Ali naj ob napakah drugih samo molčimo in trpimo?

Marija je v Fatimi dala naročilo, naj molimo in delamo pokoro. A če se ozremo vase in okrog sebe, lahko vidimo, kako zelo pozabljamo na to. Ob branju knjige Klici fatimskega sporočila, se mi je porodilo nekaj vprašanj.
Marija je naročala vidcem, naj vdano prenašajo trpljenje. Otroci so zato vztrajno zagovarjali resnico, čeprav je iz tega sledilo trpljenje. Prav gotovo bi jih bilo treba posnemati. Slišala sem, da je Lucijin oče začel piti in da je Lucija mirno prenašala težave, ki so zaradi tega nastale. Majhno dekle najbrž ni mogla storiti za očeta nič drugega, kot da je mirno prenašala njegovo ravnanje. Toda ali je za odraslega človeka (zakonca, brata, sestro ...) res najbolj prav, da ob sočlovekovih napakah in škodi, ki jo povzroča, molči in trpi? Ali ni bolje, da poiščemo pomoč za sočloveka in tako uredimo razmere, saj se zaradi napak in zablod posameznikov širi zlo po svetu? In če se razjezimo na začetku, obstaja možnost, da se bo manj razširilo.
Marija priporoča pokoro. Za pokoro najbrž lahko vzamemo izpolnjevanje vsakdanjih nalog (zlasti če so manj prijetne) ter razreševanje težav in sicer tako, da vse delamo čim bolj mirno, brez jeze, slabe volje in godrnjanja, z veseljem.
Marija je priporočila tudi prostovoljne žrtve, odpovedi. A če se pogovarjamo o odpovedih, prav hitro slišimo ugovor: Zakaj ne bi uporabljali dobrin, ki so nam na razpolago in nam omogočajo normalno življenje? Če sem lačen, sem nerazpoložen in težko delam. Je res bolj prav, da se nečemu odpovem, a sem zaradi tega siten, ali pa da po potrebi uporabljam dobrine? Kaj komu koristi, če se nečemu odpovem, pa to nima finančnega učinka, tudi v bližnji okolici ni nikogar, ki bi mu prihranjeno izročil in gre potem hrana v smeti? Ali Bog hoče, da trpimo tudi takrat, ko ni potrebno?
Na prva vprašanja je najbrž mogoče odgovoriti že s človeško logiko: Če se nečemu odpovem, s tem sam sebe preizkusim, kako sem sposoben preživeti in delati v manj ugodnih razmerah. In če bom prišel v okoliščine, v katerih določenih dobrin ne bom mogel ali smel uporabljati (dieta), bom že imel izkušnjo, da je mogoče tudi v takšnih okoliščinah preživeti. Kaj pa vprašanje: Ali Bog hoče, da trpimo? In še, kako velike žrtve Bog pričakuje od nas? Najbrž ne tako velikih, da bi ogrozile zdravje in sposobnosti za vsakdanje delo in dolžnosti?
Anita

Začnimo razmišljanje z “vdanim prenašanjem trpljenja”. Marijin namen gotovo ni bil, da bi otroci ali kdorkoli drug trpeli po nepotrebnem. Trpljenje samo ni Božja zamisel in ga zato Bog tudi ne more zahtevati ali si ga za nas želeti. Trpljenje je po svetopisemskem razodetju posledica greha in se pojavi torej naknadno. Že iz tega sledi prvo načelo, da je treba trpljenje preprečevati, predvsem pa ga ne dodatno povzročati. Ker pa je očitna zgodovinska izkušnja, da vsega trpljenja, ki je posledica zla, ni mogoče ne preprečiti ne odpraviti, je drugo načelo, da naj bi kristjan ne vračal trpljenja s povzročanjem novega trpljenja. Če namreč na zlo odgovorimo z zlom, začaran krog zla in trpljenja samo nadaljujemo in stanje le poslabšamo. Če “vdano prenašanje trpljenja” pomeni prekinitev tega začaranega kroga zla, je smiselno in Bogu po volji. Zato je ob v pismu navedenem konkretnem primeru alkoholika v družini, gotovo treba storiti vse, kar je v moči domačih, da pripomorejo k zdravljenju alkoholika in ne le pasivno opazovati in trpeti. Izraz “razjeziti se na začetku” bi pa zamenjal z odločnim in neomajnim ukrepanjem, a brez jeze, marveč iz ljubezni do alkoholika. Lucija poroča, da trpljenja ob očetovem alkoholizmu ni samo vdano prenašala, ampak je tudi zanj molila in Marijo prosila za pomoč – in končno je ta pomoč tudi prišla. Kratko lahko povzamemo, da potem, ko smo vse storili, da bi trpljenje odpravili, pa kljub temu ostaja, nastopi okoliščina, ko to trpljenje lahko “vdano sprejmemo in prenašamo”.
Pod ‘pokoro’ ne razumemo opravljanja rednih nalog, saj to spada k normalnemu rednemu življenju kristjana (sicer govorimo o lenobi, ki pa je greh – odpraviti greh, pa ni pokora), ampak nekaj, kar lahko vsak sam ali po spovednikovi naložitvi doda rednim stvarem. Lahko bi pa bila pokora nadpovprečno dobro izvajanje sicer rednih nalog. Pokora, ki nam je naložena pri zakramentu sprave, torej ‘cilja’ na odpravljanje časnih posledic grehov in na zadoščevanje, ker je greh povzročil duhovno škodo in prizadel Boga in vse ljudi ter celotno stvarstvo. Prostovoljno naložena pokora pa je lahko tudi pomoč drugemu pri tem opravilu; tudi pri tem smo lahko solidarni med seboj.
V pismu je tudi ugotovljeno: “Marija je priporočila tudi prostovoljne žrtve, odpovedi.” Da. A ugovori, ki so nato navedeni, ‘ciljajo mimo’. Prostovoljne žrtve ali odpovedi niso zaradi zavračanja ali omalovaževanja dobrin, ki jih sicer Stvarnik ustvarja in nam jih daje; niti niso ‘trening’ za dosego določene sposobnosti (kar je sicer tudi lahko namen odpovedi). Imajo namreč povsem drugačen pomen in namen. Tudi misel, da bi se postili in zaradi tega hrano metali proč, povsem razvrednoti smisel posta in bi bilo celo nekaj grešnega; in enako če bi zaradi postenja bili nato sitni in bi drugim povzročali dodatne težave. Prostovoljne žrtve in odpovedi morajo biti izraz odnosa do Boga in ne izraz odnosa do dobrin, ki se jim odpovemo, in še manj neko samodokazovanje, češ kako smo dobri in česa zmožni. Saj nam je Jezus to jasno povedal: »Ko se pa ti postiš (ali moliš, ali daješ miloščino), pomazili glavo ...« (Mt 6,16-18) Kot med seboj ljudje izražamo odnose ljubezni s pomočjo simbolnih dejanj, tako velja isto za odnos do Boga. Žrtev in odpoved je lahko (ni edino) takšno simbolno dejanje – in vemo, da tudi medsebojno ljubezen ‘merimo’ po tem, koliko je kdo za koga pripravljen svobodno žrtvovati. Glede velikosti žrtev je treba reči, da Bog gotovo ne pričakuje, da se bomo uničevali po nepotrebnem. Tudi zdravje je vrednota, za katero je treba po pameti skrbeti. Zanimiv je dogodek iz fatimskih prikazovanj, ko je Marija pastirčke učila tudi odnosa do zdravja. Za prostovoljno žrtev, kot izraz svoje ljubeče podpore pri spreobrnjenju ‘ubogih grešnikov’ (ker so vedeli, da je to tudi Jezusova velika želja – saj je zanje dal celo svoje življenje), so pastirčki pričeli nositi okoli pasu zadrgnjeno grobo vrv, ki je povzročala bolečine in celo krvavenje. A Marija jih je poučila, da ponoči te vrvi ne smejo imeti okoli pasu, da to Jezusu ni všeč. Tako jih je naučila, da so tudi pri takšnih odločitvah možna pretiravanja, ki niso po Božji volji in se jih je treba varovati.
Vendar je potrebno še nekaj dodati. Prostovoljne žrtve in odpovedi morajo biti v sorazmerju z dobrinami ali vrednotami, ki jih izražajo in ki jih želimo z njimi doseči. Jezus sam nam je na primer s svojim zemeljskim življenjem pokazal, da je večno življenje večja dobrina kot zemeljsko in če gre za izbiro med njima, ima prednost večno življenje in ni neprimerno zanj darovati ali zastaviti zemeljskega.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 8, str 38-39.