Verniki so zaznavali delovanje angelov kot pomoč na poti za Kristusom

Zanima me, če angeli res obstajajo. Danes se pomen angelov zelo poudarja. Vanje verujejo tudi tisti, ki ne hodijo v cerkev. Zato me to tudi malo bega – ali niso človeška izmišljotina? Je pa problem, če angeli ne bi obstajali, me zanima, kako je lahko Marija prejela sporočilo, da bo postala Božja mati, če angeli niso nikoli v resnici obstajali?
Glede tega me še zanima, kje v Svetem pismu je zapisano, da so bili nekateri angeli dobri in drugi slabi, ki so se uprli Bogu? Ali je to morda cerkvena dogma, ki jo moram spoštovati in vanjo verjeti? Prav tako me zanima, kje v Svetem pismu piše o stvarjenju angelov in o uporu nekaterih od njih? To je moralo biti pred stvarjenjem človeka, saj je rečeno, da je v raju kača (Satan, uporni angel) prvima človekoma nastavila zanko v obliki skušnjave, v katero sta padla.
Miha
Pravilna je ugotovitev, da danes zanimanje za angelska bitja narašča. Res pa je tudi, da pozorno proučevanje tega pojava pokaže, da s tem imenom ne poimenujejo vsi istega pojava. Nekateri popularni filmi prikazujejo angele kot pokojne ljudi, ki se vračajo v naš svet in pomagajo. Medtem ko je svetopisemsko razodetje o angelih jasno, da so to ustvarjena duhovna bitja, torej bitja brez telesa. Vendar Sveto pismo ne razlaga obstoja angelov, ampak enostavno poroča o njihovem obstoju. Sama beseda angel pomeni ‘poslanec, sporočevalec’ (mal'ak – heb., angelos – gr.). Sam pojem je v Svetem pismu uporabljen tudi za človeka, ki ga Bog pošilja ali celo odposlanca, ki ga pošilja drug človek ali skupnost. A je iz kontekstov jasno mogoče razbrati, da pomenijo tudi Božje poslance, ki so čisti duhovi, a vseeno ustvarjena bitja.
V Stari in Novi zavezi so številna besedila, kjer nastopajo angeli. V Stari zavezi so angeli na primer omenjeni v dogodku, ko Abraham pogosti tri tujce, ki se izkaže, da so angeli, ki so mu prinesli izredno pomembno sporočilo o rojstvu Izaka. Tudi v pripovedih o Mojzesu, od dogodka pri gorečem grmu naprej, srečamo navzočnost angelov, ki vodijo izraelsko ljudstvo iz izgnanstva. Tudi v preroških besedilih niso ravno redko omenjeni. Kasneje se pojavijo celo poimensko kot nadangel Rafael pri Tobitu, prav tako Mihael in Gabriel. Imena pričnejo izražati njihov osebni značaj, sicer pa označujejo bolj njihovo poslanstvo, nalogo, kot njihovo bistvo. Vedno pa so v posredniški vlogi med povsem presežnim Bogom in človekom. Vsekakor lahko iz starozavezne vere dojamemo, da svetopisemski človek dojema angela kot realno bitje, čeprav ga ni mogoče enoumno opredeliti. Nedvomno pa gre za ustvarjeno duhovno bitje, ki ima osebne značilnosti. Tudi v novi zavezi so angeli preprosto dejstvo; so bitja, ki so povezana z božjo sfero bivanja in povezani z Božjo svetostjo. V novi zavezi je beseda angel še komaj kdaj uporabljena za človeškega odposlanca. So božji posredniki, katerih naloga ni le sporočilo, ampak tudi uresničenje sporočila. Njihova beseda je torej prepojena z Božjo močjo. Pomembno vlogo odigrajo v evangelijih Jezusovega otroštva in v poročilih o Jezusovem vstajenju in dogodkih ob praznem grobu. Vendar v evangelijih in drugih novozaveznih spisih (v Knjigi razodetja so omenjeni kar 67-krat) nikoli ne zavzemajo osrednjega mesta. Le-to je vedno Kristusovo. Tudi ko Jezus omenja svoj drugi prihod, oznani, da bo prišel v spremstvu angelov.
Ker so angelske sledi v Svetem pismu tako jasne, ni nič nenavadnega, da je nauk o obstoju angelov poglabljalo in izražalo tudi cerkveno učiteljstvo. Na nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru (l. 325) so v veroizpoved že vključili, da je Stvarnik ustvaril ‘vidne in nevidne stvari’. In nevidne, torej duhovne, ustvarjenine so tudi angeli. Naštevali bi lahko veliko sinod in drugih oblik izjavljanja cerkvenega učiteljstva v povezavi z angeli, a naj omenim samo še četrti lateranski vesoljni cerkveni zbor (l. 1215), ki je dotakratno učenje dvignil na normativno raven s slovesno obliko in mu dal s tem dogmatično vrednost v najožjem smislu. Poudarja, da je Bog “v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno, to se pravi angelsko in zemeljsko; nato pa še človeka, ki obsega na neki način oboje, ker sestoji iz duha in telesa”. Tako je tudi v Katekizmu Katoliške cerkve jasno zapisano: »Obstoj duhovnih, netelesnih bitij, ki jih Sveto pismo navadno imenuje angeli, je verska resnica« (t. 328). Tudi zdrav razum nam pravi, da se občestvo Cerkve ne bi moglo dva tisoč let zatekati k bitjem, ki ‘niso nič’. Še posebej jasno so verniki vedno zaznavali delovanje angelov kot pomoč na poti za Kristusom – od tod ideja o angelih varuhih. Katekizem Katoliške cerkve takole povzema to zaupanje: »Od otroštva do smrti spremljata človekovo življenje njihovo (angelov) varstvo in njihova priprošnja. “Vsak vernik ima ob svojih straneh angela kot zaščitnika in pastirja, da ga vodi k življenju.” Že tu na zemlji je krščansko življenje v veri deležno blažene družbe angelov in ljudi, zedinjenih v Bogu« (t. 336). Prav zaupanje angelom varuhom in molitev Sveti angel, varuh moj sta za otrokov duševno-duhovni razvoj izrednega pomena. Saj pomagata v otroku vzpostaviti že od najnežnejših let stik s tem dobrim bitjem, ki je stalno navzoče. Za otroka, ki mora v dobi zorenja skozi množico strahov in bojazni, starši in drugi vzgojitelji pa ne morejo biti vedno in v vseh ozirih ob njih, je zavedanje prisotnosti teh mogočnih varuhov in vodnikov odločilnega pomena. Z večjim mirom in samozavestjo so sposobni premagati določene težke in temne situacije tako v otroštvu in mladosti kakor tudi kasneje v življenju.
Cerkvena tradicija uči tudi, da so vsi angeli bili ustvarjeni kot dobra bitja. A ker imajo kot duhovna bitja še višjo možnost svobode kot človek, so se lahko tudi odločili proti Bogu. Zaradi svoje duhovne narave, ki je enovita, se ‘odločajo’ samo enkrat za vselej, saj je tudi njihovo doživljanje časa povsem drugačno od našega. Ker je njihova sposobnost svobode in zato tudi ljubezni višja, zgolj duhovna, je tudi padec v odnosu do Boga globlji in strašnejši. In tako smo že pri drugem delu vprašanja o padlih angelih. Nova in že Stara zaveza prepoznava obstoj zla, ki je različno imenovano (satan, hudič, vrag, moči, gospostva, vladarstva ...) in ga ni mogoče zreducirati na človekov greh. Človek je sicer svoboden, a je pred temi silami zla brez Kristusove pomoči nemočen in se jim sam ne more dokončno zoperstaviti. O tem, kdaj in kako se je zgodil padec nekaterih angelov, Sveto pismo ne poroča, saj v njem že od samega začetka srečamo hudobnega duha kot dejstvo. Iz Svetega pisma in iz učenja Cerkve pa vendarle lahko strnemo spoznanje, da je nauk vere, da je hudobni duh postal hudoben po svoji krivdi; ni pa razodeta vsebina tega greha niti niso jasni motivi, ki so del ustvarjenih angelskih bitij nagnili, da so se oddaljila od Boga. Zato so skozi zgodovino nastajale različne teorije o tem. Največji teologi se v glavnem strinjajo, da je v osnovi tega upora Bogu angelska želja “biti kakor Bog”, seveda na svoji duhovni ravni. Ker so sami nepreklicno ‘pristali’ v zlu, je razumljivo, da želijo škodovati tudi vsem drugim bitjem, zlasti človeku, ki ima tudi sposobnost svobodnega odločanja za dobro ali za zlo. Zato poskušajo preko skušnjav spoznati slabost posameznega človeka in mu nato napredujoče škodovati, če se jim človek s pomočjo Božje milosti ne upre.
Na koncu pa želim poudariti, da so hudobni duhovi v Kristusu že doživeli poraz; za nas ljudi pa je to priložnost, da v Kristusu zmagamo nad zlom tudi mi. Ne nauk o angelih, ne nauk o hudobnih duhovih nista osrednja v krščanskem razodetju, ampak sta glede na nauk o Kristusu in njegovem odrešenju le obrobni učenji.

TURNŠEK Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 10, str 52