Koliko škoduje amulet ali izrečeno prekletstvo?

Pišem vam zaradi zadeve, ki mi že nekaj časa ne da miru. Zaradi nje sem celo prišel navzkriž z znanko, ki se ima za verno in redno hodi v cerkev. Trdila je, da ti lahko škoduje tuj človek, če ti npr. v avto da neki amulet, oz. neko pogansko ali celo satanistično znamenje. Lahko ti ga na skrivnem pusti tudi v domu in potem to slabo vpliva nate. Lahko ti povzroči tudi bolezen ali pa razdor v družini, skratka ti škoduje. Jaz sem ji ugovarjal, da to ne more biti res, da si lahko le sam škodiš. Tudi hudi duh ima lahko na nas vpliv, če mu to pustimo, če npr. podležemo njegovemu zapeljevanju. Ne more pa na nas vplivati neki predmet, pa čeprav nam ga da, oziroma podtakne sam satanist. Menim, da zlo lahko pride v nas, če vanj privolimo, zato da bi nam škodil neki predmet in nam prinašal nesrečo, pa ne verjamem. Druga stvar je, če ti sam prostovoljno vzameš kakšno pogansko ali satanistično znamenje in ga prostovoljno prineseš domov. Pa še v tem primeru ne verjamem, da ti to lahko zelo škodi.
Zanima me tudi, če vpliva nate, če te kdo prekolne in ti želi slabo. Ali se to lahko uresniči? Ti to lahko prinese nesrečo?
Vem, da je bolje, če te kdo blagoslavlja in da je prav, da imamo kristjani doma križ ali podobo Kristusa, Marije in svetnikov, ne pa poganskih znamenj, a ne morem verjeti, da poganska znamenja delujejo kar sama od sebe in nam škodujejo. Če bi bilo to res, potem je poganstvo prava vera, saj imajo njena znamenja moč sama po sebi.
Vesel bom vašega odgovora
Darij

Tematika, ki jo zajemajo vaša vprašanja, je precej zahtevna in bi za jasno razumevanje bilo potrebno veliko več prostora, kot ga nudi ta odgovor. Izpostaviva morda vprašanje, ali lahko amulet, oziroma uročen predmet ali kako drugače preklet, vpliva na človeka. Človek je telesno duhovno bitje, torej sta v njem združeni materialna in duhovna razsežnost, ki sta med seboj povezani. Za lažje razumevanje: ljubezen je npr. duhovna resničnost, a jo mora človek izražati z telesnimi, materialnimi sredstvi (darilo, poljub, spolni odnos ...), da jo drugi lahko v celoti zazna; čeprav ima seveda tudi samo notranja naklonjenost, neizražena ljubezen do nekoga, tudi določen vpliv nanj, a ga le-ta ne more dejansko prepoznati in individualizirati. Podobno je tudi zlo (slabo) prisotno na obeh ravneh, tako na duhovni (resnično zlo) in na materialno telesni, na kateri se izraža navzven. Vemo tudi, da duhovno dogajanje na neki način »prepoji« materialne resničnosti: npr. romarski kraji, kjer se je prikazala Marija ali kjer že stoletja ali desetletja ljudje veliko molijo, delujejo na skrivnosten duhoven način drugače, kakor drugi kraji. Tega sicer ne znamo »fizikalno« ali »kemično« razložiti, a človek in tudi ostalo stvarstvo je več kot samo to, kar mi o njem vemo, zatorej delujejo okoli nas tudi silnice in »procesi«, tako na duhovni kot materialni ravni, ki jih še ne poznamo (pomislimo samo na atomsko sevanje, ki je obstajalo in delovalo tudi, ko ga še nismo poznali). Če to velja za pozitivni pol (dobro, svetost, ljubezen, Bog), velja v določeni meri tudi za negativni pol (zlo, slabo, hudi duh). Pomislimo na razne »preklete« kraje, kjer so se dogajali npr. zločini in so se na njih pričeli dogajati razni negativni pojavi (paranormalni pojavi), ki so izginili po molitvi, blagoslovu ali celo eksorcizmu nad tistim krajem. Seveda se vse to ne dogaja kar avtomatično in vedno ter povsod, kjer se je kaj podobnega zgodilo (zakaj so pri tem razlike nam ostaja v glavnem skrivnost); tudi na vsakega človeka nima enakega vpliva. Svet duhovnega nam je še veliko večja neznanka, kot svet materialnega.
Iz tega premisleka lahko povzameva načelen odgovor na vaše vprašanje. Če je bil neki predmet »prepojen« z zlom s pomočjo preklinjanja, urokov, magije ali drugih okultnih praks, je mogoče, da ima na določenega človeka negativen vpliv tudi zaradi njegove fizične navzočnosti, saj smo ljudje na fizično bližino posebej občutljivi. Sama praksa to potrjuje: ko so takšen predmet odkrili in ga uničili (najbolje zažgali in pepel odnesli na kakšen oddaljen kraj), je negativni vpliv prenehal ali bil precej manjši. Ker ti pojavi in vplivi spadajo v še nerazjasnjeno področje paranormalnega, nimamo enoznačnih odgovorov na te pojave.
Vendar pa je prav, da močno poudarim, da ves ta vpliv ni mogoč povsem avtomatično, torej brez »sodelovanja« tistega, ki nanj vpliva. Kristjani verujemo, da tistemu, ki živi v Božji milosti, v Božji navzočnosti in prakticira redno krščansko življenje (vsakodnevna molitev, redno obhajanje zakramentov sprave in svete evharistije ter opravlja dobra dela), mu zlo ne more zares škodovati. To ne pomeni, da ne čuti njegovega delovanja – nasprotno, bolj ko je kdo svet, bolj si tudi hudi duh prizadeva, da bi ga od tega odvrnil – , a mu ne more škoditi; prej ga še bolj ‘potisne’ v Božje naročje, kot vidimo pri nekaterih svetnikih (npr. sv. Janez Marija Vianney). Človek pa je bolj odprt delovanju zla, če je v stanju hujšega greha ali ima kakšne notranje rane, četudi ni sam odgovoren zanje, tudi če dolgo živi v slabem, negativnem okolju, se lahko njegov duhovni ‘imunski sistem’ oslabi.
Glede poganskih ali kakšnih drugih nekrščanskih znamenj pa je treba reči, da so to simboli, ki lahko delujejo na človeka na podzavestni ravni. Če takšne nekrščanske simbole pogosto doživlja kristjan, lahko preko podzavesti vanj vnašajo kakšna sporočila, ki ga nato lahko ovirajo v njegovem krščanskem življenju. Vendar velja tudi pri tem, da je zavestna raba takšnih znamenj slabša kot bolj slučajna; še bolj pa velja, da zavesten trud za resnično krščansko življenje nevtralizira takšne vplive. So pa nekrščanska znamenja za kristjana bolj negativna kot za druge, saj ga usmerjajo h korakom proč od Kristusa, ki ga je že sprejel.
Za konec pa naj še enkrat podčrtam, da je Kristus zlo že zmagal, zato se nam v edinosti z njim ni treba bati nobenega zla. Nobeno zlo ni močnejše od Kristusove ljubezni do nas. Bolj ko smo z njim zedinjeni, bolj smo na varnem. Vsekakor pa nobeno zlo ne more brez določenega sodelovanja vstopiti v človeka, to lahko le ob takšni ali drugačni odprtosti za zlo. Če bi zlo lahko neomejeno in brez vsakega sodelovanja uničevalo ljudi in stvarstvo, bi že zdavnaj bilo vse uničeno. Tako pa nas Bog ne zapušča in nas brani ter varuje pred najhujšim zlom; bolj ko zavestno in svobodno z njim sodelujemo, bolj je njegovo posredovanje uspešno.
V upanju, da sem dovolj konkretno odgovoril na vaše dileme in razjasnil kakšno temino tudi kakšnemu bralcu, vas pozdravljam!

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 1, str 40.