Ne vem, kako brati Sveto pismo, saj so mi kakšni odlomki kar čudaški

Zanima me, kako se bere Sveto pismo, oziroma kako naj človek razume, kar prebere, kaj mi ima Sveto pismo povedati? Moram reči, da nisem nikoli ravno z veseljem brala Svetega pisma, doma smo ga sicer imeli, a je bilo le na polici. Šele ko sem začela hoditi k mladinski skupini, smo dobivali za 'nalogo' branje določenih odlomkov iz Svetega pisma. Potem sem večkrat slišala, ko je kdo pripovedoval, kako je našel odgovore na svoja življenjska vprašanja v Svetem pismu in potem sprejel odločitev, kako naprej.

Neka redovnica je pripovedovala, kako so jo nagovorile določene besede iz Svetega pisma in je to dojela kot jasen klic v redovno življenje. Spet druga je pripovedovala, da kadar v življenju naleti na težave, odpre Sveto pismo in toliko časa išče, da jo kakšen odlomek še posebej nagovori in to prepozna kot odgovor, kako naprej, kako reševati določen problem. Pred časom mi je tudi prijateljica pripovedovala, da se je za nadaljnji študij odločila potem, ko se ji je Sveto pismo odprlo na določeni strani in so ji v oči takoj padle določene spodbudne besede, ki jih je dojela kot potrditev njenega odločanja za študij.

Sploh ne vem, kaj naj si mislim o tem. Mene nič posebej ne nagovori, kakšni odlomki so mi prav čudaški. Glede na to, da sem tudi sama na prelomnici življenja, oziroma v obdobjih odločanja, kako naprej, sem po nasvetu drugih tudi jaz skušala zbrano prebrati kakšen odlomek in o njem razmišljati, kaj mi ima povedati. Seveda je veliko spodbudnih in modrih besed, ki jih lahko vzameš za 'svoje', se mi je pa večkrat Sveto pismo odprlo tudi na straneh Izaija, kjer pravi: »Raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila; vzklikaj in vriskaj, ki nisi imela porodnih bolečin! Zakaj več otrok bo imela osamljena, kakor poročena, govori Gospod« (Iz, 54,1). Moram reči, da ko takšne stvari berem, sem kar preplašena in si mislim: no, upam, da to ni namenjeno meni. Pa spet za nekaj časa nesem Sveto pismo nazaj v omaro. Kakorkoli že, res ne vem, kako se to bere, še manj, kako se to razume. Niti mi ni jasno, kako drugi lahko v Svetem pismu najdejo odgovore na svoja vprašanja, oziroma kako nekaj dojamejo kot konkreten odgovor njim samim.

Dorka

Domnevam, da se v svoji prihodnosti vidite kot žena ob ljubečem možu in kot mati v družinskem krogu. Ko se vam pogled ustavi na Iz 54,1, morate takoj reči, da to ne sme biti vaša prihodnost: nerodovitnost, neporočenost, potem pa kup otročajev (od kod neki so se vzeli?), ki bi vas naredili za socialni problem. Ko na hitro pogledam poglavje, iz katerega navajate besede, vidim, da je v njem veliko zagotovilo, da se lahko zanesemo na svojega Boga, da nas ne bo zapustil in da nam pripravlja prečudovito prihodnost. Vmes se čuti, da se je zgodila velika nesreča in je ta bila kazen za grehe v preteklosti, a zdaj je nastopil čas nove ljubezenske zveze, ki prinaša pravo življenjsko srečo. O čem torej govori Izaija? O izraelskem ljudstvu, ki ga preroki od Ozeja dalje primerjajo z zakonsko ženo; zaveza je poroka med vsemogočnim Bogom in Izraelom. Prerok govori izgnancem v Babilonu v 6. stoletju pred Kristusom; obljublja jim bližnjo vrnitev v domovino, o čemer si že skoraj niso več upali sanjati. Začetno vrstico lahko razumemo le, če toliko poznamo Sveto pismo, da vemo, kaj je takrat za izraelske žene pomenila neporočenost, kaj nerodovitnost v zakonu, kakšna nesreča, sramota in zapostavljanje jih je zadelo v tedanji družbi. Ta narod je izgubil zemljo, svetišče svojega Boga, kralja, v oddaljeni tujini je vzdihoval zapuščen in osramočen. V preroški govorici je bil kakor zapuščena žena brez moža in brez otrok, kot nesrečna in zasmehovana jalovka, zdaj pa bo Bog, Izraelov soprog, obrnil Izraelovo usodo. Nesrečnica, ljudstvo, naj v preroški besedi najde moč za veselje, da bo zaupno pričakovala rešitev; nerodovitna in zapuščena bo kmalu srečno poročena in mati številnih otrok.

To je zgodovinski pomen Iz 54, krščanskega bralca pa lahko danes nagovarja v njegovem življenjskem položaju. Vsakdo se kdaj znajde v nezavidljivem položaju, je zaskrbljen, žalosten, si ne zna pomagati. Če se mu Sveto pismo odpre pri tem poglavju, lahko začuti, da ga sam Bog tolaži in mu kliče, naj ne obupa, da je rešitev prav blizu. Pravite, da so vas prijateljice in znanke prepričevale, kako vedno najdejo primeren odgovor, kadar odprejo Sveto pismo. Sam nisem navdušen nad takim iskanjem odgovora. Bolj prav se mi zdi, da Sveto pismo beremo redno po kakem sistemu, npr. vnaprej izbranih odlomkov ali po zaporedju branja v dnevnem bogoslužju. Lahko tudi začnemo tako, da preberemo eno od knjig od začetka do konca, npr. Sirahovo knjigo, Pridigarja, Pregovore. Tam si lahko s svinčnikom označimo, kar nam dobro dene, in tisto, česar ne razumemo ali proti čemu protestiramo.

Dobro se je pridružiti kaki svetopisemski skupini, kjer imamo priložnost, da si izmenjujemo vtise in misli o posameznih odlomkih in vrsticah. Skupaj tudi molimo za pomoč Svetega Duha pri branju in se Bogu zahvaljujemo za njegovo besedo.

In treba se je potruditi, da ne odnehamo, kadar česa ne razumemo, temveč skušamo poiskati kako razlago in se tako uvajati v svet podob in simbolov, zgodovine in kulture, v katerem je po navdihu Svetega Duha skozi stoletja nastajala sveta knjiga. So stavki in besede, pri katerih ni potrebna posebna razlaga, in so druga mesta, pri katerih brez vsaj osnovnega znanja obtičimo ali pa zaidemo od resnice, ki nam jo je hotel Bog dati za naše odrešenje. Ko smo že 'razgledani' po svetih spisih, potem bomo laže našli primeren stavek, ki nam bo dal svetlobo in moč za življenje.

Anton iz Egipta (4. st. po Kr.), znan kot sveti Anton Puščavnik, je nekoč stopil v cerkev in slišal, ko je duhovnik ravno bral: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih« (Mt 19,21). Mladi mož iz evangelija je bil žalosten, ko je slišal te Jezusove besede, in je odšel, kristjan Anton pa je ves srečen planil iz cerkve prodajat in podarjat svoje nemajhno premoženje. Razumel je, da so Jezusove besede namenjene prav njemu. V zgodovino se je zapisal kot velik svetnik in moder učitelj krščanske duhovnosti. Toda ta Anton je moral biti že navajen poslušati Božjo besedo in moliti iz nje, da je bil tisti dan tako dovzeten za Božji klic.