Koliko je apokrifnih spisov in ali jih smemo brati?

Ko berem razne razlage Sv. pisma, naletim tudi na navedke iz apokrifnih besedil. Zanima me, koliko takih besedil poznamo, kakšno je stališče Cerkve do njih in ali lahko ta besedila prebiramo tudi v slovenščini ...
Darko
Grška beseda ‘apokryphos’, od koder izhaja beseda apokrif, apokrifen, pomeni skrit, skriven, nepristen, z njo pa označujemo različne vrste spisov. V prvih krščanskih skupnostih so z besedo ‘apokrifi’ označevali nauke in spise krivoverskih skupin, ki so nasprotovali uradnemu nauku Cerkve. Sv. Irenej Lyonski v svojem delu Proti krivoverstvom piše, da si gnostiki izmišljajo nepopisno množico apokrifov. Vendar vsi apokrifi niso nastali v krivoverskih skupinah. Redkeje se beseda ‘apokrif’ uporablja v zvezi s kanonom – seznamom svetopisemskih knjig. Starokrščanski pisatelj Origen (185–ok. 253) imenuje apokrife nekatere judovske spise, ki niso bili vključeni v Sveto pismo, vendar pa jih ne zavrača, temveč pravi, da je tudi v njih mogoče najti kaj dobrega.
Koliko je teh spisov? Apokrifni spisi, ki so nastali v prvih krščanskih stoletjih, posnemajo vse ‘knjige’ Svetega pisma Nove zaveze, zato poznamo ‘apokrifne evangelije’, ‘apokrifna dejanja’, ‘apokrifna pisma’ in ‘apokrifna razodetja’. Največ je prvih – evangelijev. Z besedo ‘apokrifni evangeliji’ označujemo spise, ki pogosto ne posnemajo evangelija kot literarne vrste, vendar pa se nanašajo na Jezusovo življenje in učenje. Tako da je teh spisov veliko, za nekatere so menili, da so se izgubili (na primer Tomažev evangelij), a so pred leti našli prevod tega dela. V slovenščini nekaj apokrifnih spisov lahko prebiramo v knjigi Zgodnjekrščanski spisi, kjer je prevedenih nekaj apokrifnih evangelijev in apostolskih spisov.
Zakaj te spise imenujemo apokrifni in niso v Svetem pismu, kjer so ‘kanonična’ besedila? Merila so bila trojna: njihov nastanek v času, ko so še živeli in delovali apostoli, zvestoba nauku, ki ga je oznanjal Jezus in so ga apostoli ter njihovi učenci posredovali v svojih pridigah in katehezah, ter njihova raba pri bogoslužju. Apokrifni spisi so nastali pozneje kot Sveto pismo in velikokrat pretiravajo in ne izražajo pristnega nauka Cerkve, več pa jih je gnostične vsebine.
Omenil sem že, da niso vsi spisi krivoverski. Tako so nekateri spisi celo osnova za krščanske praznike in so pripomogli k oblikovanju krščanske tradicije. Gre za Jakobov protoevangelij, ki je nastal okoli leta 150 in poroča o Joahimu in Ani, starših Jezusove matere Marije, o njenem rojstvu, otroštvu in zaroki vse do Jezusovega rojstva. Ta sporočila je prva Cerkev sprejela kot verodostojna, ker je vladalo prepričanje, da je to besedilo manjkajoči začetni del evangelija po Marku, ki edini od sinoptikov nič ne poroča o Jezusovem otroštvu in mladosti. Pisec brani Marijo pred tistimi, ki dvomijo v njeno devištvo, njeno čudežno spočetje Jezusa. Pri tem prikazuje Marijo kot neko nadzemeljsko bitje, ki je od vsega začetka v nenehnem varstvu angelov. Prva tri leta živi s svojimi starši, ki jo potem odpeljejo v jeruzalemski tempelj, kjer ostane do dvanajstega leta, do zaročniške dobe. Izraelski modreci se sprašujejo, kako naj zavarujejo deklico, ki ji je namenjena posebna vloga v zgodovini izvoljenega ljudstva. Izročijo jo v varstvo Jožefu, staremu vdovcu, krepostnemu možu, očetu več otrok. Po tem izmišljenem podatku razumemo, zakaj svetega Jožefa vedno upodabljajo kot starega moža in ta protoevangelij je osnova za praznovanje Marijinega darovanja v templju (21. novembra).
So pa tudi apokrifni spisi, ki zamegljujejo pravo svetopisemsko sporočilo ali ga celo pačijo. Tak je na primer Judov evangelij, ki so ga odkrili leta 1945 v kraju Nag Hammadi v Gornjem Egiptu skupaj s 13 kodeksi v koptskem jeziku, prevedeni iz grških izvirnikov. Judov evangelij je uporabljala sekta kajnitov (po svetopisemskem prvem bratomorilcu Kajnu). Po njihovem nauku Judovo izdajstvo (kot tudi Kajnov bratomor) ni bilo zločin, temveč način, kako zavarovati odrešenje človeštva. S tem, ko je izdal Jezusa, je Juda na neki način zavaroval resnico Boga Najvišjega in prekrižal načrte zlih sil, ki so hotele preprečiti križanje, da ljudje ne bi dosegli odrešenja. Juda naj bi bil edini od apostolov, ki je razumel Učitelja. Revija National Geographic je ta ‘senzacionalni’ spis objavila v različnih jezikih tik pred velikim tednom leta 2006, ko se kristjani spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, da bi med bralce zasejala dvome. Podobno velja za Marijin evangelij, ki je nastal v 2. stoletju in so ga leta 1945 tudi odkrili v Nag Hammadiju, govori o Mariji Magdaleni, ki naj bi bila v domišljiji Dana Browna Jezusova ljubica v napeti zgodbi o svetem Gralu. V kanoničnih evangelijih ni nobene Magdalene, ampak samo tri Marije.
Sprašujete, ali naj kristjan bere te evangelije? Nepoučenega in teološko nerazgledanega bralca lahko kakšne trditve apokrifnih spisov zmedejo in mu zasejejo dvome.
Zato je bolje, da se osredotoči na branje, premišljevanje in proučevanje pravih evangelijev in drugih spisov iz Svetega pisma.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 11, str 39-41.