Kdo je Jezus za Jude danes?

Kaj predstavlja Jezus za Jude danes? Je učitelj, lažni prerok, ali zapeljivec, prevarant. Kako pišejo o njem v svojih knjigah danes?
Bojan

Predno na kratko predstavimo odnos judovstva do Kristusa, naredimo kratek pregled o njegovi pojavnosti in odmevnosti v nekrščanskem svetu nasploh. Jezus Kristus je vedno aktualen. O tem priča tudi dejstvo, da je v vseh obdobjih bil izziv za vse, ne le za kristjane. Tudi v sodobni multikulturni naravnanosti zasledimo najrazličnejše predstavitve Jezusa Kristusa; mnoge med njimi prihajajo tudi iz nekrščanskih in ateističnih sredin. Vse to priča, da je spraševanje o osebi, delu in pomenu utemeljitelja krščanstva univerzalno. Nenavadno zanimanje in prisotnost lika Jezusa Kristusa preprosto vedno znova preseneča. Ne da bi izhajalo iz globalnosti krščanskega razodetja, se človeštvo obrača h Kristusu kot posebnemu ključu za dojemanje skrivnosti o človeku. Tudi zunaj krščanstva Jezus Kristus nastopa kot tisti, ki lahko v večji polnosti odkrije človeka človeku; predvsem pomaga človeku odkriti njegovo pristno poklicanost. Tako ga zasledimo v hinduizmu, budizmu, islamu in še marsikje drugod. Presenetljiva je tudi pojavnost podobe Jezusa Kristusa v sodobni literaturi, filmih in drugih umetniških zvrsteh – torej je še vedno navdih za umetnike. Vedno večjo pozornost pa mu namenjajo tudi psihološke vede (Frankl s svojo logoterapijo) in globinska psihologija. Nepričakovano močno se pojavlja zanimanje za Jezusa Kristusa v različnih novodobskih smereh. Vsa ta zanimanja in pojmovanja, ki nastajajo sredi sodobnih kulturnih tokov, morajo biti nenehen izziv tudi za nas kristjane, da ga vedno bolj spoznavamo in z njim živimo ter ohranjamo njegovo pristno podobo, nauk in vzor življenja.
Če se vse zgoraj omenjene sredine zanimajo za Kristusa, je še bolj normalno, da zanimanje zanj srečamo tudi v judovstvu. Odnos med Judi in kristjani, s tem pa tudi odnos Judov do Kristusa, je bil vso zgodovino Cerkve živ in imel različne poudarke. V preteklosti, vse od Jezusovih časov naprej, je bila močno navzoča napetost med Judi in kristjani, ki se je kazala na različne načine: od očitnega zavračanja, celo preganjanja, do zmernega sožitja. A bi odnos vse do sredine dvajsetega stoletja lahko označili kot neke vrste vsaj ‘hladno vojno’. Judje so bolj ali manj v Jezusu prepoznavali lažnega preroka in tistega, ki se je oddaljil od prave judovske vere. Kristjani pa smo vse preveč pripisovali Judom izključno krivdo za Jezusovo smrt in se premalo zavedali, da je vsak greh, tudi moj in tvoj, soudeležen pri njegovem trpljenju in smrti.
Šele v obdobju po drugi svetovni vojni smo stopili v dobo počasne rehabilitacije Jezusa v judovskih krogih, po skoraj dvatisočletnem zavračanju. V tem času so mnogi judovski in nejudovski strokovnjaki pričeli bolj podrobno proučevati zgodovinsko podobo Jezusa Kristusa (za ilustracijo naj omenim le nekatere: Klausner, Flusser, Lapide, Ben Chorin, Vermes, Falk, Montefiore), o njem tudi v judovskem okolju nastajajo drame, poezije in romani (Kabak, Brod). Lahko bi govorili kar o neke vrste ponovni hebreizaciji Kristusa. V judovskem ‘raziskovanju Jezusa’ so nastala nekatera pozitivna poimenovanja: Jezusa imenujejo ‘veliki brat’ (M. Buber) ali ‘večni brat’ (Ben Chorin), kar dokazuje, da ga ne sprejemajo samo kot človeka, ampak tudi kot Juda. Drugi ga odkrivajo kot ‘rabina’ in ‘učitelja’, ki avtentično interpretira postavo. Zgodovinsko morda najbolj objektivno podobo Jezusa predstavlja Jules Isak (1887–1965) v svoji knjigi Jezus in Izrael, s katero je postavil široke temelje za krščansko judovski dialog. V zadnjem obdobju najbolj izstopajo naslednje judovske podobe Kristusa:
– Eni ga predstavljajo kot moralista: ti vidijo v njem predstavnika izjemne, presenetljivo visoke judovske etike; celo radikalnega ‘nacionalista’ z ‘novo idejo o Bogu’, ki je sicer prelomil zvezo z ljudstvom in judovsko zgodovino, prepoznajo v njem.
– Drugi ga prepoznajo kot preroka: Jezus naj bi sodil v vrsto velikih prerokov, a v zgodovinsko povsem drugačni situaciji. Stari preroki, ki niso smeli polemizirati s postavo, so nastopili proti pozunanjenemu daritvenemu kultu. V Jezusovem času pa so predpisi postave bili povsem pozunanjeni in Jezus se temu zoperstavi. V tem smislu vidijo v njem uresničeno vlogo preroka.
– Tretji pa v njem prepoznajo upornika: vidijo ga kot nekoga, ki je hotel vzpostaviti svetno oblast; najprej uči nenasilen nauk in tako tudi deluje, nato pa nasilno zasede tempelj in končno pride v konflikt tudi z Rimljani.
– Pojavljajo pa se tudi avtorji, ki jasno pokažejo, da je bil Jezus Jud, ki je bil zvest postavi; v njegovem oznanjevanju ne vidijo kritike postave, marveč promoviranje zapovedi ljubezni, preseganje ideje o maščevanju in usmerjanje v pričakovanje Božjega kraljestva. To pa so vse resničnosti judovske tradicije, jasno prisotne tudi v stari zavezi. Tudi Jezusovo čudežno udejstvovanje in njegove ‘kristološke’ naslove (Sin človekov, Maziljenec) razlagajo znotraj judovskega konteksta.
Z eno besedo bi lahko rekli, da je sodoben odnos judovskih teologov do Jezusa sorazmerno pozitiven, kar pa seveda ne pomeni, da ga priznavajo za učlovečenega Boga, ki bi v življenju in smrti uresničil naše odrešenje. Judje odrešenika še vedno pričakujejo.
Ni pa nobenega dvoma, da se je odnos do Judov tudi s strani Katoliške Cerkve močno spremenil na bolje. V katoliški kristologiji z zanimanjem spremljamo ugotovitve judovskih teologov, saj se zavedamo, da je Jezus bil Jud in zato nam prav judovski strokovnjaki lahko pomagajo bolje dojeti kakšne vidike Jezusovega učenja in ravnanja. Tudi na institucionalni ravni se odnosi izboljšujejo. Tako so v zadnjem obdobju papeži že večkrat obiskali Sveto deželo (bl. Pavel VI., sv. Janez Pavel II., Frančišek), ali pa pomembne sinagoge (npr. v Rimu). Papež sv. Janez Pavel II. je ob obisku rimske sinagoge imenoval Jude “naši starejši bratje”. Prav tako tudi sedanji papež Frančišek nadaljuje takšen zelo naklonjeni in spravni odnos do judovske skupnosti.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 7, str 39-40.