Kako se varovati greha v mislih?

Pri kesanju na začetku maše molimo v skupnem kesanju: »... priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil.« Kar zadeva »besede in dejanja«, mi je čisto jasno, tu se lahko obvladam, čeprav je že tu včasih težko in mi lahko kakšna beseda »uide« tudi v misli. Toda kako naj se obvarujem, da se mi grešno razmišljanje ne bo vsiljevalo v misli, čeprav tega nočem ... Vem, da lahko misli tudi namerno spodbudim, toda ali obstaja kakšna metoda ali način, s katerim bi se tega rešil? Kaj torej storiti z grešnimi mislimi, ki se mi pojavijo proti moji volji? Pa še to, kako dolgo lahko hodim k obhajilu, ne da bi šel k spovedi – ali je pri tem odločilna moja vest?
Franci

Hvala za dve zelo aktualni vprašanji. Še posebej zanimivo in precej razširjeno je prvo, glede grehov v mislih. Misli so izredno pomembne. Radi rečemo, da se pravzaprav za človeka vse prične »v glavi«. Vsaj za zavestne stvari, za katere tudi nosimo večjo ali manjšo odgovornost, to gotovo drži.
pismo 03 2011aV vašem razmišljanju sem zaslutil nekaj zelo lepega, željo namreč, da bi bili brez vseh slabih misli. Tudi jaz bi si to zelo želel. Da bo odgovor na vaše vprašanje bolj jasen, najprej dobro razločimo med grešnimi mislimi in slabimi mislimi, ki se pojavljajo kot skušnjave. Teh drugih, se verjetno trajno ne da osvoboditi, razen če to milost podeli na izreden način Bog sam. Na to nas navede misel, da se jim celo Jezus ni mogel izogniti. Saj si lahko skušnjave hudega duha v puščavi, kakor one, ki so prišle po ljudeh, ko je Jezus visel na križu, zlahka predstavljamo kot misli, ki jih je Jezus zaznal. A zanj gotovo vemo, da ni grešil, čeprav se mu je pojavila misel, da naj ob lakoti, ki jo je čutil, kamne spremeni v kruh; in kot Bog bi končno to tudi lahko storil (če malo poenostavimo). Torej je naše prvo spoznanje, da slaba misel, ki se nam pojavi spontano oz. brez naše volje ali posebne dejavnosti, ni greh. Grešna misel je lahko skušnjava, ni pa že greh. Za grešno misel (kasneje tudi besedo in dejanje) namreč velja, da mora biti slaba, hotena, zavestna in svobodna. To bi pomenilo, ko misel, ki me vabi v greh, svobodno sprejmem, se hote pri njej zadržujem in jo z domišljijo še dopolnjujem, takrat jo »spremenim« v greh v mislih. Podobno je tudi z željami in hrepenenji ter človeškimi potrebami (po hrani, pijači, spolnosti, uveljavljanju ...), ki jih misel sproži.
Poglejmo malo bolj podrobno, kakšen proces se pri slabi misli sproži v našem duhovnem področju. Evagrij Pontski, sorazmerno znan cerkveni oče na Vzhodu, opiše pet stopenj procesa od misli do strasti. Prva je misel, ki se pojavi kot sugestija; vznikne lahko iz podzavesti ali jo izzovejo zunanji povzročitelji; na oboje nimamo neposrednega vpliva. Npr. med učenjem se mi vrine misel, da bi skočil na facebook. Tako se pojavi vprašanje, kaj bom storil s to mislijo. Lahko jo takoj prepoznam kot skušnjavo, saj se jasno zavedam, da je sedaj čas študija, in ji ne polagam nobene pozornosti več. Lahko pa se ob njej zaustavim in se pričnem z njo ukvarjati, kako to, da se mi je sploh pojavila, saj vendar nimam sedaj časa ... in tako naprej. A v tem drugem primeru sem se že zaustavil pri njej in ji posvečam verjetno več pozornosti, kot je zasluži, glede na to, da sem jo spoznal kot skušnjavo. Če je še nekaj časa ne bom »dal na hladno«, se že znajdem na drugi stopnji, ki jo prepoznamo kot dialog s to mislijo. Četudi je to še »dopovedovanje« tej misli, da je napačna in da nimam časa, ker se moram učiti, če traja predolgo, ni več nekaj nevtralnega. Počasi pronica v mojo globino. In v nekem trenutku se bo pojavil prvi dvom: morda pa bi vendar bilo dobro malo prekiniti učenje in ... In tako zdrsnem na tretjo stopnjo procesa, ki ga opredelimo kot boj. Gre seveda za duhovni boj na »meji«. Za trenutek se znajdem že na drugi strani, a se sprva tega še zavem in se v duhu spet postavim na pravo stran. A stvar se bo gotovo ponavljala, če ne bo nekega odločnega posega, in postanki na drugi strani bodo vedno daljši, vedno več bo opravičil, celo potreba po stiku z drugimi preko medmrežja se bo pojavila. In kaj hitro in pogosto se ta proces znajde na četrti stopnji, ko dozori odločitev, da je vendar ta začetna misel v tem trenutku nekaj dobrega zame in zato jo uresničim; takoj ali ob prvi možni priliki. Pravi greh se pravzaprav prične šele s to privolitvijo. Seveda pa tudi prejšnje stopnje niso vse enako »nedolžne«. Najbolje in najuspešneje se je slabi misli, skušnjavi, upreti takoj in odločno, na prvi stopnji; na vsaki naslednji je že težje. Če pa ta proces o neki isti stvari večkrat ponovimo, postane peta stopnja, ki se imenuje strast. To pa pomeni, da smo ta miselni vzorec tako utrdili, da se ob ponovnem pojavu sugestije takoj odločimo za delovanje.
Iz tega procesa je mogoče sestopati počasi s stopnje na stopnjo. V duhovnem boju proti grešnim mislim si lahko pomagamo na več načinov. Pomembno izhodišče je, da prosimo Boga za moč in milost in da ne računamo nase, da bomo mi sami zmogli. On v nas bo zmogel. Zato mu je dobro vedno znova izročati svojo voljo, spomin, misli, želje, hrepenenja ... Nato je pomembno, da si ne dopovedujemo, da te in te misli ne bi smelo biti in da jo bomo direktno izgnali. S tem jo samo utrdimo. Veliko bolj uspešno je v tistem trenutku pozornost usmeriti v nekaj, kar nas zelo zanima; si zapeti kakšno lepo in priljubljeno melodijo; morda je še bolj uspešno pričeti ponavljati določen stavek Božje besede, a je primerno, da ga imamo že pripravljenega, za vsak slučaj; torej, da ga znamo na pamet. Zelo učinkovito je tudi, to misel takoj naglas nekomu povedati, najboljše duhovnemu človeku. Npr. otrok, ki se uči, pove misel o »face book-u« mami, ki slučajno pride mimo. Skoraj zagotovo skušnjave ne bo več.
Glede vprašanja o obhajilu brez spovedi pa samo nekaj kratkih misli. Najprej je dobro imeti jasno zavest, da obhajila nismo nikoli vredni, v smislu, da si ga zaslužimo. Združitev z Gospodom pod podobo kruha in vina je vedno zastonjski in neprecenljivi dar. Da pa se ta osebna združitev dveh oseb, naše in Kristusove, lahko zgodi, ne sme biti ovir med njima, oziroma moramo biti v posvečujoči milosti. To pa praktično pomeni, da smo brez velikega greha, ki bi za očiščenje zahteval zakramentalno spoved. Majhne grehe nam odpusti tudi iskreno kesanje pri sveti maši in obhajilo samo, saj se Bog ne more združiti z grehom, niti najmanjšim. Takšno stanje pa lažje ohranjamo, če zakrament sprave obhajamo redno. Kar pomeni v glavnem vsaj vsak mesec, tudi če nismo v težki grešni situaciji. Primernost ali ne za pristop k obhajilu se torej ne presoja po štetju dni od zadnje spovedi, ampak glede na duhovno stanje človeka. Če pa nismo v zavesti velikega greha, lahko prejmemo sveto obhajilo vedno, ko se vredno in živo vključimo v obhajanje svete maše ali kakšnega drugega obreda, ki vključuje obhajilo. Normalno enkrat na dan. V kakšnih izrednih primerih, ko se iz primernih razlogov udeležimo svete daritve dvakrat v istem dnevu, pa lahko pristopimo k obhajilu obakrat. Ne pa več tretjič, če bi slučajno tisti dan tako naneslo, da bi še tretjič bili pri obhajanju svete maše.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str 104-105.

Zajemi vsak dan

Ljubezen in zvestoba sta ključa hiše, kjer najdeš varno zavetje. Tu je srce, ki bije zate, tu si sprejet z odprtimi rokami.

(Phil Bosmans)
Ponedeljek, 10. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh