Odpuščati človeku, ki s svojim govorjenjem dela škodo ...

V zadnjih desetletjih veliko slišimo o odpuščanju. Dostikrat se sprašujem, kaj pomeni odpustiti v primeru, ko živiš skupaj s človekom (ljudmi), ki nekatere stvari dela narobe, celo popolnoma narobe, pa tega ne ve, noče vedeti ali verjeti. Zato ne morem(o) upati, da bo kdaj ravnal drugače, s svojim govorjenjem in delom pa povzroča škodo. Pritrditi ali soglašati z njim ne moremo, zato smo z njim stalno v konfliktu.
Na primer: nekdo otrokom ali mladim govori, da molitev ni potrebna, da ni treba hoditi k maši, ker so nekateri, ki hodijo k maši, slabši od tistih, ki k maši ne hodijo. V širši družbi pa gre za tiste, ki širijo teorijo spola, ki ni združljiva s katoliško vero, ali pa za tiste, ki vse medvojne protikomuniste enačijo z izdajalci.
Eli

Da bi zadovoljivo odgovorili na nakazano dilemo, je treba razjasniti nekatere pojme in poglobiti razmišljanje. Odpuščanje ne pomeni, da sprejmemo ali odobravamo napačno ravnanje ali popačeno razmišljanje. Odpuščanje se ne tiče idej ali dejanj, marveč se nanaša na osebo, človeka. Včasih smo večkrat slišali: greh zavračamo, grešnika sprejemamo. Papež Frančišek je ob svetem letu usmiljenja povzel tudi marsikaj iz učenja Cerkve glede odpuščanja, ki je sestavni del usmiljenja. V buli o napovedi izrednega svetega leta Obličje usmiljenja (CD-NS 23) je med drugim zapisal: »Jezus zahteva, da tudi odpustimo in darujemo; da smo orodja odpuščanja, ker smo ga mi že prej prejeli od Boga; da smo velikodušni do vseh, vedoč, da tudi Bog velikodušno deli svojo naklonjenost vsem nam.« (OU 14) Biti “orodje odpuščanja” nam po papeževem prepričanju ni dano na izbiro, ampak je za nas ‘zahteva’. Takole pravi: »Odpuščanje žalitev postaja najočitnejši izraz usmiljene ljubezni in je za nas, kristjane, zahteva, ki se ji ne moremo izogniti. Kako težko se nam tolikokrat zdi odpuščanje! In vendar je odpuščanje orodje, izročeno našim krhkim rokam, da bi z njim dosegli vedrino srca. Če hočemo srečno živeti, je nujno potrebno prej opustiti zamere, nasilje in maščevanje.« (UO 9).
Seveda ni to izmišljotina papeža Frančiška, ampak je evangeljsko učenje. Odpuščanje je po Jezusu srce življenja. Odpuščanje je ena izmen najbolj razvidnih svetopisemskih resničnosti. Izpostavljeno je Božje odpuščanje grehov, ki je pogoj za naše odrešenje. Ker pa je človek ‘Božja podoba’, ni nič nenavadnega, da celotno oznanilo zelo vabi tudi človeka k drži usmiljenja in odpuščanja. Ko je najprej nam odpuščeno, smo povabljeni, da tudi do sedemdeset sedemkrat odpustimo drugim, kar pomeni vedno. Na kratko se spomnimo, da Jezus pravi, da je treba odpustiti sedemdesetkrat sedemkrat (Mt 18,21-35): kar pomeni vsake tri minute v dnevu – vedno; v priliki Jezus uporabi tudi primerjavo, da je gospodar odpustil hlapcu 10.000 talentov, on pa ni svojemu sohlapcu niti 100 denarjev – kar bi po vrednosti pomenilo 60 milijonov takratnih dnevnih plač (1 denar 1 dnevna plača) proti 100 dnevnim plačam. To je mera, s katero Bog meni odpušča! “Tudi ti si bil dolžan usmiliti se” je vrhunec prilike. Odpustiti je duhovno praktično isti čudež kot obuditi od mrtvih. Z odpuščanjem rešim brata, ko mu ponudim Očetovo ljubezen, in rešim sebe, ko iz te ljubezni živim – zunaj tega dogajanja je le duhovna smrt.
pismo 09 2018aDrugje Jezus poudari, da je sprava z bratom pomembnejša od bogoslužnega češčenja (simbol): pusti dar pred oltarjem in pojdi ter se spravi s tistim, ki ima kaj zoper tebe (Mt 5,23 sl.). Omenimo še dva Pavlova klica k tej krščanski kreposti, ki se še posebej nanašata na življenje v skupnostih: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Ef 4,32) In še iz Pisma Kološanom: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« (Kol 3,13)
Pomislimo samo, kako ne/sposobnost odpuščanja gradi ali ruši odnose v zakonskih, družinskih in drugih razmerjih; kako je odpuščanje pomembno na smrtni postelji, razodeva kar pregovorni rek, da kdor ne odpušča ali mu ni odpuščeno, včasih niti umreti ne more. Neodpuščene zamere, prizadetosti, ranjenosti in podobne boleče resničnosti, ki jih nosimo v sebi, so izredno nevarna duhovna in duševna dogajanja, ki si jih najbližji še posebej hitro povzročamo. Razvijejo se lahko v pravo sovraštvo. Nesposobnost odpuščati lahko pričenja krhati in nato povsem razrahlja ter razruši odnose. Brez odpuščanja se prvotni odnos ljubezni razvije v sovraštvo, ki ima za posledico propadanje oseb, zakon privede do razveze, družino pa v razpad, povzroča bolezni. Nov krog trpljenja in zla se spet prične. Nesposobnost odpuščanja je povezana z zadrževanjem močnih negativnih čustvenih sil v notranjosti, kar lahko vodi v razne telesne in tudi psihične ter duhovne bolezni. Odpuščanje pa lahko včasih presenetljivo hitro pomaga premagati prej dolgotrajno bolezen. Pristno odpuščanje lahko zaustavi tudi proces ločevanja zakoncev in da nov zagon zakonu in družini.
Odpuščanje potrebuje tisti, ki mu je treba odpustiti, pa tudi tisti, ki naj odpusti; oba okušata sadove odpuščanja. Odpuščanje ni zgolj stvar volje in razuma, ampak tudi najgloblje duhovnosti; človekove bogupodobnosti.
To zavedanje lahko pomaga v družini, da so člani sposobni čim prej povedati svoje prizadetosti, ne kot očitek, ampak kot dejstvo, ki se v notranjosti dogaja, ki boli. Tako se lahko prične proces odpuščanja. Prav je, da se tega učijo že otroci in da tudi odrasli sproti odpuščajo vse manjše stvari – to je dobra ‘vaja’ za težje in usodnejše ‘zamere’. Ob nesposobnosti odpuščanja je pomembno, da sebe in drugega v molitvi prinašamo pred/v Boga. Da Bogu povsem naravnost izpovemo svojo nemoč in nesposobnost odpustiti ter prosimo za milost. Tudi skupna družinska molitev v ta namen je zelo primerna; veliko pa lahko pripomore tudi vsakodnevni pregled dneva. V drži prošnje je treba vztrajati, dokler se ne začne milost odpuščanja pojavljati.
Zlasti v zakonih in družinah in tudi drugih skupnostih je zelo pomemben pogovor o tem in odkrivanje lastnega procesa odpuščanja ali neodpuščanja. Odpuščanje mora biti trajen izziv tistim družinam in sorodstvom, kjer je neodpuščanje v obliki raznih zamer in prizadetosti močno zakoreninjeno; morda že več generacij. Prepričan sem, da je Bog še posebej blizu družinam in zakonom na področju medsebojnega odpuščanja. Sicer pa nikar ne čakajmo, da bo prvi korak naredil drugi.
Pri papežu Frančišku najdemo še naslednje poudarke: zreti skrivnost usmiljenja, to je vir veselja, vedrine in miru; usmiljenje: razodeva skrivnost Svete Trojice, je poslednje in najvišje dejanje, s katerim nam prihaja naproti Bog; usmiljenje je temeljni zakon, ki biva v srcu vsakega človeka, ko z iskrenimi očmi pogleda brata, ki ga sreča na življenjski poti; usmiljenje je pot, ki povezuje Boga in človeka, ker odpira srce upanju, da bomo vedno ljubljeni ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh. Usmiljenje torej sestavljajo: pravičnost, sočutje, globinska materinska nežnost, ki preraja, odpuščanje, sprava, ljubezen.
Seveda ne smemo biti naivni, ampak moramo realno vzeti tudi veliko težavnost odpuščanja. Zato papež skoraj žalostno ugotavlja: »Po drugi strani pa je žalostno, ko moramo videti, da je izkustvo odpuščanja v naši kulturi vedno bolj redko. Še beseda sama je včasih videti, kot da je izginila. Brez pričevanja za odpuščanje pa ostaja samo nerodovitno in jalovo življenje, kot da bi živeli zapuščeni v puščavi. Znova je prišel čas, da si Cerkev naloži veselo oznanilo odpuščanja. Je čas vrnitve k bistvenemu, da si naložimo breme šibkosti in težav svojih bratov. Odpuščanje je sila, ki obuja k novemu življenju in vliva pogum, da se v prihodnost ozremo z upanjem.« (UO 10)
Usmiljenje je krepost, ki nagiba Boga in človeka, da z odpuščanjem drugega osvobodi iz zla ter ga pritegne k sebi; mu omogoči novo svobodo in nov začetek v odnosih. Če je usmiljenje drža, je odpuščanje ravnanje v duhu te drže na področju krivde v situaciji, v katero sem vključen v prvi osebi. To nas navaja na drzno misel, da lahko svojo vlogo najbolj uspešno opravimo prav v najtežjih primerih, ko sami doživimo zavrnitve, očitke, lažne napade ... Takrat smo na najboljši poti, da postanemo najresničnejše obličje Obličja Očetovega usmiljenja (Jezus Kristus), ki je to doživljal prav do svojega zemeljskega konca in vendar sklenil življenje s čutenjem v srcu, ki so ga razodevale besede na ustnicah: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34).
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 9, str 38-39.

Zajemi vsak dan

Tudi Bog hvaležnost ljubi! O človek, nikoli Boga ne prosi, preden se za že prejeto ne zahvališ!

(bl. Anton Martin Slomšek)
Torek, 18. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh