Otroka bova krstila, ko bo starejši

Spoštovani, rad bi vas nekaj vprašal glede krsta. Z ženo sva se namreč odločila, da bova otroka krstila, ko bo malo starejši in bo znal sam izpovedati vero in priznati svoje grehe, zaenkrat pa še ne zna govoriti. Rada bi, da bi se spominjal dneva, ko je obljubil Jezusu, da ga sprejme v svoje srce. Ker je krst zaveza z Bogom, tako kot je to storil Jezus, njegov Sin, ko se je zavestno odločil, ko je bil že odrasel. Nekje sem prebral, da so krst dojenčkov uvedli v katoliški Cerkvi, ko je začelo primanjkovati članov Cerkve, z ustrahovanjem ljudi, češ da imajo dojenčki izvirni greh itd. To se mi ne zdi logično, saj je Jezus umrl za nas in opral s svojo krvjo vse naše grehe. Slišal pa sem, da obstaja v določenih verskih skupnostih nekoliko drugačen krst, ko majhnega otroka prinesejo pred Gospoda, starša pa obljubita, da se bosta trudila in ga vzgajala po Jezusovem nauku.
Mate

Spoštovani g. Mate, hvala za nadvse aktualno vprašanje! Najprej na kratko nekaj direktnih odgovorov na direktna vprašanja. Prav je, da poudarim, da imate glede odločitve o krstu svojih otrok starši vso svobodo in pravico. Seveda pa imate tudi dolžnost, da se kot katoličani poučite o duhovni resničnosti zakramenta svetega krsta. Glede Jezusovega krsta v Jordanu in našega krsta naj samo poudarim, da ne gre za isto stvar. Samo zunanja oblika je podobna, vsebina pa je povsem drugačna. Novozavezni zakrament krsta je namreč skrivnostna 'potopitev' v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, kar pomeni zakramentalno znamenje, da je otrok (ali odrasel) osebno deležen Jezusovega odrešenja, ki je sad njegove ljubezni do vsakega človeka. Ker smo ljudje telesno-duhovna bitja, potrebujemo tudi takšna telesno-duhovna znamenja. Napačna je tudi trditev, da je Cerkev uvedla krst otrok šele mnogo kasneje, saj najdemo že v Apostolskih delih izjave, da se je dal krstiti gospodar in vsa njegova hiša. V takratnih časih pa je to prav gotovo pomenilo tudi otroke. Nauk o izvirnem grehu, ki ga omenjate, pa ni izum Cerkve, saj o njegovi resničnosti beremo v Svetem pismu že od tretjega poglavja Prve Mojzesove knjige. Glede vloge staršev in obljube, da bodo otroka vzgajali v krščanski veri in ga uvajali v aktivno življenje cerkvene skupnosti, pa velja tudi pri našem krstu, da je to starševska pravica in dolžnost, ki jo mora upoštevati tudi vsaka družba. Dovolite, g. Mate, da skupaj z vami na kratko obnovim duhovno resničnost svetega krsta.

Duhovni prehod preko Rdečega morja in puščave

To sta dve starozavezni podobi, ki razodevata tudi skrivnost tega zakramenta. Zakrament krsta postavlja povsem nov temelj človekovega življenja. In zakaj sploh potrebujemo novi temelj? Ali ni že povsem dovolj naravno življenje samo, ki smo ga prejeli po starših? V krščanskem razodetju je jasno prikazano stanje človeka, ki se ob spočetju znajde v izvirnem grehu (v svetu greha) in ne v rajskem stanju, kot si je zamislil Bog. Vsa stara zaveza predstavlja eno samo potrebo po 'izhodu' iz suženjstva v svobodo obljubljene dežele. Vse to skupaj se imenuje pasha, Božji mimohod, ki rešuje pred 'angelom smrti'. Vsa zgodovina človeštva z vsem zlom in trpljenjem pričuje, da je ujetost v izvirni greh tolikšna, da je človek sam ne more premagati. S tem je usojen na večno ločenost od Boga, kar pomeni večno pogubljenje. To pa je prava katastrofa za človeka, ki je ustvarjen, da bi bil vedno z Bogom. Iz tega stanja duhovne smrti more rešiti le Bog. In prav to je storil, ko je iz ljubezni do padlega človeka večni Božji Sin postal človek, se povsem približal človeku, zanj umrl in bil po Očetu kot človek obujen iz telesne smrti v večno življenje. To je resnična pasha, resnična velikonočna skrivnost ljubezni. S tem je postavljen novi temelj človekovega ponovnega duhovnega rojstva v Bogu. V obhajanju krsta pa se ta velikonočna skrivnost zgodi za vsakega posameznega vernika, kar pomeni novo stanje za njegov vsestranski razvoj.

Pustiti otroka ali bližnjega v duhovnem 'blatu' ali ne: to je tu vprašanje

Starši, ki omogočijo krst svojemu otroku, mu torej odprejo nove, neslutene perspektive telesnega, duševnega in duhovnega razvoja, ki bi se sicer dogajal pod direktnim vplivom zla; tako izvirnega kot osebnega pri odraslem. V prispodobi povedano, mu omogočijo rešitev iz duhovne 'nesnage' (pomislimo na telesno nehigieno, kaj vse povzroča; kaj šele duhovna), ki je izvor nenehnih duhovnih okužb in bolezni. Kako naj starši, ki se zavedajo te duhovne razsežnosti, pustijo svojega otroka brez krsta, češ da se bo sam odločil, ko bo odrasel? Na telesni ravni nam je takoj jasno, da starši tega ne smejo storiti; ne pa na področju duha.

Smrt in novo rojstvo

Osnovni element obreda krsta je oblivanje z vodo ali, še bolje, potapljanje v vodo. Oblivanje ima bolj pomen očiščenja, osvežitve in poživitve, potapljanje pa bolj jasno pomeni, da nas krst zakramentalno vključi v Kristusovo smrt in v njegovo vstajenje. Saj krst pomeni najprej smrt starega človeka (odpuščeni so vsi grehi: izvirni in osebni pri odraslem krščencu). S svojo smrtjo na križu je Kristus vzel nase vse naše grehe in jih izničil. Ko se krščeni z njim 'potopi' v njegovo smrt (ki je zadnja posledica greha), postane deležen tega odvzetja grehov in večnih kazni, zato pride iz krstne vode kot duhovno na novo rojen, nov človek, prerojen iz vode in Svetega Duha. Človek je pred krstom duhovno mrtev, med krstom postane udeležen pri Kristusovi odrešilni smrti in vstajenju, kar pomeni, da na nov način zaživi v neločljivi povezanosti s Kristusom, ki je Življenje.

Svoboda za dobro

V središču krstnega dogajanja je torej Jezusova smrt in vstajenje, v katerega je krščenec skrivnostno, a resnično vključen. Novi človek, ki izide iz krsta, je osvobojen za novo življenje, ki se je v njem začelo. Nikakor ni vanj prisiljen, ampak se lahko s svojo svobodo spet odloča za življenje 'po mesu', ki pomeni 'ne' Kristusovemu delu v njem. A hkrati je tudi sposoben odločati se za dobro, za ljubezen, za trajen odnos s Kristusom. Tako postane krst vse življenje trajajoč prehod od starega k novemu človeku in ni zgolj neki enkraten dogodek, ki bi se z obredom pri krstnem kamnu končal. Ne znam si predstavljati ne staršev, ne sorodnikov ali prijateljev, ki vsem, ki jih imajo radi, ne bi hoteli omogočiti te svobode.

Novo rojstvo iz vere je vključitev v Kristusovo skrivnostno telo

Čeprav je krst v jedru Božje dejanje, se vanj vključuje tudi človek. Predvsem z vero. Nova upodobljenost po Kristusu nas na nov način tudi poveže z Njim in nas celo včleni Vanj. To pa dobesedno pomeni novi odnos z Jezusom Kristusom, v katerem smo dobesedno deležni najmočnejše 'energije' na tem svetu, to je tiste moči, ki je Jezusa Kristusa obudila iz smrti v življenje. S tem nam krst odpre tudi dostop do Cerkve, ki je občestvo vseh, ki so življenjsko povezani s Kristusom; podobno kot so udje telesa povezani z glavo. Ta skupnost, ki jo pri krstnem obredu zastopajo krstitelj, starši, botri in drugi člani župnijskega občestva, je zato tudi soodgovorna za novokrščenca, za njegovo postopno zorenje in postopno vedno bolj zavezujoče vstopanje in delovanje v občestvu Cerkve. Verni starši zato poskrbijo, da tudi njihovi otroci postanejo udje istega Kristusovega telesa kot so sami, saj so sicer v bistveni stvari ločeni med seboj.

Potrebnost krsta nam razodeva, da je sprva samoljubje v človeku zakoreninjeno v samem središču njegovega bitja in da od tam obvladuje vse. Da bi ga izkoreninili, mu moramo zoperstaviti prav tako konkretno in resnično ljubezen, ki je sposobna še bolj globinsko prežeti človeka in iz njegovega osebnostnega jedra obvladovati vse njegove deje; saj je edina sila, ki preživi smrt in grob. In v krstu smo 'prepojeni' s takšno ljubeznijo Boga samega. Sveti Duh, Ljubezen med Očetom in Sinom, je izvir Luči in nesmrtna reka žive Vode, v katero smo s krstom potopljeni in z njo prepojeni, da zažarimo kot žarek Sonca. Zares si ne znam predstavljati staršev, ki bi za to vedeli, in vsega tega duhovnega bogastva ne omogočili svojim otrokom čim prej. V tem duhu razumem, da so včasih starši poskrbeli za krst otrok celo isti dan, kot so bili rojeni; npr. blaženi Anton Martin Slomšek.

Kljub povedanemu, dragi g. Mate, ostajata z ženo kot starša edina, ki se morata svobodno odločiti za krst svojega otroka ali pa ga preložiti na kasneje. Sicer pa obstajajo v življenju mnoge pomembne stvari, ki jih otrok ni mogel izbrati sam. Niti to ga niste mogli vprašati, ali sploh želi biti spočet, ali želi biti Slovenec in kot materni jezik govoriti slovensko ... pa tudi v šolo bo moral, četudi morda kdaj ne bo hotel, ker bosta vidva presodila, da je to zanj boljše.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 74-76.