Na koga naj se obrnem?

Pred časom ste v Ognjišču pisali o obhajilu na roko ali na jezik. Z odgovorom se strinjam, toda kot vernica sem naletela na težave s prejemanjem obhajila.
Na žalost nekateri duhovniki vsem zapovedujejo obhajilo kleče in v usta ter vse drugo predstavljajo kot bogoskrunstvo. Pri tem pa se pozablja, da je Kristus navzoč v vsakem človeku in da bi to še kako moralo vplivati na naše odnose ... pa žal ne.
Prav tako se nekateri duhovniki samovoljno odločijo za zavrnitev obhajanja ločenih (tudi če živijo samskost). Zanima me, kaj naj ljudje storijo v takih primerih? Če prav razumem, o tem odloča škof ali papež in te prepovedi še nisem našla zapisane. Mnogi duhovniki so mi potrdili, da ločeni, ki živijo samskost, lahko prejemajo obhajilo.
Kristina

V februarski številki sem poskušal odgovoriti na vprašanje glede obhajanja na roko ali na jezik in sem dobil nekaj pritrdilnih odzivov in enega negativnega. Neznana oseba mi je tudi poslala zanimiv pregled, sicer v hrvaščini, kjer dalmatinski duhovnik Alojzije Bavčević v svoji knjižni razpravi Sveto obhajilo, način obhajanja (hrv. Sveta pričest – način dijeljenja i primanja tijela Kristova) prinaša zelo dober zgodovinski pregled obhajila na roko in na jezik in se zaustavlja ob pokoncilskih razpravah glede načina obhajanja.
Obhajilo na roko ali na jezik seveda ne spada v dogmatični (bistveni in nespremenljivi) nauk Cerkve, marveč v disciplinsko področje Cerkve, ki ga zato lahko Cerkev (cerkveno vodstvo) po potrebi spreminja in prilagaja. Ob televizijskih prenosih evharističnih bogoslužij iz Vatikana ali od drugod ste lahko opazili, da sta v praksi oba načina obhajanja. Tudi slovenski škofje, ki so odgovorni za disciplinsko področje cerkvene prakse pri nas, obhajajo na oba načina, kar morajo upoštevati tudi duhovniki. Če ste opisano prakso doživeli kot edino v konkretni župniji, je seveda duhovnik šel čez svoje pristojnosti, saj sta v Cerkvi na Slovenskem oba načina enakovredna. Poudarjam pa, da gre tukaj za disciplinski vidik načina obhajanja in je škoda, da se duhovnik bolj ne potrudi, da bi poudarjal teološki (bistvo evharistije) in predvsem mistagoški (uvajanje v skrivnost) vidik obhajanja evharistične daritve. Gre za skrivnostni (mistagoški) vidik, katerega poudarek sem spodbudno doživel pred desetletjem v eni izmed velikih moskovskih pravoslavnih cerkva, kjer so na diskreten način opozarjali romarje in turiste naj bodo tiho in spoštljivi, saj se v cerkvi med bogoslužjem dogajajo svete stvari in jih prosili naj jih ne motijo. Tudi napis ‘tišina’ v različnih jezikih na novoletnih taizéjskih srečanjih mladih želijo pomagati, da navzočih ne bi motili s pogovori in nespoštljivim obnašanjem med nagovorom, občestveno meditacijo, petjem kanonov in psalmov. To je seveda samo zunanji okvir, toda nujen za slavljenje Boga in predvsem za slišanje Boga in njegovega sporočila že med molitvenim, kaj šele med evharističnim bogoslužjem. Bogoslužna tihota pomaga, da lahko skrivnost doživim; tihota, zgovornost in slišanost svetih besedil je tudi pogoj za vsako pristno, predvsem še za evharistično molitev in daritev. Ta vidika, teološki in mistagoški, pa spadata k bistvu in ne samo k disciplini evharističnega bogoslužja in je zato duhovnik dolžan, da zbranim vernikom s svojo držo pomaga k vedno globljemu sodelovanju v evharistiji. Drugi vatikanski cerkveni zbor izrecno naroča duhovnikom, naj učijo vernike pri mašni daritvi darovati “Bogu Očetu Božjo žrtev in z njo tudi svoje življenje” (D 5). Maša bi naj bila dogodek ali še bolje dogajanje, med katerim Kristus s Svetim Duhom iz posameznikov gradi cerkveno občestvo oziroma Cerkev ‘v malem’. »Deležnost Kristusovega telesa in njegove krvi ne povzroča nič drugega, kakor da prehajamo v to, kar prejemamo« (B 26), to je v živo njegovo skrivnostno telo. Mi kristjani, duhovnik in verniki, pa po Kristusu, z Njim in v Njem v Svetem Duhu slavimo Očeta tako, da Kristusovi daritvi pridružujemo tudi daritev svojega življenja. Glavni poudarek ni na obhajanju na jezik ali na roko, marveč v podarjanju samega sebe Kristusu, ki iz nas gradi živo občestvo, kar bi nam naj pomagalo, da bi bili kvas in luč v svojem konkretnem življenju. V tej luči so nekdanji mučenci iz Severne Afrike govorili, da brez nedeljske evharistije ne morejo živeti. Oba načina obhajila, za katerega koli se odločimo, pa morata biti spoštljiva, predana in izraz vere, kar med obhajanjem na duhovnikovo izpoved “Kristusovo telo” prejemnik odgovori “amen”, in tako izrazi vero v živo navzočnost Jezusa Kristusa v sveti hostiji.
Pri drugem vprašanju pa najbrž gre za pomoto, saj vsi uradni dokumenti Cerkve razvezanim in ne ponovno (civilno) poročenim ves čas dovoljujejo reden prejem zakramentov. Sv. Janez Pavel II. je v svojem Apostolskem pismu o družini (CD 16) prav za ločene in razvezane, a ne ponovno poročene, napisal že leta 1981 besedilo, ki očitno še ni udomačeno med vsemi verniki.
Zato ga bom vsaj delno navedel: »Različni razlogi, na primer medsebojno nerazumevanje ali nesposobnost za navezovanje resnično osebnostnih odnosov, morejo voditi do boleče posledice, da v veljavnem zakonu nastopi večkrat nepopravljiv prelom. Na ločitev moramo seveda gledati kot na skrajno sredstvo, potem ko je vsak razumen poskus ostal zaman.
Osamljenost in druge težave so mnogokrat delež ločenega zakonca, zlasti če je nedolžen. Takim ljudem mora cerkveno občestvo posvečati posebno skrb in jim izkazovati spoštovanje, solidarnost, razumevanje in konkretno pomoč, da bodo mogli tudi v svojem težavnem položaju ohraniti zvestobo. Pomagati jim je treba, da bodo res odpuščali, kakor to zapoveduje krščanska ljubezen, in da bodo pripravljeni obnoviti prejšnjo skupnost zakonskega življenja, če bi se ponudila za to priložnost.
Podoben je položaj zakonca, ki je bil razvezan, a ve za nerazvezljivost veljavne zakonske vezi in zato ne sklene nove zveze, temveč se trudi le za izpolnjevanje svojih obveznosti do družine in za krščansko življenje. Ta zgled zvestobe in krščanske doslednosti je dragoceno pričevanje pred svetom in Cerkvijo Nujno je, da Cerkev takim ljudem neprestano stoji ob strani z ljubeznijo in praktično pomočjo, pri čemer ni nobene ovire za pristopanje k zakramentom« (CD 16, 78, FC 83).
Ločeni in uradno razvezani, a ne ponovno poročeni, zlasti če so nedolžni, so zaradi težkih življenjskih preizkušenj še posebni božji ljubljenci; tisti, ki niso nedolžni, kdo pa je sploh nedolžen, prav tako lahko dobijo milost, če greh in krivdo priznajo, obžalujejo, se je spovejo in lahko s hvaležnostjo za Božje usmiljenje pristopajo k obhajilu.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 5, str 40-41.