Starejša ko sem (...), bolj me skrbi in peče

Že v otroštvu mi ni bilo dano hoditi v cerkev. Od 13. do 18. leta starosti sem živela po domovih, kjer so nas vzgajali brez vere. Tako sem počasi pozabila na Boga. Le v primeru, da sem se znašla pred cerkvijo, sem začutila željo, da bi vstopila.
Ko sem se vrnila domov, sem molila za bodočega moža (to molitev sem našla v svoji ‘mašni’ knjižici). Dobila sem pridnega, delovnega, skrbnega in, kar mi je bilo najvažnejše – vernega moža. A tudi tu se je satan poigral z nama. Na zvit način so ga spravili k UDBI, čeprav med služenjem vojaščine ni hotel v partijo ...
In tako se je počasi začelo. Rodili sta se nama dve hčerki 13 mesecev narazen. Živela sva skromno, saj sva živela pri njem v skromnem podstrešju brez sanitarij in vode. Že pri drugem porodu sem imela hude težave, nato pa sem spet zanosila. Tedaj so začeli pritiskati name vsi, češ, kaj pa če umreš, mož je ves obupan izjavil, da bo ‘spokal’ v Nemčijo, kar me je še posebno prizadelo. Pritisk je bil tudi iz vrst delodajalca: sedaj imaš priložnost dobiti delo za stalno, dovolj imaš dva otroka.
Nisem se zavedala, da je že takoj ob spočetju to živo bitje, kje neki! Govorili so celo, da ni nič, dokler ne začne brcati. Groza me je sedaj, ko tole pišem.
Ko sem prišla iz bolnišnice, je tašča začela vpiti name ‘morilci!’ To me je strašno vznemirilo. Odpovedala mi je vsako pomoč. On na terenu, jaz sama z dvema otrokoma, ranjena, razočarana ... Šele danes po več ko 50 tih letih ji dam prav. Zakaj je nisem poslušala?! Prepozno!
Čez leta, tik pred birmo mojih deklet, smo morali prekiniti s Cerkvijo. Ostalo je samo garanje za vsakdanji kruh in skrbi za dom in otroke.
Kako sem se spovedala, se sploh ne spomnim. Nikakor ne morem priklicati tega v spomin. Sedaj me vedno bolj skrbi, če se tega sploh nisem spovedala!?
Sedaj ko sem v pokoju, sem začela spet hoditi v cerkev. Postala sem čisto drug človek. Naročila sem verski tisk, začela brati in v okviru možnosti tudi sodelovati v cerkvenem občestvu. Tako sem vedno bolj spoznavala svojo zmoto. Starejša ko sem, bolj ko me tarejo bolezni, bolj ko se bližam svojem prehodu v večnost, bolj me skrbi in peče.
Večkrat sem že hotela opraviti življenjsko spoved, a mi nikoli ne uspe. Vedno se vsem tako mudi, spovedniki ne želijo poslušati naših grehov, samo potolažijo me in odvežejo vseh grehov, ki sem jih hotela povedati. Potolažena odidem.
Pa se je primerilo, da sem nedavno nazaj zvečer, ko sem legla, poslušala po Radiu Ognjišče, da je tista žena, ki je naredila splav, morilka, se izobči iz Cerkve in nima pravice do spovedi. Župnik ji mora dati neko posebno odvezo, da gre sploh lahko v spovednico.
Sedaj vas sprašujem, kako je s tem? Naglušna sem in nisem čisto dobro razumela. Tako je pač bilo včasih po starem, je bilo rečeno, kako je pa sedaj?
Moram se z nekom pogovoriti, ker me to spravlja v obup. Mož in otroci me sploh ne podpirajo v tem, češ, mi pač ni bilo dano. (Jaz pa sem kot dekle sanjala o veliki družini z desetimi otroki.)
Sedaj sem prepričana, da bova z možem kaznovana, rod se bo ustavil. Pri treh vnukih kaže, da potomcev ne bo. Hčere še po tihem molijo, otroci nočejo o tem nič slišati. Saj veste: moderno je bilo – se bodo sami odločili.
Ko so bili vnuki majhni, smo molili sveti angel, potem se nisem smela več vtikati.
Vse bolečine in delo podarjam Jezusu, svoj križ z veseljem nosim za Njim, ki se je usmilil celo desnega razbojnika ...
Duša

Ne pretiravam, če zapišem, da si nisem mislil, koliko pisem prihaja na uredništvo na temo bolečine mater po splavu. Eno izmed njih je tudi vaše. Na nekatere stvari glede splava in žalovanja po njem smo v preteklosti že odgovorili: v pismu meseca v marčevski številki Ognjišča, pa tudi v preteklih Ognjiščih. En odgovor je tudi v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu (Nihče mi ni stal ob strani in mi ni povedal o negativnih posledicah splava, str. 44–52). Gotovo boste v teh odgovorih našli tudi zase kakšno misel.
Ponovno moram poudariti, da ni odgovorna samo žena, ki naredi splav, ampak nosi odgovornost tudi družba. To se lepo vidi v vašem primeru. Grozila sta vam mož in delodajalec. Tudi ravnanje tašče ni bilo najbolj krščansko. Zmerjala vas je z morilko in bila jezna na vas. S takim obnašanjem vam ni pomagala prebresti travme, ki ste jo doživeli in, kar je najvažnejše, ni vam pomagala h kesanju in spreobrnjenju. Pomislite, kaj bi bilo, če bi vam mož dejal, da vam bo stal ob strani tudi ob rojstvu tretjega otroka, da bi vam ne grozil delodajalec, da bi vam tašča zagotovila pomoč ob otrokovem rojstvu in pri njegovi vzgoji ...
Papež Frančišek priznava, da je Cerkev doslej storila le malo, da bi pomagala ženskam v zelo težkih situacijah, na primer takim, ki trpijo zaradi izjemne revščine ali so zanosile ob posilstvu. Zato spodbuja, da bi tem preskušanim ženskam več in bolj pomagali. Na papeževo vabilo se tudi pri nas odzivajo posamezniki in ‘zavodi’ (npr. info@zavod-biser.si ali 080 50 03; info@zavod-zivim.si ali tel. 040 577 468), ki bi radi nosečnicam v stiski pomagali in se zato nosečnica v stiski lahko na njih tudi obrne. Morda jih tudi vi pokličete in se z njimi pogovorite ali dogovorite za osebni pogovor. Nekateri tudi organizirajo mesečna molitvena srečanja za nosečnice v stiski. Prav tako papež podpira različna mednarodna gibanja, tudi gibanja pro-life (za življenje), ki bi rada pomagala zmanjšati število splavov.
Sprašujete, kdo lahko odpusti greh ženi, ki je naredila splav. P. Vinko Škafar takole piše:
Po do sedaj veljavnem Zakoniku cerkvenega prava, kanon 1398, tistega, ki “učinkovito oskrbi odpravo plodu, zadene vnaprej izrečeno izobčenje”. To pa pomeni, da lahko po tej cerkveni določbi (kanonu) ob zakramentalni odvezi prekličejo “vnaprej izrečeno izobčenje” samo škofje in od Svetega sedeža ali krajevnega škofa pooblaščeni duhovniki oz. samo ti so lahko do začetka izrednega jubilejnega leta usmiljenja dajali odvezo za greh splava. Papež Frančišek kot vrhovni predstojnik katoliške Cerkve, ki lahko daje tudi spregled od predpisov (kanonov) v Zakoniku cerkvenega prava, pa je v izrednem jubilejnem letu usmiljenja (od 8. decembra 2015 do 20. novembra 2016) pooblastil vse duhovnike, ki imajo oblast spovedovati, da lahko podelijo odvezo tudi za splav. Ob koncu jubilejnega leta je papež Frančišek vsem spovednikom za nedoločen čas podaljšal možnost podelitve odveze za umetno prekinitev nosečnosti oziroma načrtovani splav. Torej vas tega greha lahko sedaj odveže vsak duhovnik. V posebnem apostolskem pismu, v katerem je podaljšal to pooblastilo, je papež zapisal: »Želim sicer znova kar najtrdneje poudariti, da je splav zelo hud greh, saj konča nedolžno življenje. A po drugi strani lahko poudarim in moram poudariti, da ni greha, ki ga Božje usmiljenje ne bi moglo doseči in izbrisati, če najde skesano srce.« Papež seveda daje jasno vedeti, da ne spreminja temeljnih naukov Cerkve, saj je v dokumentu Radost življenja o splavu zapisal: »Od Cerkve ne moremo pričakovati, da bo spremenila odnos do tega vprašanja.«
Tudi vaša trditev, da bosta “z možem kaznovana in se bo rod ustavil, ker pri treh vnukih kaže, da potomcev ne bo”, je bolj prepričanje, ki izhaja iz občutka krivde, kakor pa resnice. Napačno si je predstavljati Boga, ki takole ‘na prvo žogo’ kaznuje. Kaj vse bi se dogajalo z nami, če bi nas Bog za vsako malenkost sadistično kaznoval? Ne, naš Bog je ljubeč Oče, ki želi, da bi vsi živeli po njegovih zapovedih ter bili srečni ter končno prišli k njemu. Se pa ljudje sami kaznujemo s svojim grešnim življenjem, ko se ne držimo božjih zapovedi. Morda je najbolj očiten izraz tega naš odnos do Božjega stvarstva. Neodgovorno ga uničujemo in sedaj že čutimo negativne posledice. Podobno, čeprav ne tako očitno, je tudi z drugimi zapovedmi. Vaša bolečina z vnuki je bolj povezana z dejstvom, da niso bili deležni verske vzgoje in danes živijo brez odgovornosti in pogleda v prihodnost, ampak samo za užitek v sedanjem trenutku.
Lepo je, da ste se v zrelih letih približali veri. Upam, da boste v veri našli moč, da boste premagali občutek krivde. In kaj konkretno narediti? Ker pravite, da težko dobite spovednika, ki bi vas poslušal in ker niste čisto gotovi, da ste se greha pravilno spovedali, vam predlagam, da se s kakšnim spovednikom dogovorite za življenjsko spoved. Nekako razumem spovednike, ki se vam ne morejo dolgo posvetiti, če je pred spovednico dolga vrsta. Zato telefonirajte kakšnemu duhovniku, morda redovniku v samostanu, in se dogovorite za življenjsko spoved, ki bo pač trajala dlje časa. Prepričan sem, da se boste po spovedi in pogovoru z duhovnikom umirili, saj boste deležni Božjega odpuščanja in okusili njegovo neizmerno ljubezen.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 5, str 38-40.