Dobri starši ...

Imam zelo kratko vprašanje, ki pa se po mojem prepričanju precej zapleteno ali celo nerešljivo: Kako postati dobri starši? Na kakšen način postanemo dobri starši in kaj je merilo pri tem? Ali naj gledamo na prizadevanje, ki smo ga vložili, ali na rezultat - naše otroke? Imam nekaj prijateljev, mladih družin, ki se zelo bojijo, kaj bo iz teh njihovih otrok. Nekateri tudi tako zelo, da se ne morejo odločiti za več otrok, ker bi radi imeli neko gotovost ... Verjetno bi vsi radi imeli neko gotovost, neko čarobno formulo, po kateri bi lahko prišli do nekega spodobnega rezultata. Pa se ljudi, ki nam je Bog dal svobodno voljo ne da oblikovati tako preprosto, zato ni odgovora, ki bi veljal za vse in za vedno. In verjetno je tako prav, kajne gospod Žorž. Sam sem prepričan, da je pri vzgoji najbolj nevarna prav prepričanost in zagledanost v lastne ideje, v neko zaprtost svojega ‘prav’ ... Nekje sem prebral neko primerjavo, da je vzgoja podobna plovbi na oceanu, kjer se lahko srečamo z vsemi možnimi presenečenji. Tako mi je prijatelj zadnjič rekel, da se včasih zgodi, da so dobri starši taki, ki sploh ne vedo, da so res dobri, drugim pa, ki mislijo, da se ne bodo nikoli zmotili in da ne rabijo nobenega nasveta, pa nič ne uspeva. Kakšno (kaj) je pa po vašem prepričanju tisto odločilno merilo, po katerem lahko nekaterim upravičeno rečemo, da so res dobri starši? Ali je to priznanje in ta etiketa sploh pomembna? Ali ni to le neka zunanja nalepka, statusni simbol?
Tilen

Dragi Tilen!
Hvala za zelo zanimivo vprašanje. Pa ste pravzaprav na vse najpomembnejše odgovorili že sami, meni ostane tako le še potrditev, da razmišljate prav, da imate zelo zdrave poglede na vzgojo. Na koncu pa vendarle ostaja odprto vaše vprašanje: ali sploh lahko govorimo o ‘dobrih’ starših, ali ni morda tudi ta označba ‘dobri starši’ le neka nalepka, statusni simbol ...
Kakorkoli gledamo na vzgojo, vendarle imamo neke osnove za to, da ocenimo, presodimo neke starše za ‘dobre’. Pa se bom ustavil že tu: ‘dobre’ sem dal v narekovaje. Iz več razlogov. Tu se bom omejil na dva:
Najprej zato, da dovolj jasno poudarim, da ‘dobri’ ne pomeni ‘idealni’, ‘popolni’ ..., ker takih staršev preprosto ni! Sam bi tu najraje uporabil opredelitev, ki jo je postavil angleški pediater in psihoterapevt leta 1992. Govorimo raje o ‘dovolj dobrih starših’! To pomeni o starših, ki niso idealni, popolni, ki delajo tudi napake!
Potem zaradi posebnega paradoksa vzgoje. Otrok se namreč v procesu vzgoje pripravlja za vstop v odraslo življenje, v katerem nič ni ‘idealno’. V tem svetu se kar naprej dogajajo napake, še več, kar naprej doživlja neke krivice, nesreče ... Ali je lahko ‘dobro’ vzgojen otrok, ki ni pripravljen na te krivice? Najbrž ne. Po nekih idealiziranih pričakovanjih starši otroku ne bi smeli povzročiti nobene krivice, ampak otrok se vendar vzgaja ob starših, zgled je najmočnejše vzgojno sredstvo ... Dobri so torej starši, ki otroka vzgajajo za resnično življenje in ne za neko iluzijo, idealizirano podobo tega življenja.
Toda ob tem se takoj postavi vprašanje: kaj pa je potem z vrednotami? Mar niso vrednote neki ideali? So ideali, vendar ideali, ki naj človeka vodijo, usmerjajo skozi življenje, h katerim človek nenehno stremi. Dobri starši otroka vzgajajo v zdravih, pravih in večnih vrednotah, vendar ne za sužnja teh vrednot, ampak za človeka, se ki bo zavestno trudil udejanjati, živeti te vrednote!
Omenil sem zgled kot najpomembnejše vzgojno sredstvo. V sodobni psihoterapevtski govorici rečemo, da se vzgoja dogaja v odnosu, v stiku med otrokom in staršem. In tu smo pri naslednjem pomembnem kriteriju. Vprašanje je torej v kakovosti tega odnosa, stika. Če pa naj bo starš v dobrem stiku s svojim otrokom, mora biti v tem odnosu pristen, iskren. Ne more biti v dobrem odnosu s svojim otrokom starš, ki “igra vlogo idealnega starša”, ki ni pristen, ki ni v tem odnosu iskren. Dobri so torej starši, ki so v odnosu z otrokom pristni, iskreni, spontani!
In še nekaj bom poudari! V vašem pismu ste večkrat postavili vprašanje ‘rezultata’, torej vprašanje merljivosti ‘starševskega uspeha’. V tem vprašanju pa tiči, po mojem prepričanju, bistvo vprašanja dobrega starševstva. Morda bo to, kar bom sedaj zapisal, malo pretrdo za današnji čas (poudarim: za današnji čas, našim prednikom je bilo to povsem jasno, in upam, da bo spet postalo jasno tudi zanamcem), a bom zapisal vseeno: starši, ki so pretirano zaskrbljeni, kakšen bo rezultat njihove vzgoje, ne morejo biti dobri starši. Otrok ni računalniški program, ki deluje pač natanko tako, kot ga je avtor sprogramiral. Otrok je samostojna osebnost, od spočetja dalje. Na to osebnost v veliki meri vplivajo že dedni dejavniki (genski zapis), v veliki meri vpliva vzgoja v najširšem smislu, ne samo starševska vzgoja, in na koncu vpliva otrok sam s svojimi svobodnimi izbirami in odločitvami. Če starše pretirano skrbi “rezultat njihove vzgoje”, se za tem lahko skriva nevarnost, da na svojega otroka sploh ne gledajo kot na samostojno osebnost, ampak kot na neki svoj ‘produkt’. Za kristjane, ki verjamemo, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi, pa je takšna drža celo zanikanje Božje vloge v oblikovanju človekove osebnosti.
Dobri starši so torej starši, ki se nenehno zavedajo, da je njihov otrok samostojno bitje, od spočetja dalje!
Seveda pa se dobri starši tudi nenehno zavedajo svoje velike starševske odgovornosti! Za nekoliko lahkotnejši konec tega odgovora, ki ne more biti popoln, ker ne bi vsega povedali niti, če bi popisali ves papir tega sveta, pa si bom privoščil neko prispodobo. Kar nekaj filmov sem že videl, v katerih je dovolj dobro prikazana vloga vzgojiteljev, učiteljev kraljevskih ali cesarskih otrok. Skrbni monarhi izberejo za bodoče vladarje najboljše vzgojitelje, kar jih lahko najdejo. Ta vzgojitelj se potem v celoti posveti vzgoji, kar zagotavlja dober stik, trden odnos. Bodočega vladarja na zahtevo staršev vodi skozi zelo trde preizkušnje, velikokrat za otroka zelo boleče. Toda, pazite: tega otroka dosledno naslavlja z »vaše veličanstvo’ in se do njega tudi iskreno obnaša v skladu s tem nazivom!
Ne moremo biti vsi starši takšni vzgojitelji svojim otrokom, a to naj bi nam bilo vsaj nek ideal, h kateremu stremimo!
Pa, ostanite ‘dovolj dober starš’ še naprej!

ŽORŽ, Bogdan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 11, str 58-59.