Bog je samo eden – to je krščanski Bog, ...

Pred kratkim sem doživela izredno milost. Moj otrok je, tako jaz trdim, čudežno ozdravel. Prej sem se odtujila Cerkvi, po tem dogodku pa vem, da je to delo Boga, ki ni strašen in maščevalen, pač pa velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča. Ki je povsod in za vse ljudi. Danes vem, da je to krščanski Bog, islamski Alah ali hindujski Krišna ... Bog je samo eden. In ko umrem, Bog ne daj, da se mi prikaže Krišna. Želim si in upam, da bom srečala svojega Jezusa, hindujcu pa želim, da se mu prikaže Krišna, ne pa Jezus. Kakorkoli že: Bog je za vse stvarstvo samo eden. Če mislite, da je ta misel greh, prosim za odpuščanje ... vendar sem prepričana, da nikoli ne bom mislila drugače. Izobrazba nam je prinesla dvom v dogme. Vendar Božja zapoved je, da se moramo učiti, spoznavati, pridobivati znanje.
Olga
Najprej sem vesel, da vas je ‘čudežna ozdravitev’ vašega otroka zopet pripeljala k Bogu. Doživeli ste, kako je Gospod dober in zaradi njegove dobrote ste se zatekli k njemu.
Strinjam se z vami, da je Bog samo eden. Danes nekateri celo trdijo, da tega Boga eni imenujejo Kristus, drugi Alah, tretji Krišna itd. in da je to vseeno. Cerkev oznanja, da je Bog res eden, ni pa res, da se isti Bog javlja na različne načine kot Alah, Krišna ... Različne vere so za nas izziv. Kakšen odnos naj imamo do drugih ver kristjani?
V tem pogledu je za nas kažipot Drugi vatikanski cerkveni zbor, ki je tudi uradno izrazil spoštovanje do pripadnikov nekrščanskih verstev. To naredi predvsem v Izjavi Cerkve o razmerju do nekrščanskih verstev (N), ki je bila sprejeta 28. oktobra 1965. leta. Znamenit je stavek: »Katoliška Cerkev ne zameta ničesar od tistega, ker je v teh verstvih resničnega in svetega. Z odkritosrčno spoštljivostjo gleda na one načine delovanja in življenja, na ona pravila in nauke, ki se sicer v mnogočem razlikujejo od tistega, česar se sama drži in uči, a neredko odsevajo žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi« (N 2).
Različnost ver je za koncil odraz teženja človeka po Bogu, ki je položeno v njegovo notranjost. Zato je vsak človek po svoji naravi religiozen, v svojem bistvu naravnan na Boga. Ljudje iščejo ter “pričakujejo od različnih religij odgovor na skrite uganke človeškega bivanja, ki danes kakor že od nekdaj do globin vzbujajo človeška srca” (N 1). Zato “že od najstarejših časov pa prav do današnjih dni najdemo pri različnih narodih neko zaznavanje tiste skrivnostne moči, ki je prisotna v potekanju stvari in v dogodkih človeškega življenja; še več včasih najdemo priznavanje najvišjega božanstva ali celo Očeta” (N 2).
V Odloku o misijonski dejavnosti Cerkve najdemo tudi poziv kristjanom, naj bodo pri pričevanju za Kristusa povezani z drugimi ljudmi in naj v njihovih izročilih odkrivajo “skrita semena besede” (M11). Izraz semena besede (logoi spermatikoi) je uporabil že sveti Justin, pisatelj, apologet iz prvih časov krščanstva. Evzebij pa je govoril, da so bile poganske filozofije ‘priprava’ na Kristusa.
Zaradi tega spoštovanja do pripadnikov drugih ver koncil priporoča z njimi dialog in skupno nastopanje “v obrambo in pospeševanje socialne pravičnosti, moralnih vrednot ter miru in svobode za vse ljudi” (N 3).
Ob takem pozitivnem pogledu na nekrščanska verstva in njegove pripadnike, se postavlja v novi luči tudi vprašanja zveličanja nekristjanov, oziroma po domače – ali bodo tudi nekristjani prišli v nebesa, o čemer pišete tudi vi. Cerkev uči, da bodo tudi pripadniki nekrščanskih verstev zveličani, če bodo živeli po svoji vesti. To je lepo izraženo v koncilski pastoralni konstituciji Cerkev v sedanjem svetu. Sklicuje se na Sveto pismo, in sicer na pismo Rimljanom, kjer pravi, da je Kristus umrl “za nas vse” (Rim 8,32). Torej tudi za nekristjane. Zato pravi: »Ker je namreč Kristus za vse umrl in ker je poslednja človekova poklicanost k resnici samo ena, to se pravi Božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan samo Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti« (CS 22,5).Podobno govori tudi Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, da “ljudi, ki brez svoje krivde ne vedo za evangelij, more Bog po sebi znanih poteh privesti k veri, brez katere ni mogoče biti Bogu všeč” (M 7).
Na podlagi učenja koncila lahko odgovorim na vaše vprašanje, kdo se nam bo prikazal po smrti. Pravzaprav ste sami odgovorili: “Bog, ki ni strašen in maščevalen, pač pa velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča.” Torej bomo uzrli obličje neskončno ljubečega Boga, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu in ki je odrešil vse ljudi.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 9, str 40-41.