Sta New age in krščanstvo združljiva?

Danes je zelo moderno vse, kar prihaja z Vzhoda (verstva, verske prakse, reinkarnacija, joga, borilne veščine ...). Veliko slišimo tudi o pozitivni energiji, mineralih, kristalih in zunajzemeljskih bitjih. Poleg tega so zelo moderni tudi astrologija, spiritizem, vegetarijanstvo, fanatična zagretost za ekologijo, razni kulti. Vprašanje je, ali ni to zelo nevarno za naše krščanstvo? Vemo namreč, da vse našteto lahko tudi pozitivno vpliva na naše življenje, pomešano in pripravljeno z verskimi recepti, pa je verjetno ta zvarek škodljiv. Nekaj podobnega trdi new age. Morda se motim, toda zdi se mi, da je največja nevarnost tega gibanja prav verski sinkretizem – mešanica ver, ki se ‘zapakira’ v neko na videz prijetno podobo (ekologija, joga, vegetarijanstvo, zdravilstvo ...) Toda poglejmo: po tej logiki bi veljalo, da so vse vere enake. Če so vse vere enake, ali so res vse resnice enake? Torej lahko ni tudi nobene resnice?
Nikjer ne najdem dovolj tehtne zavrnitve pojava, kakršen je new age, o katerem sem prepričan, da je kar največje zlo današnjega časa. Vem, da ste pri Ognjišču pred letom 2000 izdali tudi knjigo New age in krščanstvo, vendar pa se je ta pojav v zadnjem desetletju še zaostril in med nami je vedno več “volkov v ovčjih oblačilih” (»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi« - Mt 7,15). Polna usta so jih miru, medsebojnega sodelovanja, solidarnosti, pozitivne energije ... in tako zavajajo predvsem mlade, ki niti ne slutijo, kdaj jim padejo v kremplje. Zdi se mi, da je prav new age, hrepenenje po modernosti za vsako ceno, glavni razlog za širjenje praznoverja in magije. Mladi se danes hitro navdušijo za razne predmete, ki naj bi jim prinašali srečo, za kristale, ki imajo menda čudežno moč in morejo vplivati na njihovo življenje, to naj bi jim rešilo življenjske probleme, v resnici pa je to ezoterična past. Prav tako new age zelo poudarja pomoč angelov, posladkanih bitij, ki naj bi vplivala na človekovo življenje, zato so tudi angeli v zadnjem času zelo popularni ... Mislim, da o angelih naša vera uči drugače – morda lahko o tem kaj napišete ....
Bine
Vaše pismo priča o dejstvu, da je dandanes med ljudmi velika želja po duhovnem, ponudba nove dobe (new age) v številnih ezoteričnih, okultističnih in praznovernih različicah, ki jih omenjate, pa je zelo mnogovrstna in privlačna, ker sodobnemu verskemu brezdomcu vsaj navidezno ponuja varstvo in teši njegova hrepenenja po sreči. Novodobske ponudbe so še posebno privlačne, ker ponujajo osebno srečo brez napora in judovsko-krščanskih moralnih zahtev.
Knjiga Alenke Goljevšček New age in krščanstvo (Koper 1992), ki jo navajate, je bila ob izidu zelo dragocena in je tudi danes še vedno sporočilna, ker na jasen in razumljiv način razlikuje krščanstvo in new age, ki je močno navzoč v številnih, predvsem medijskih ponudbah. Tako se množice zahodnih ljudi hranijo s sinkretistično mešanico različnih verovanj, praznoverij, okultizma, ezoterike, paranormalnih ponudb, ideološkega vegetarijanstva, ideološke ekologije, fanatičnega feminizma in še česa. Že pred desetletji je Anton Trstenjak zapisal, da »zahodni ljudje prevzemajo indijsko modrost in njihovo filozofijo, ki je za naše pojme zmedena, toda zanimivo je, da jih to nič ne moti. Tam ni rešitve, toda trenutno jo iščejo tam in zanimivo – celo prepričani so, da so jo našli. V krščanstvu imamo globoko duhovnost, pa gremo mimo nje po pravilu, da je sosedov kruh boljši kot domači, čeprav je v resnici boljši domači.«
Gre za določeno vračanje k arhaičnosti, kateri se današnji človek sočasno posmehuje, na številnih mestih pa prav v tem arhaičnem, okultističnem, ezoteričnem, praznoverskem in parapsihološkem išče hitre, instant odgovore na svoja bivanjska vprašanja. Newagevci bi radi predvsem praznovali, kar je seveda nekaj dobrega, toda judje in kristjani imamo vzorec za praznovanje v Svetem pismu, kjer je rečeno, da je Bog šest dni delal in šele sedmi dan počival, ko je delo dokončal (prim. 1 Mz 2,29). Sobota, dan počitka v stari zavezi, je bila predvsem dan zahvale za ljubezen, ki jo je Bog razodel po stvarjenju in v velikih dogodkih, ki jih je naredil v prid svojemu ljudstvu, in tudi trajni klic k ljubezni do bližnjega, celo tujca (prim. 5 Mz 5,14). To pa pomeni, da sta praznični počitek in češčenje Bogu všečna samo, če ju spremlja socialna pravičnost (ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem itd.) in ljubezen do Boga in bližnjega. Vse to je še bolj poudarjeno v krščanstvu, kjer je nedelja ‘glavni praznični dan’ (B 106), ki pospešuje ohranjanje socialne pravičnosti in ljubezen do sočloveka. V tej luči je Simon Gregorčič zapel: »Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti delovni dan«. Akademik Taras Kermauner, mož Alenke Goljevšček, avtorice knjige New age in krščanstvo, je v enem od svojih številnih intervjujev dejal: »Misel, ki nam jo danes vsiljujejo od vseh strani, namreč, da človek živi za to, da bo srečen, se mi zdi ena najbolj zgrešenih. Človek živi za to, da bi se s trdim delom na samem sebi preustvaril v sodelavca Boga. Sreča je navržena.« Sreča preprosto ni dosegljiva brez napora, brez ljubezni do bližnjega, saj še vedno velja, čim hitreje za srečo bežiš, tem hitrejša je ona in se ti ne da ujeti. Če pošteno živiš, ti je sreča podarjena.
Okultizem, ki je ob drugih prvinah navzoč v ožilju new agea in je zelo ambiciozen, je danes najhitrejše in najpriročnejše sredstvo, s katerim moderni človek napolnjuje praznino smisla, tolaži svojo ‘metafizično lakoto’, se bojuje proti strahu pred prihodnostjo, zoper potrtost, zoper občutek nemoči. Okultizem, ki je dostikrat neznosno patetičen in nadut, sicer izvira iz pristnega hrepenenja po absolutnem, iz iskrenega iskanja, iz najboljših namenov, ker pa je njegova pot že v začetku napačno zastavljena, ne more pripeljati drugam, kakor v narcizem in samopoveličevanje, kar je pa temeljno nasprotje krščanstvu, saj Jezus naroča: »Ljubite drug drugega, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za tiste, ki jih ljubi« (Jn 15,12–13). V tej svetopisemski perspektivi je namreč človek zavezan drugemu, je z njim v zavezi, in šele ko drugemu odgovarja, prihaja do lastne osebnosti.
In kako naj kristjani gledamo na novodobske (new age) in druge sodobne duhovne in alternativne ponudbe in gibanja? Odločni nasprotniki nove dobe poudarjajo, da se je pri tem dobro spomniti novozavezne prerokbe: »Duh razločno pravi, da bodo v kasnejših časih odpadli od vere, da se bodo vdajali varljivim duhovom in demonskim naukom takih, ki so hinavski in lažejo« (1 Tim 4,1–2). Drugi pa spet trdijo s Pavlom: »Duha ne ugašajte ... Vse preizkušajte, in kar je dobro, obdržite« (1 Tes 5,19–21). Kristjani naj bi se pogumno soočali z vsem novim, tudi s ponudbo new agea, ki naj postane izziv za zavestnejšo pripadnost Kristusu, edinemu prinašalcu pravih in celostnih odgovorov glede naše prihodnosti in sreče. Zato je danes bolj kot včasih, potreben dar razločevanja duhov. V duhovnosti new agea ni prostora za osebnega Boga, ne za odrešenje v luči velikonočne skrivnosti.
Vsekakor pa je za nas kristjane new age v vseh različicah veliki izziv, da bi razmislili in premislili oblike našega oznanjevanja in predvsem našega pričevanja o veselem Kristusovem oznanilu. Morda smo včasih evangelij, ki je veselo oznanilo o milosti in odrešenju, prevečkrat razširjali s pomočjo prepovedi in zapovedi, z grožnjami in strahom. Četudi vemo, da je new age prehoden pojav, ki nima prihodnosti, smo dolžni današnjemu človeku pomagati, da bo spoznal Kristusa kot edinega odrešenika, saj ima vsak samo eno življenje, ki ga je dolžan čim bolj polno, smiselno in ljubeče zaživeti. Krščanstvo v nasprotju z new ageom ne sprejema reinkarnacije.
Zakonec, ki se je pridružil new ageu, pogosto zanemarja svojega partnerja, starš svojega otroka in otrok svoje starše, ker misli samo na svojo ‘samouresničitev’, kar pomeni, da pripadnost new ageu lahko naredi veliko škode medsebojnim odnosom, prav tako pa pripadniki new agea in vseh zvrsti izpeljank navadno ne ostanejo člani Cerkve. Saj sta krščanstvo in new age nezdružljiva. O posameznih izzivih pa kdaj drugič.

ŠKAFAR, Vinko, Pisma. Ognjišče (2013) 08, str. 52