Odmev na pismo: Mama je krivična ...

Draga Emilija!
V septembrski številki revije Ognjišče je bilo v rubriki Pismo meseca objavljeno tvoje pismo. Pisala si o odnosu matere do tebe in o tem, kako doživljaš in ne razumeš njenega vedenja, ki je po tvojem mnenju nezdružljivo z dejstvom, da hodi k spovedi in obhajilu. Ob tem si se spraševala tudi, kako Bog to spremlja in zakaj takšna dejanja (in še druge krivice, bolečine) dopušča. Na kar nekaj odprtih tem si dobila lep in jasen odgovor gospoda Boža Rustje, sama pa sem čutila, da bi ti želela dodati še naslednje:
pismo meseca 09 2018Tvoje pismo je kratko, a močno zgovorno. Čutiti je, kako te boli mamino vedenje do tebe – grožnje, udarci, poniževanje, kar te povsem poniža, razvrednoti, polni z jezo in žalostjo, te oddaljujejo od mame in v tebi gradi občutek manjvrednosti. A materino vedenje ni pokazatelj tvoje napačnosti ali tega kako veliko napako si naredila, temveč je način izražanja stiske, v kateri se ona znajde. Ob tem pa moramo jasno priznati, da je takšno izražanje stiske neprimerno – nasilje in poniževanje nikoli ne najde pozitivnega odziva in ne gradi varnih odnosov, kaj šele, da bi omogočalo prostor otrokovega/mladostnikovega zavedanja in popravljanja napak, iskanja pravilnejših, bolj smiselnih in funkcionalnih poti ... torej uspešnega učenja.
Gospod Rustja v odgovoru na koncu navaja, “ ... starševska ljubezen ni v tem, da otrokom vse dovolijo. Ker jim želijo dobro, jih opomnijo, ko delajo narobe, da jih vzgajajo k dobrem, tudi takrat, ko otrokom ni lahko.” Temu ne gre oporekati. Starši v svojem bistvu želijo lastnim otrokom dobro – tako v situacijah, ko otroci ravnajo prav ali ko ravnajo narobe. A se pri tem premalo zavedamo, da je uspešnost otrokovega učenja odvisna tudi od tega, kako se bodo starši odzvali na otrokovo napako – na način, da bodo otroci ob starševskem odzivu občutili odrinjenost, neprimernost, neljubljenost (in s tem še večjo stisko, ki jo zaradi napake že sami po sebi občutijo), ali tako, da bodo otroci ob starših lahko pomirili svojo stisko (ki je vodila v napačno ravnanje) in skupaj z njimi razmislili o napaki? Ob prvem načinu se bo otrok začel starša bati, saj bo čutil več strahu ob staršu kot ob napaki. To otroka prisili v skrivanje, izkrivljanje resnice ipd., da o medgeneracijskem prenosu nasilja sploh ne govorimo. Drugi način bo omogočil, da bo otrok starša doživljal kot varno zavetje, kjer je dovolj varno razmišljati tudi o svojih slabostih in le-te z njihovo podporo, nasveti in pomočjo popravljati/spreminjati.
Tudi Jezus je kot otrok počel stvari, ki Mariji in Jožefu sprva niso bile po godu – na primer, ko je na romanju ostal v shodnici in sta starša na poti domov ugotovila, da njunega sina ni. Koliko strahu sta takrat čutila, si lahko samo mislimo. Ko sta se vrnila ponj, je Marija ob sinu izrazila stisko, da je sin vedel, da gre za resno dejanje, a na dostojen način, brez poniževanja, zaničevanja z nasiljem, brez groženj.
Draga Emilija, v pismu se (iz otroških/mladostniških oči) upravičeno vprašaš, kako mama hodi k maši, prejema sveto obhajilo in opravlja sveto spoved, med tem ko temeljne Jezusove oporoke, naj živimo v medsebojnem miru in ljubezni, ne zmore živeti med tistimi, ki so ji najbližji, so od njenega odnosa najbolj odvisni in si ob njej gradijo temeljno življenjsko osebnostno držo. Pravzaprav bi tvoje izpraševanje lahko prevedli v vprašanje, zakaj me udarja, rani in ponižuje nekdo, ki bi me naj imel najraje, me varoval kot punčico svojega očesa, saj sem sad njegovega telesa? V otrokovih očeh je to zares veliko neskladje, kot tudi sama navajaš. In ker je tvoja bolečina ob njenem ravnanju tako velika, je težko pomisliti na pozitivne vidike obiskovanja svete maše in zakramentov. Morda mama pri maši in zakramentih išče podpore in moči, da bi več zdržala, kadar jo popade jeza, da bi razvila drugačno materinstvo, kot ga je kot deklica bila deležna sama ... ne vem, to je samo eno izmed mnogih možnosti. A kakorkoli predvidevam, je dejstvo, da mamino vedenje odraža njeno stisko, njen notranji svet in ta notranji svet naravno najgloblje nagovorite otroci in mladostniki. Kako bo mama ravnala s svojo stisko, kakšno razmišljanje in vedenje bo takrat izražala, pa se je naučila predvsem ob svojih starših. Ali morda poznaš mamino zgodbo odraščanja? Kakšna je bila njena mama? Kako je njena mama ravnala s tvojo mamo? Kako ji je pomagala skozi stiske in ali je njene stiske sploh prepoznavala? Ali pa je hčerine stiske označila kot uporništvo, neprimernost, svojeglavost ... s ponižujočimi opazkami, morda udarci? Kako se je mama kot mladostnica počutila ob svoji mami?
Ugotavljanje, kaj tvoji mami prebuja toliko jeze, zahteva obširnejši pogovor. Vsekakor pa za čiščenje te jeze nisi ti primerno mesto. Morda v razmislek in spodbudo, da si v času notranje umirjenosti vzameš nekaj časa in najdeš besede za to, kar doživljaš in čutiš ob mami, očetu, kako doživljaš sebe v teh odnosih (vse to si lahko tudi zapišeš, da besede ne pobegnejo) in to deliš z mamo – kot pogovor ali v obliki pisma ... samo tako bo mama lahko spoznala, kaj se gradi v njeni hčeri, ti pa boš razbremenjena jeze in razočaranja, ki ju moraš nositi v sebi. Verjamem, da je to lahko precejšnje tveganje in zato terja kar nekaj poguma. A vedi, da v vsem tem nisi naredila nič narobe, čeprav si kot otrok in mladostnica morda naredila veliko napak. Materin način odzivanja je njena odgovornost in ta način vaju ne pelje v smeri povezovanja, učenja in polnega odraščanja. V osebni molitvi pa lahko prosiš za blagoslov, da bodo besede res prave, da boš ostala v sebi močna in boš zmogla predstaviti svoje doživljanje ter da bo mama zmogla slišati tvoje sporočilo.
Zato pogumno, kot to znate najstniki. Vse dobro ti želim.

Polona

Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 40-41.

Zajemi vsak dan

Čeprav je človekovo življenje kot zemlja, polna trnja in plevela, še vedno ostaja prostor, v katerem lahko raste dobro seme. Potrebno je zaupati Bogu.

(papež Frančišek)
Četrtek, 13. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh