Veljavnost spovedi

Na spovednici je gorela zelena lučka in sem vstopila. Bila sem presenečena, ker okence ki loči spovednika in spovedanca, ni bil zamreženo, pač pa je bilo odprto. V spovednici je gorela luč, katere spovednik ni ugasnil. S spovednikom se navidezno poznava in me vse to ni motilo in nisem čutila nelagodja. Zmotilo pa me je, ker si spovednik ni nadel vijoličaste štole okrog vratu. Ta je sicer visela v kotu, čez njo pa je viselo še eno pokrivalo. Dobila sem odvezo in pokoro.
Obenem sprašujem še za drug primer, ko sem imela občutek, da me spovednik ne posluša ali ne sliši. Dejal je, da so mi grehi odpuščeni in mi naložil pokoro brez kakega duhovnega nagovora.
Jaz sicer verujem, da Bog odpusti vse naše slabosti, če se iskreno pokesamo, saj On vse vidi in sliši. Vendar pa, če me spovednik lepo in spodbudno nagovori, imam res občutek, kot da so na njega preneseni grehi, in duša je lažja.
Sprašujem se, ali je spoved veljavna in ali mora biti zagotovljena intima.
Meri

Izpostavljena vprašanja in dileme so verjetno večkrat v mislih rednih spovedancev, ki lahko naletijo na različne navade in načine obhajanja zakramenta sprave ali spovedi. Mirno lahko pritrdimo prepričanju, da je bil zakrament v obeh omenjenih primerih veljavno obhajan. Pravica spovedanca do ‘intime’, ali kot običajno rečemo do ‘anonimnosti’, pri obhajanju tega zakramenta mora biti zagotovljena. Lahko bi rekli, da je to po sodbi Cerkve spovedančeva pravica; s strani spovednika pa dolžnost, da jo omogoči. Če obstaja v spovednici tudi možnost odprtega spovednega pogovora, naj bi bilo to tako urejeno, da jo lahko spovedanec izbere sam. Praktično naj bi ob vstopu spovedanec našel mrežasto odprtino med spovednikom in spovedancem zaprto, nekje na vidnem mestu pa napis, da lahko sam lino odpre. Ali pa druga možnost, da ima ob vstopu možnost izbrati prostor, kjer je možen odprt stik s spovednikom, ali prostor, kjer je vmes zamrežena odprtina. Duhovnik naj ne bi sam o tem odločal. Če pa je spovednica samo odprtega tipa, pa mora biti to zunaj naznačeno (npr. ‘spovedni kabinet’ ali kaj podobnega).
Pomislek ob neuporabi štole s strani duhovnika je tudi na mestu, vendar ne z vidika veljavnosti zakramenta sprave, saj duhovnikova obleka pri zakramentu ne vpliva na njegovo veljavnost. Predhodna navodila v obredniku ne predpisujejo obleke, ampak puščajo škofom ordinarijem, da jo lahko predpišejo. Pri nas je splošno sprejeto, da naj ima duhovnik pri obhajanju tega zakramenta duhovniško obleko in vsaj vijoličasto štolo okoli vratu kot znamenje duhovništva. Seveda pa to ni pogoj za veljavnost spovedi; pogoj pa seveda je, da je spovednik zares posvečen duhovnik ali škof.
Naslednja dilema je nastala okoli ‘občutka’, da spovednik ni poslušal spovedanke, oziroma je ni slišal. Občutki spovedanca seveda tudi ne vplivajo na veljavnost zakramenta. Spovednik sam pa mora biti vesten in pazljiv poslušalec, da lahko potem tudi po potrebi nagovori spovedanca in mu da kakšne duhovne spodbude za življenje po spovedi in naloži primerno pokoro. Spovednik je torej tisti, ki ugotovi, da morda ni slišal ali ni dobro slišal spovedanca in ga zato on lahko kaj povpraša, da si sam razjasni nastale dileme. Načelno je spovedanec lahko miren glede veljavnosti spovedi, saj mora za to poskrbeti spovednik, ki je za to delo usposobljen, ker drugače ne bi dobil od škofa spovedne sodnosti, kot imenujemo posebno škofovo dovoljenje spovedniku za spovedovanje.
Seveda je zelo primerno, da spovednik, potem ko je čim globlje zaznal duhovno stanje spovedanca, le-temu nameni kakšno besedo spodbude, kakšen nasvet glede nadaljnjih korakov, ali včasih tudi kakšno razlago oziroma pouk, ko začuti, da spovedanec to potrebuje. Zelo pomembno pa je tudi, da se s spovedancem vsaj včasih pogovori glede pokore, saj je prav, da poleg zadostilnega vidika vsebuje tudi zdravilnega kot pomoč pri premagovanju časnih posledic greha, ki ostanejo tudi še po obhajanju zakramenta sprave. Seveda je res, da je molitev vedno lahko v veliko pomoč, a se v posameznih primerih lahko najde za pokoro tudi kakšno drugo dejanje ali opravilo, ki lahko še bolj pomaga, da spovedanec ob skušnjavah prenaglo zopet ne zapade v isti greh. Greh lahko na primer pusti v čustvih kakšne posledice. Jeza ali sovraštvo do neke osebe lahko v grešniku pustita negativna čustva do tega človeka, ki bodo v veliki meri ostala tudi, ko bo izstopil iz spovednice. Zato se bo moral s temi čustvi boriti in se z njimi ukvarjati, sicer bo zelo hitro ob stikih s tem človekom spet padel v jezo ali sovraštvo. Zato je ob takem primeru pokora lahko izbrana tudi v smeri dejanj, ki bodo lahko počasi vodila do izboljšanja čustev do tega človeka, kar se pa brez srečevanj in dobrohotnega pogleda nanj ne bo zgodilo – zato je koristna pokora lahko tudi dejanje v to smer. Pri skopuštvu pa bo verjetno pomagala določena miloščina in morda ne le enkratna. Prav v tej smeri bi morda pogovori med spovednikom in spovedanci mogli bolj poglobljeno potekati. Seveda pa je potrebno vzeti tudi v obzir okoliščine, ki lahko omejijo ta pogovor, da ni predolg; če čaka na spoved veliko spovedancev, kot je to ob praznikih ali v romarskih središčih, potem ni primerno imeti predolgih nagovorov spovedancem, ampak se omeji na najbolj nujno ali lahko praktično tudi nič, če ni razvidne posebne potrebe, kar lahko kdaj velja za redne spovedance.
V postnem času je smiselno poglobiti svoje vedenje in svoj odnos do zakramenta spovedi. Najmočnejše ‘orožje’ v boju z grehom nam je zapustil Kristus prav v tem zakramentu, v katerem nastavimo ‘sekiro’ milosti prav na glavno korenino zla v sebi. Spovedno srečanje se pravzaprav prične že z dobro pripravo na obhajanje zakramenta. Ta je lahko zasebna ali skupna; primerna je tudi skupna družinska priprava. V njej se pod razsvetljenjem Božje besede in pod vodstvom Svetega Duha, ki se mu priporočimo, osredotočimo na svoje odnose do Boga, ljudi, sebe in vsega stvarstva. Občutek za greh je mnogokrat močno prizadet, saj manjka predvsem osebne izkušnje Božje dobrote in usmiljenja, na osnovi katere je šele mogoče brez strahu priznati svoj greh in preiti v kesanje. Kesanje je notranji dej, ne le zunanja molitev obrazca. Sledijo branje Božje besede ali vsaj priklic v spomin kakšnega stavka, izpoved grehov, odveza krivde in večnih posledic pri velikih grehih in nato zadoščevanje ali pokora. Tako pride do izraza resnica, da ne moremo s svojimi močmi popraviti zla, ki smo ga z grehi prizadeli sebi in vsej družbi.
Zakrament sprave je v prvi vrsti izraz Božjega usmiljenja, ki se je uresničilo v Jezusu Kristusu. Jezus je iskal grešnike, da bi jim lahko posredoval odpuščanje. Evangeliji ga predstavljajo kot prijatelja grešnikov, kar je njegove nasprotnike celo škandaliziralo. Do grešnikov je bil izredno nežen, do greha pa neizprosen. Zelo zgovorno je, da je Jezusovo javno delovanje postavljeno med dva dogodka, ki imata isti pomen: stopiti v vrsto grešnikov, celo na mesto grešnikov. To se je prvič zgodilo pri njegovem krstu v Jordanu, kjer se je postavil med grešnike, čeprav sam brez greha, da bi pokazal svojo solidarnost z njimi (prim. Mt 3,13-17). In ista vsebina se ponovi pred Pilatom, ko Jezus stopi na mesto Barabe, ga zamenja v smrtni obsodbi in se na križu spet znajde med grešnikoma (prim. Mt 27,20-26). Tam zasede mesto nas vseh, saj smo vsi grešniki. Bog želi, da bi njegovega usmiljenja bili pogosto deležni, zato po Cerkvi priporoča redno obhajanje zakramenta sprave. Res, da je ta zakrament namenjen najprej za velike grehe, ki povsem prekinejo odnos do svetega Boga, a ga je primerno in zelo priporočljivo obhajati tudi z izpovedjo manjših grehov, ki še ne prekinejo povsem odnosa z Bogom, ga pa seveda rahljajo in ogrožajo.
Bog pri zakramentu sprave ne le odpusti krivdo in večne kazni, ampak obdari spovedanca z novo milostjo, pravo velikonočno novostjo življenja, v moči katere more, seveda tudi z lastnim prizadevanjem, svoje življenje spreminjati. Vsak spovedanec namreč sprejme prav tisto Božjo pomoč, ki jo pri svojem konkretnem življenju potrebuje.
Jezus v svojih odnosih do ljudi ni nikoli zahteval posebnih zagotovil, da je odpuščal grehe. Grešni ženi ni rekel, naj gre in najprej šest mesecev živi, kakor je treba, da dokaže, da misli resno. Tudi Zaheja ni poslal najprej na preizkušnjo. Giotto je v Assisiju naslikal ‘grešno ženo’, ki Jezusu poljublja noge, s svetniškim sijem. Tako je njegov umetniški genij začutil teološko resnico, da žena ni postala svetnica zaradi svojih dejanj, ampak ker se je spreobrnila, ker je odprla svoje bivanje Kristusu in je le-ta po svojem Duhu lahko vstopil vanjo; postal edino središče njenega življenja. Takrat jo je preustvaril v ‘novega človeka’ in zato ji je potem lahko rekel, da naj gre in naj ne greši več. V lastni moči tega namreč ne bi bila sposobna, v moči srečanja s Kristusom, pa je bila sposobna novega načina gledanja, novega načina razmišljanja in delovanja.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 38.