Moti me, ker opustijo molitev O, Jezus, odpusti nam naše grehe ...

Zelo sem vesela, da imamo v Sloveniji prvo krščansko televizijo Exodus. Dosti jo gledam in tako tudi skoraj vsak dan molim z molivci rožni venec na televiziji. Na to molitev pa imam pripombo. Zelo me moti, da po vsaki desetki opustijo molitev O, Jezus, odpusti nam naše grehe ... To molitev molim že celo življenje in zares me zelo moti, da to na televiziji opuščajo. Takrat mi vedno nekaj manjka in se zmedem. Zakaj so to naredili? Ali res ni več časa tudi za to? Kolikor vem, je to molitev zelo priporočala Mati Božja v Fatimi otrokom ob prikazovanjih. Kdo in zakaj si je drznil ukiniti to prošnjo iz rožnega venca? Mislim, da nisem edina, ki pogreša to molitev. Že res, da lahko sam moliš, kakor hočeš, ampak če gre za skupno molitev, pa ni prav, da so opustili že toliko let, desetletij in še več zasidrano, oz. udomačeno molitev. Saj imamo vsi razlog, da prosimo za duše naših rajnih!
Oprostite za to kritiko, saj sem sicer zelo hvaležna vsem molivcem na televiziji Exodus, da tako lepo poskrbijo, da lahko tudi bolniki in drugi pred ekranom molimo skupaj z njimi.
Lepo vas pozdravljam in se vam zahvaljujem za vaš odgovor, če je mogoče v Ognjišču.
Mimi

Tudi sam sem na sporedu televizije Exodus že ujel molitev rožnega venca. Opazil sem, da uporabljajo zvok zgoščenke z molitvijo rožnega venca, ki smo jo izdali pri Ognjišču. Tudi zato vam odgovarjam, ker se nekako čutim dolžnega, saj gre za našo izdajo. Dokončni odgovor pa boste morali poiskati na uredništvu televizije Exodus.
Zgoščenko so leta 2003 pripravili slovenski bogoslovci. Nekateri med temi bogoslovci so po 14 letih postali že župniki in dekani in ali opravljajo druge odgovorne funkcije v Cerkvi. Izbrali so pesmi in tudi različne načine, kako lahko molimo rožni venec, kakor nam jih predlaga Cerkev. Tako v veselem delu na koncu vsake zdravamarije dodajo kakšen navedek iz Svetega pisma, ki pomaga pri razmišljanju o tisti skrivnosti. Avtor teh besedil je upokojeni mariborski pomožni škof Jože Smej, ki je izdal celo knjižico s takimi vzkliki za vse dela rožnega venca. Pri novem, svetlem delu na koncu vsake zdravamarije dodajo skrivnost desetke (ki je bil krščen v Jordanu ... ). V žalostni del nas uvede znana pesem Duša le pojdi z mano, podobno pri častitljivem delu pesem Poveličujmo ...
Moti vas, da na koncu vsake desetke ni molitve O Jezus, odpusti nam naše grehe ... Kolikor se spominjam, so se ji bogoslovci morali odreči zaradi časovne omejitve. Na eno ploščo gre besedila ali glasbe v dolžini do ene ure. Ker so na plošček uvrstili tudi pesmi, je zmanjkalo ‘prostora’ za omenjeno molitev. Nikakor ne gre za podcenjevanje te molitve, ki jo je po prikazovanjih v Fatimi priporočila tudi Cerkev. Vendar naj vas potolažim, da je rožni venec ‘veljaven’ tudi brez te molitve, ki je sicer lepa in pomenljiva.
Iz omenjene zgoščenke vidimo, da je rožni venec mogoče moliti na različne načine. Vendar način ni bistven, bistveno je, da nam molitev rožnega venca pomaga premišljevati Jezusovo življenje in zgodovino odrešenja. Rožni venec je premišljevalna molitev. Ponavljanje zdravamarij nam pomaga, da premišljujemo Jezusovo življenje pa tudi, da vanj vključujemo svoje potrebe, potrebe in prošnje naših najbližjih in vsega sveta (pomislimo na misijonski rožni venec). Sveti Janez XXIII. je vsak dan zmolil tri rožne vence in vsak del s posebnim namenom. Tako ni samo premišljeval Jezusovega življenja, ampak je v rožnem vencu izročal Bogu velike potrebe Cerkve in sveta.
Nekateri verniki niso ljubitelji te molitve. Pravijo, da je preveč ponavljajoča, ‘drdrajoča’ in da so pri njej raztreseni. Prepričan sem, da ni človeka na tem svetu, ki bi med to molitvijo mislil samo na skrivnost, ki jo moli. Vsakemu od nas zbežijo misli k težavam, ki jih imamo v življenju, k ljudem, ki jih srečujemo in na njihove težave, na razočaranja, ki smo jih doživeli, pa tudi na lepe trenutke, ki so nas osrečili. Zato ne izgubljajmo moči in se ne obremenjujmo z dejstvom, da v molitvi nismo osredotočeni samo na skrivnost desetke, ampak raje ob premišljevanju odrešenjskih dogodkov Gospodu izročajmo težave in prošnje pa tudi ljudi in dogodke.
Pater Tomaš Špidlik, jezuit češkega rodu in znan duhovni pisatelj, poznejši kardinal je pripovedoval o svoji stari mami, ki je neprestano nosila s seboj roži venec in ga molila. Tudi med delom. Šla je na vrt in si govorila: »Moj Bog, pohiteti moram. Nabrati zelenjavo in skuhati za vso družino. Zdrava Marija ...« Šla je do kokoši: »Pi, pi, pridite, nimam časa, mudi se mi kuhat. Zdrava, Marija ...« Stopila je na stopnice z bremenom v roki: »Kako težko že grem po stopnicah, O, Bog, pomagaj mi. Zdrava, Marija ...« Nato je poslušalce vprašal: »Je ta molitev imela kakšen smisel, vrednost?« Poslušalci so bili v zadregi, saj si niso upali reči, da taka molitev nima smisla. Šlo je vendarle za kardinalovo babico! Na to zadrego je običajno navezal svojo misel. To je pravzaprav smisel molitve rožnega venca, da svoje misli, namene, želje in težave izročamo Gospodu. Ko z Gospodom povezujemo svoje misli, mu izročamo svoje življenje. Z molitvijo rožnega venca moremo tako povezati z Gospodom vse svoje življenje in mu ga izročati. To je na neki način tudi smisel vsake krščanske molitve. Naj nam v oktobru, mesecu rožnega venca, ta starodavna molitev pomaga sodobne probleme izročati Bogu in mu predano z njim povezovati svoje misli ter vse življenje.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str 46.