Noben izum ni uspel povezati človeka s človekom

Ko mene več ne bo ... Bo vse še isto? ... Morda res? In vendar se sprašujem, bo res tako? Znanost prehiteva s svojimi odkritji samo sebe. Kako daleč si upa človek poseči v obstoj sveta, v življenje samo? Kaj še ostaja sveto, nebeška skrivnost? Zdi se mi, da nam beseda: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«, naenkrat nič več ni dovolj. Za mojo staro mamo je bilo veliko odkritje pralni stroj, nič več ledenih rok. Televizija je postala kot vesoljsko čudo, ki se ga nisi mogel nagledati. Danes si na ekranu ultrazvoka lahko ogledate razvoj človeka od spočetja do rojstva. Moji stari mami je zadoščalo, da je vedela, da prihaja novo življenje. Naši predniki so znali živeti s preprostimi znanji, ki so jim zaznamovala vsakdanjik. Vsi ti novi izumi so dobrodošli, včasih pa ne.
Sprašujem se, zakaj si človek vedno tako močno želi vedeti, kakšen je bil tisti »prvi dan« našega sveta? Ali nam ne zadošča spoznanje, da je bil Bog zadovoljen z ustvarjenim?... “Bog je videl, da je dobro” (1 Mz 1,18). Veliki hadronski trkalnik v švicarskih Alpah je marsikomu razgrel krila domišljije. Skrivnost, ki naj bi razvozlala uganko o nastanku sveta? Ali bi bili bolj zadovoljni, če bi to vedeli? Bi bilo potem drugače, bi bil človek bolj človek? Imela sem srečo, da sem poznala svoje stare starše in vse tiste, ki so pred menoj zoreli za večnost. Iz njihovih pogovorov in pripovedovanj sem uspela spoznati, da je bil npr. pralni stroj kot odkritje zanje nekaj koristnega, ker je močno olajšal delo. Noben izum pa ni uspel povezati človeka s človekom. Pomirja me misel, da je Bog vsemogočen, da vse obstaja tako, kot on hoče! Vzeli naj bi si čas, da bi odrinili na globoko, da bi se zazrli v skrivnost odrešenja. Ugibanja o nastanku sveta pa naj ostanejo nebeška skrivnost.
Laura

Tvoje razmišljanje je zanimivo in je v njem kar nekaj resnice. »Bog je ustvaril nebo in zemljo«. To je bistveno. Isti Bog je ustvaril tudi človeka. Ko govorimo o »ustvarjanju«, si ne smemo vsega zamišljati kot otroci, ki vse poenostavijo, ker imajo veliko fantazije, pa malo znanja. Ko beremo, kako je Bog oblikoval Adama “iz zemeljskega prahu” (1 Mz 2,7), si ne smemo predstavljati, da ga je »zamesil«, kot gnetejo otroci svoje igrače iz blata. Bog je namreč duh in kot tak ne more »mesiti« zemlje, da naredi Adama. Tudi ni »fizično« vzel rebra od Adama in iz njega naredil Evo. To je prispodoba, da je Eva ustvarjena »po meri« Adama. Bogu je dovolj, da na nekaj »pomisli« in že je ustvarjeno.
Kristjane ne »pohujšuje« teorija evolucije, da je človek in vse živo nastalo po nekem razvoju. Gotovo dnevi, ki jih omenja svetopisemsko poročilo o stvarjenju, niso bili dnevi, ki so trajali 24 ur, saj v začetku niti sonca niti zvezd ni bilo. Ljudje, tudi naši predniki, tvoja stara mama, so si vse predstavljali poenostavljeno, ker niso bili še sposobni razmišljanja, ki smo ga sposobni danes, ob takem razvoju znanosti. Ves napredek temelji na sposobnosti našega razuma, ki nam ga je dal Bog. Njegov načrt je, da kot razumna bitja obvladamo zemljo. V Svetem pismu je zapisano o Adamu in Evi: »Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28). Tudi imeni prvega človeškega para Adam in Eva dejansko nista njuni imeni v današnjem smislu, pač pa simbolični. Za Evo je zapisano: »Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih« (1 Mz 3,20). Če bi Sveto pismo govorilo v današnjem znanstvenem jeziku, bi ga preprosti ljudje ne razumeli. To, kar mi danes imenujemo »znanstveno«, bo čez nekaj desetletij najbrž že zastarelo. Sveto pismo pa je vedno »sodobno«, če ga znamo prav razlagati.
Človek ima v sebi to od Boga dano »radovednost«, zato je prav, da jo uporablja in odkriva vedno nove stvari. Res to ni za zveličanje nujno potrebno, je pa razlog, da se Bogu zahvaljujemo za dar razuma in da ga pravilno uporabljamo. Za napredek človeštva in ne za njegovo uničenje.
Večkrat si zamišljam, kakšen bo svet čez nekaj desetletij, stoletij. Težko si to predstavljam, sem pa radoveden, čeprav tega ne bom videl. Navdušujejo me nova odkritja, zlasti od računalnika naprej. Tudi sem vesel uspehov, ki jih dosegajo v Švici s hadronskim trkalnikom. Bolj ko poznamo osnove razvoja in delovanja, lepše uspehe bomo lahko dosegli v korist človeštva. To me še bolj prepriča, kako velik je Bog, da je zapisal v naše osnovne celice vso zgodovino našega razvoja.
Druga stvar pa je, da bi si morali vzeti dovolj časa, »da bi odrinili na globoko, da bi se zazrli v skrivnost odrešenja«. Nekoliko pa smo to tudi storili. Če izumi olajšajo človeku življenje, ga lahko tudi zbližajo med seboj.
BOLE, Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2010) 08, str. 75