila sposobna predelati določenih stvari. In tako mi ni preostalo drugega, kot da se trudim naprej, potrpim ... vendar je prišel čas, ko nisem več zmogla in sem sama odšla po nasvete k strokovnjakom. Vsi so bili istega mnenja: da midva sama ne bova zmogla, potrebna je obravnava in pomoč. Ko sem mu to povedala, se je zelo razjezil, da hodim okrog in ljudem razlagam traparije, verjetno izmišljene ... ja, seveda so bile enostranski ti pogledi, zato pa bi moral iti tudi on in povedati, kako to on misli in doživlja. Zato pa sem ga prosila, naj gre z menoj. Pa še vedno ni hotel. Počasi sem obupala in živela iz dneva v dan naprej. En dan je bilo vse prav, naslednji vse narobe ... vedno je kaj prišlo in njegovi izpadi so postajali vse pogostejši in hujši.
In v čem je pravzaprav problem? Res je, da sva imela težko življenje, veliko otrok, otroka s posebnimi potrebami ... ja, najino življenje je bilo res na preizkušnji. Poleg tega mene v njegovem sorodstvu že na začetku niso sprejeli. Žalili so me in poniževali, kadar so le mogli. Verni niso, čeprav so opravili vse zakramente. Radi se pohvalijo, da oni so naredili svoje, ko so poskrbeli za slednje, zdaj se naj pa odrasli otroci sami odločijo, kako in kaj. Ko so najini otroci opravili birmo, so jih nagovarjali, da naj zdaj pa že res nehajo hoditi v cerkev ... Temu sem odkrito in odločno nasprotovala, je pa to sprožilo še hujše nasprotovanje proti meni. Odtlej sem bila pri njih v hudi nemilosti. Moj mož ima to dobro lastnost, da je edini v svoji družini še vedno hodil v cerkev in tudi pomagal pri vzgoji otrok, ki so kljub vsem težavam postali in ostali dobi kristjani. Vsi so že polnoletni. Mož tudi nikoli ni hodil po gostilnah ali imel druge ženske. To mi sedaj očita. Pravi, da bi samo to lahko bil vzrok za nekega terapevta ipd.
Mnogi so mi svetovali odhod od doma. Povedala sem mu ... še huje je bilo ... bilo je hudo, hudo in še enkrat hudo. Teh grdih besed ne morem pisati ... Vam pa povem, da sem v vseh teh letih ogromno prejokala. Potem mi postane tako zelo, zelo hudo, ker se zalotim, da do njega ne čutim več tega, kar bi morala ... in zopet se počutim kriva in tako zelo sama ... »O, ljubi Bog,« si pravim, »zakaj ga ne morem več imeti tako rada kot nekoč?!«
Se pa resnično že ves teden tresem in ne morem priti k sebi. Če ga zapustim, mi grozi, da se bo maščeval otrokom, ker se zaradi njih nisva mogla prej dovolj posvečati eden drugemu. Kako more nekdo razmišljati o maščevanju – lastnemu otroku?
Danica

Na svetu je veliko zla in trpljenja. Navadno vidimo samo zunanje trpljenje, ki se da videti ali sklepati iz videnega. V resnici pa je trpljenja še veliko več, kot ga vidimo, dodati namreč moramo notranje, skrito, nevidno trpljenje. Nekaj si nam ga odkrila ti, ko opisuješ svoje stanje. Kako lahko ljudje mučijo svojega bližnjega, tistega, ki bi mu morali biti v oporo v preizkušnjah? Žal so velikokrat to ljudje, ki se ne morejo obvladati, ker so psihološko šibki, omahljivi v svojem čustvovanju in obnašanju, kot se dogaja v tvojem slučaju. Isti pojav najdemo pri zasvojenosti, na primer od alkohola. To ni slučaj pri tvojem možu, hvala Bogu. Navajam smo kot primer. Pri alkoholiku je najtežje doseči, da prizna, da je alkoholik, ker to spretno skriva in celo sam sebe slepi, da to ni, da on bi lahko nehal piti, kadarkoli hoče. Druga stopnja zdravljenja je pogovor. V skupini, kjer vsi povedo svojo zgodbo, se vsak posameznik čuti bolj močnega, ker ve, da so tudi drugi v istih težavah. To se imenuje terapija AA, anonimnih alkoholikov. Nešteto se jih je tako pozdravilo, tudi pri nas. Potreben je iskren pogovor.
V drugih slučajih imajo vlogo človeka, s katerim se pacient lahko pogovori, terapevti, ki jih tudi ti omenjaš. To so specialisti, ki se strokovno ukvarjajo z duševnimi težavami pacientov. Ker so za to specializirani in obvladajo svoje področje, vedo, kako ravnati. Neke vrste terapevt za duše je tudi vsak duhovnik, ki je tudi študiral psihologijo, nekateri pa so za to še posebej usposobljeni.
Težava je v tem, kako prepričati moža, da bi bilo to zanj in zate, za vso družino dobro. Sama omenjaš, da je v svojem čustvovanju zelo nestanoviten, dobri in slabi dnevi se izmenjujejo. Ne vem, ali mu je njegov zdravnik predpisal kakšna pomirjevala. Morda bi se morala najprej obrniti nanj, ker je najbrž tudi tvoj (družinski) zdravnik. Morda bi tudi ti morala vzeti kakšno rahlo pomirjevalo za težke trenutke. To so sicer zdravila, ki jih zdravniki neradi predpisujejo, ker se organizem lahko nanje navadi in potem normalne doze ne učinkujejo več. Danes je takih stisk zelo veliko, ker smo vsi pod nekim stresom, napetostjo. »Privošči« si malo več miru. Poišči si ga v svojem napornem dnevu. Skušaj izklopiti vse skrbi in se umiri. Tudi molitev je lahko tak trenutek miru, ko se prepustimo v božje roke. Potem boš ugotovila, da lažje preneseš njegov »nemir«, če je mir v tvojem srcu. Da bi ga spravila k terapevtu, ni veliko upanja, saj si vse poskusila. Da si šla sama, je že nekaj, ni pa seveda dovolj. Iz vsega srca ti želim, da bi imela v sebi »božji mir« in bi ga prinašala tudi drugim. Ni pa seveda vse od nas odvisno, zato moramo imeti potrpljenje, tudi če nam vedno ne uspe. Najbrž ti nisem veliko pomagal, poskusi pa vsaj to.

Bole Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2010) 07, str. 75