V imenu Boga so pobijali druge

Pogosto berem Sveto pismo. Lahko rečem, da sem ga enkrat že prebral v celoti, zdaj ga berem še enkrat v novem prevodu. Vedno me je motilo nasilje, ki se predvsem v Stari zavezi pogosto pojavlja. Obširni odlomki, kako so v dobi očakov v imenu Boga pobijali druge narode, zasužnjevali ženske in otroke. Kako je to mogoče? Ali ne pravi božja zapoved: Ne ubijaj!? Oni pa so ubijali v imenu Boga. A res? Potem se ne smemo čuditi, da se tudi v novi dobi dogajajo množični poboji, Srebrenica itd., ...
Tone

 V imenu Boga so pobijali druge

Ubijali so v imenu Boga. Ali res? Tega ne moremo sprejeti, če vsaj površno vemo, kakšen je Bog, ki nam ga je predstavil Jezus iz Nazareta. To je Bog, ki je prej pripravljen po svojem Sinu iti prostovoljno v nasilno smrt, kot da bi sam ubijal ali prizadejal komu kaj hudega. Če pa rečem, da so mislili, da ubijajo v imenu Boga, je to seveda možno. Na žalost so tudi kristjani v Božjem imenu naredili veliko slabega, tudi ubijali so in mislili, da je to potrebno zaradi prave vere in Božje slave. O tem govori Jezus apostolom: "... pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja daritev Bogu" (Jn 16,2). V svoji majhnosti velikokrat napak 'mislimo' o Bogu in o tem, kaj je Bogu všeč. In podobno je bilo tudi v stoletjih, ki se odvijajo pred nami, ko beremo Staro zavezo.

V času očakov, sodnikov in kraljev je bila splošna civilizacijska zavest v Kanaanu in sosednjih deželah pač na taki stopnji, da so vsi obsojali umor v družini, med sosedi in rojaki, zdelo pa se jim je samoumevno, da je ubijanje in drugo nasilje v vojnih spopadih in pri osvajanju novih ozemelj potrebno in upravičeno. Torej so tudi peto Božjo zapoved tolmačili v skladu s splošnim prepričanjem. Zato Davida Bog kaznuje za umor Urijaja, Batšebinega prvega moža (2 Sam 11–12). Nasprotno pa ne David ne pisatelj ne vidita v dejanju, ko je David pobil 200 filistejskih mož, da bi si pridobil kraljevo hčer za ženo, nič slabega (1 Sam 18,25–27). Nasprotno, imamo vtis, da pisec v tem vidi dokaz Davidovega junaštva in tega, da je imel Boga na svoji strani. Filistejci so bili pač tujci in sovražniki Izraela. Gledano z današnjimi očmi, krščanskimi ali zgolj humanističnimi, je bil to strahoten zločin.

Krščanskega bralca najbolj pretresejo tista besedila, v katerih Bog sam ukazuje poboje. Ko so Jozuetovi bojevniki čez razrušeno obzidje stopili v Jeriho, so "po zakletvi pokončali vse, kar je bilo v mestu; od moža do žene, od mladeniča do starca, vola, ovce in osla z ostrim mečem" (Joz 6,21). Če to beremo fundamentalistično, se pravi, da ne razumemo, kako je Sveto pismo tudi povsem človeško delo, ne samo Božje, potem se moramo od takega boga (!) nemudoma posloviti. Zakletev tu namreč pomeni spolnjevanje Božje volje, daritev Bogu. Tolažljivo je spoznanje, da se ta vdor Izraelcev v Jeriho v zgodovini ni odigral. Arheologi so prepričljivo dokazali, da je bila stara Jeriha v času prihoda Izraelcev v Kanaan že dolgo razvalina. Iz tega podatka, še bolj pa iz jezikovnih in slogovnih analiz postaja jasno, da gre bolj za teologijo kot za zgodovinska dejstva. Pisci in urejevalci besedila so hoteli poudariti doslednost pri odpravljanju greha poganskega kulta, kateremu so Izraelci pogosto podlegali.

Če vemo, da je Bog svoje izvoljeno ljudstvo polagoma vzgajal in pripravljal na Odrešenika ter da so naročila in ukazi, ki se pripisujejo Bogu, lahko tudi samo tisto, kar so nekoč mislili, da je Bogu všeč, potem lahko nadaljujemo branje svetih spisov in se veselimo svetlejših besedil. Ko vemo, da je treba resničnost in veljavnost Svetega pisma presojati iz celote, ne iz posameznih stavkov, potem vidimo, kako so nepopolna spoznanja o Bogu na drugih mestih, delno že v Stari zavezi, popravljena in dopolnjena. Verujemo pa tudi, da je polnost razodetja o Bogu in človeku Jezus, ki je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15 ). Njegove besede, posebno pa njegov zgled, nam osvetljujejo celotno Sveto pismo in vse človeško bivanje na tem svetu. Jezusa njegovi sodobniki prav zaradi vzvišenega nauka o usmiljeni ljubezni, tudi do sovražnikov, niso mogli razumeti, celo njegovi najbližji učenci in prijatelji so zmajevali z glavo nad njim. Ni čudno, da imamo tudi danes težave z razumevanjem evangelija, saj smo še vedno samo omejeni ljudje.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Obsoditi je treba vsako pobijanje nedolžnih ljudi in si prizadevati za mir v pravičnosti. Veseli smo lahko, da smo priče vedno bolj razširjene zavesti, kako je človeško življenje sveto. Obenem pa nam tudi Božja knjiga odkriva resničnost greha in zmote v današnjem svetu. Zato moramo brati in premišljevati Sveto pismo, da bi spoznali "Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti" (Ef 3,19). Da bi razumeli in posnemali Jezusa, ki je na križu prosil za svoje krvnike in zasmehovalce: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Treba je videti vso gnusobo umora, a potem na strani Božjega Sina moliti tudi za morilce, ne samo za žrtve.

PEKLAJ, Marijan. (pisma) Ognjišče, 2014, leto 50, št. 2, str. 75-76.

Zajemi vsak dan

Kdor je modrega srca, sprejema zapovedi, kdor je bedastih ustnic, se ugonablja. Kdor hodi v popolnosti, hodi varno.

(Pregovori)
Torek, 2. Junij 2020
Na vrh