Ali se moramo najprej spovedati in dobiti odvezo, da lahko pristopimo k obhajilu?

Sem praktičen vernik in za vsak prvi petek grem k spovedi. Večkrat pa opazim, da nekateri čakajo med mašo v vrsti za spoved, potem gredo iz vrste k obhajilu in se vrnejo nazaj ter čakajo za spoved. Ko sem nekoč enega od znancev, ki je naredil podobno, vprašal, če je to v redu, mi je odgovoril, da je pravzaprav vseeno, da je važno, če gre k spovedi, obhajilo pa mu da moč, da bi se bolje spovedal in da je dragemu Bogu gotovo vseeno. Kot iskren vernik sem prepričan, da se moramo grehov spovedati, dobiti odvezo, zmoliti pokoro in šele potem lahko prejmemo evharistični kruh. Vem, da lahko gremo k obhajilu, tudi ko nimamo smrtnega greha, toda ko potrebujemo spoved, pomeni, da imamo tudi večje grehe ... ali pa hodimo k spovedi prepogosto in samo za to, da se s spovednikom pogovarjamo?

Lojze

Vaš zapis je večplasten in zato bo takšen tudi moj odgovor. Na svoje osrednje vprašanje ste že sami odgovorili. Ko 'potrebujemo spoved', lahko gremo primerno k obhajilu le po obhajanju zakramenta sprave. Seveda v primeru, da to pomeni, da smo v velikih ali smrtnih grehih. Torej takšnih, ki povsem prekinejo naš odnos z Bogom; ali kot smo navajeni katekizemsko reči, kadar izgubimo posvečujočo milost. V takšnem stanju, če bi še povsem neskesano prejeli sveto obhajilo, bi bil to tudi božji rop; torej še novo veliko grešno dejanje, ponižanja Boga. Učenje Cerkve pa je bilo vedno tudi jasno, da nam tudi smrtne grehe odpusti popolno kesanje, če v doglednem času ne moremo do zakramenta sprave. Popolno kesanje pa je tisto, ko nam ni žal za storjeni greh zaradi kazni zanj, ali ker smo spoznali, da je greh dejansko zlo sam v sebi, ampak zaradi tega, ker smo prizadeli Božjo ljubezen. V takem primeru bi torej smeli tudi brez zakramenta sprave prejeti sveto obhajilo. Je se pa seveda potrebno tega greha potem čim prej spovedati pri prvi možni spovedi.

Glede vašega 'znanca', ki je stopil iz vrste pri spovednici, predno je prišel na vrsto za obhajanje zakramenta sprave, in odšel k obhajilu, naj malo pomodrujem, ker pač njegovega dejanskega stanja ne poznam ne jaz in ga tudi vi niste videli v dušo. Če je torej ta vaš znanec bil brez velikega greha in svetega obhajila po sveti maši ne bi mogel prejeti, potem je naredil povsem prav, saj se je že zaradi priprave na spoved iskreno kesal in je bil zato primerno pripravljen na sveto obhajilo. V drugačnem primeru, če bi bil obremenjen z velikim grehom, pa bi njegovo dejanje ne bilo primerno, saj je imel očitno možnost obhajanja zakramenta sprave.

Zato je seveda prav, da ljudi, ki jih vidimo v vrsti pred spovednico, niti onih v vrsti za obhajilo, ne sodimo in ne obsojamo, saj jih ne poznamo v srce. Bolje jih je v vsakem primeru v srcu blagoslavljati.

Zanimiva je vaša opazka o morebitni 'prepogosti spovedi'. Če je vse normalno, bi o prepogosti spovedi ne mogli govoriti. Samo v primeru skrupuloznosti srečamo prepogosto spovedovanje, ki je za tega človeka škodljivo. Sicer pa poznamo primere svetnikov, ki so obhajali ta zakrament izredno pogosto, celo vsak dan. In verjetno niso imeli smrtnih grehov. Tudi zadnji papeži nam javno pričujejo, da hodijo tedensko ali na dva tedna k spovedi. Tudi vso zgodovino Cerkev priporoča redno in pogosto spoved. Če za redno spoved velja nekako mesečna spoved, potem je pogosta vsekakor še kdaj vmes. Zakaj takšno priporočilo Cerkve? Zato, ker Cerkev pojmuje spoved mnogo širše kot zgolj »očiščenje grehov«. Najprej je zakrament sprave, kot vsak zakrament, bogoslužje Cerkve. Torej dejanje bogočastja, slavljenja in češčenja Boga zaradi njegove velikonočne skrivnosti, ki je tudi razlog odpuščanja grehov. Seveda je pogoj za spoved tudi izpoved grehov, vsaj majhnih, ki jih nobenemu človeku gotovo ne zmanjka. Še posebej, če vemo, da je lahko greh tudi opustitev dobrega, ki bi ga mogli storili. V skrajnem primeru, nas uči izkušnja duhovnega življenja Cerkve, je dovolj, da se izpovemo že izpovedanega greha, če res ne bi našli nobenega aktualnega. Vse to kaže na resnico, da Cerkev v zakramentu sprave vidi neprimerno veliko več, kot zgolj odstranitev krivde in nekaterih kazni za greh. V tem zakramentu namreč Bog poleg odpuščanja grehov nakloni spovedancu tudi povsem konkretno milost, torej duhovno pomoč; tisto, ki jo potrebuje pri premagovanju svojih slabosti in skušnjav na področju, kjer je bil v preteklosti slaboten in je grešil.

In še ena vaša ugotovitev je vredna premisleka: tista o spovedi "samo, da se s spovednikom pogovarjamo". Resnično, zakrament sprave ni postavljen za duhovne pogovore; še manj za kakšne druge klepete. Za to poznamo v Cerkvi duhovne pogovore v okviru duhovnega spremljanja ali vodenja. A kljub temu je kdaj pri obhajanju zakramenta sprave potrebno kaj več besed od zgolj nekaj temeljnih duhovnih spodbud ob izpovedanih grehih. Kajti spovednik mora priti pri grehih tudi do lastne sodbe o njihovi teži in pomenu v življenju spovedanca. To pa v nekaterih primerih ni povsem preprosto in zahteva nekaj več pogovora. Pri pogosti spovedi pri istem spovedniku pa je le-ta tudi prilika za minimalno duhovno spremljanje te osebe in zato lahko tudi kdaj steče kakšen pogovor ne le o grehih, ampak tudi o drugih vidikih duhovnega življenja. Res pa da to ni najbolj primerno, da se dogaja v času bolj množičnih spovedi. Za takšne primere je dovolj časa ob navadnih dnevih, ko kdaj po več dni sploh ni nobenega spovedanca, duhovnik pa v spovednici čaka in moli za zaupane mu vernike.

Marjan Turnšek