Spolnost je zame sopomenka za fizično in psihično bolečino

Pišem vam v obupu, ker imam namreč težave, pri kateri ne vem več, na koga se lahko še obrnem. Bližam se tridesetemu letu. Z možem sva skupaj slabih deset let, poročena pa dobra tri leta. Oba prihajava iz vernih družin, zato sva že kmalu po začetku skupne hoje sklenila, da se poročiva takoj po končanem študiju. Ker nama vera v življenju predstavlja najvišjo vrednoto, sva se odločila, da tudi s spolnimi odnosi počakava do poroke.
Vse lepo in prav, potem pa tu nastane težava, ki traja že od poroke, oziroma odkar sva začela s spolnimi odnosi. Težava je v tem, da se meni spolnost upira. Dobesedno gabi. Pravijo, da so spolni odnosi nadvse prijetni. Cel svet je zasvojen s tem. Zame je sopomenka za spolni odnos bolečina. Huda bolečina. Tako fizična kot psihična. Niti enkrat v vseh letih odkar sva poročena, nisva imela spolnega odnosa, ki me ne bi bolel. Poskusila sva vse, kar je možno, da bi to popravila, a se stvar niti za malo ne izboljša, pravzaprav se mi zdi, da samo še tonem globlje. Spolnost jemljem zgolj in samo kot zakonsko dolžnost, zato pač nekajkrat v mesecu potrpim zaradi njega. Ni težava v tem, da me ne bi privlačil mož, ker sigurno tudi s kakšnim drugim moškim moj odnos do tega ne bi bil drugačen. Naj omenim, da imam resnično razumevajočega moža, ki mi res stoji ob strani, me posluša in razume mojo težavo. Večkrat omeni, da raje potrpi, kot da meni prizadene bolečino. Pa vendar ... bojim se, da bo moj zakon zaradi tega kmalu razpadel. V nedogled to namreč ne bo šlo. Kako bova v vsej tej bolečini spočela otroka, tudi iskreno ne vem ... Želim si biti mama, a me kar mine ob misli, da je za spočetje otroka potreben spolni odnos in da bo spet grozno bolelo ...
Prebrala sem mnogi knjig na to temo in v teoriji mi je povsem jasno, kakšna čudovita, od Boga dana stvar je spolnost, ki jo je podaril dvema, ki se odločita ljubezen potrditi z zakramentom. Iskreno si želim tudi jaz v svojem zakonu čutiti vsaj delček te ‘svete spolnosti’.
Naj dodam še to, da sem bila v najstniških letih spolno zlorabljena (večkratno posilstvo) in sem imela dolga leta zaradi tega izjemno slabo samopodobo, dajala sem se v nič, bila sem na meji depresije. Nato pa sem pred leti osebi, ki je počela te grozne stvari, v srcu odpustila in od takrat se je začela popravljati tudi moja samopodoba. Gre zelo počasi, vendar gre. Zavedam se, da je to verjetno vzrok za moj pogled na spolnost. Telo teh grozovitih dejanj ne pozabi. Potem pa sem pozneje ugotovila še to, da je moj sedanji mož (bil) precej zasvojen s pornografijo (ki je zame najbolj nagnusna stvar, ki jo lahko počnejo ljudje), kar je še dodatno izkrivilo moj pogled na spolnost. Vem tudi, da bo to verjetno njegov vseživljenjski duhovni boj, ker nas hudič vedno preizkuša tam, kjer smo najbolj šibki. Molim, da ga Bog obdrži na pravi poti.
Če povzamem, sem resnično obupana, ker sva toliko let preživela v vzdržnosti z namenom, da bi spolnost lahko živela v zakonu, pa danes to ni mogoče. Vse, kar si želim je, da bi lahko razvila normalen odnos do spolnosti, do tiste prave spolnosti, takšne kot si jo je za nas zamislil Bog in da bi lahko to prakticirala tudi v praksi. Prosim za kakršen koli nasvet kam se lahko sploh še obrnem po pomoč.
Jasmina

Hvala za vaše zaupanje! Iskreno sočustvujem z vami v vaši bolečini, saj sem tudi sama šla skozi podobno preizkušnjo. Zloraba, ki ste jo doživeli v mlajših letih, je pustila v vaši duševnosti posledice, ki še vedno vplivajo na vaše življenje, še posebno na doživljanje spolnosti. Po takšni travmi gre vedno za dolgotrajen proces duševnega zdravljenja. Odnos spolne zlorabe traja mnogo dlje kot je trajal sam dogodek zlorabe.
Pišete, da ste storilcu odpustili. Verjamem, da ste mu želeli oprostiti, da bi s tem razbremenili sebe in druge, izboljšali svoje počutje, toda vaša duševnost še ni ozdravljena, zato se upira. Morate si prisluhniti! Najbrž se posledice kažejo tudi drugje, ne le v postelji z možem. Pomislite:
– se hitro prestrašite, ko vas preseneti nenaden zvok, glas, koraki ...?
– se sredi noči prebudite z razbijajočim srcem in prepoteni, v krču strahu?
– se tesnobno počutite tudi v situaciji nedolžne bližine, na primer, če se morate sami peljati v dvigalu z neznanim moškim ali če se neznanec zastrmi v vas?
– se bojite ostati sami v prostoru, posebno ponoči?
– trpite občutke lastne krivde zaradi dogodka?
Če prepoznate vsaj nekaj od tega, ima storilec še vedno moč nad vašim življenje, ne gre le za težave v spolnosti z možem. Prvi korak, ki ga morate zato storiti, je v tem, da odvzamete moč storilcu. Pri tem pomaga, da si vsak dan znova prikličete pred oči podobe lepih dogodkov in odnosov na vaši življenjski poti: iz narave, iz knjig, iz otroških iger, iz prijateljstva ... Ni se vam dogajalo samo slabo, mnogo je bilo lepega! Ne gre za to, da bi zlorabo pozabili (pozabili ne boste nikoli, ne bo pa vas več ovirala v življenju), ampak za to, da jo predelate in pustite za seboj.
Drugi korak je zelo boleč, a nujen: obdelava spomina na travmatični dogodek. Verjeti morate svojemu takratnemu doživljanju, svojemu zaznavanju in svojim občutkom. Med napadom ste, da bi preživeli, notranje pobegnili, zato morate spet stopiti v stik s svojimi takratnimi občutki nemoči, strahu in groze, obupa, jeze, gnusa ... To, da si prikličete v doživljajski spomin in si priznate, kako ste se med travmatičnim dogodkom počutili, je za ozdravljenje pomembnejše, kot to, kar ste telesno pretrpeli. Strategija vsakega storilca posilstva in drugih spolnih zlorab je namreč strategija nadzora, nadmoči in nadvlade nad žrtvijo. Bolj kot samo spolno dejanje, je bil storilcu pomemben občutek, da vas je (z nasiljem) nadvladal. Občutki jeze in besa nad takim dejanjem in nad storilcem so povsem upravičeni, ne sramujte se jih. Bili ste žrtev, toda danes se hočete tega osvoboditi. Zaradi sebe! Recite si: Tako je bilo, toda odslej imam nadzor in moč nad svojo osebnostjo le jaz sama! Svoje življenje hočem imeti v svojih rokah. Tako mi Bog pomagaj!
Zdaj pa še glede spolnosti z možem. Pišete, da sta z možem že poskusila vse, pa vama ni uspelo brez bolečin. Če ste na ginekološkem pregledu izvedeli, da ste drugače zdravi, vas spolni odnos boli zato, ker si odnosa ne želite, ker se vam gnusi, ker čutite odpor. Suhost nožnice povzroča vaše psihično počutje, vzrok pa je nepredelana zloraba.
Če se z možem drugače dobro razumeta, se imata rada, če sta prijateljska in ljubeča drug do drugega, če vam je sicer kot moški privlačen, če si zaupata in se spoštujeta, če je mož do vas pozoren in nežen, lahko uporabite preprosto ukano: spolni odnos načrtujte vnaprej. Nanj sami sebe vnaprej fizično in psihično pripravite. Več o telesni pripravi lahko osebno odgovorim, če pošljete svoj ‘kontakt’ na uredništvo Ognjišča (za rubriko Pisma). Psihično se pripravite tako, da rečete sebi v ogledalu: “Lepa sem! Želim si moža!” Pojdite k možu z nasmehom, osredotočite se na svoja pozitivna čustva do njega, spoznavajte svoje in njegovo telo, vzemite si čas, ne hitita. Ne bo vedno lahko in ne bo vedno enako, a bo sčasoma boljše.
Še to! Spolnost je res povsod, a kar je vsem dano na ogled, je narcistična poza: “Glejte me, kako znam, kako uživam, kako je vse super.” Večinoma je vse skupaj daleč od resničnega uživanja. Človek je preveč celostno bitje, da bi ga zadovoljila samo telesnost.
Kar sem opisala, bi laže prešli s terapevtko ali terapevtom, ki bi ji ali mu povsem zaupali. Poudarjam pa, da je proces osvobajanja dolg, zato morate biti potrpežljivi s seboj. Če ne boste zmogli sami, se še vedno lahko obrnete na strokovno pomoč, le obupati ne smete nad seboj.
Barbara S. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 8, str 39-40.