Kako Marija napoveduje vojno?

Včasih razmišljam o Marijinem naročilu, kako naj se ljudje spreobrnejo, sicer bo prišla na Zemljo kazen – nova, hujša vojna.
Sporočilo, zapisano v tej obliki, težko razumem. Vojna je množična morija, ki jo običajno spremljajo še drugi grehi (ropi, kraje, izkoriščanja ...). Ali je množična morija, v kateri je tako rekoč vsak vojak prisiljen ubijati ljudi, res lahko kazen za druge grehe?
Meni je bolj sprejemljiva razlaga za trpljenje, ki sem jo slišala na Radiu Ognjišče (žal ne vem več, kdo je govoril in se tudi ne spominjam točnih besed). Občasno pa sem jo slišala že prej: Trpljenje je posledica človekovih grehov. Mislim, da so prav vojne posledica človekovega napuha, lakomnosti, nevoščljivosti, jeze. Če se prav spomnim, je bilo prav v oddajah na Radiu Ognjišče o Fatimi rečeno, da je vidkinja Lucija rekla: Jaz posredujem sporočila, Cerkev jih razlaga.
Eli

Pravzaprav se je mogoče z zgornjim zapisom strinjati. Bog res ne more kaznovati. Kar v neki vsakdanji govorici imenujemo ‘Božja kazen’, so naravne posledice svobodnih odločitev ljudi za slabo, za zlo, ki jih Bog ne more zadržati, ker so sad svobodne odločitve. Svobodo pa je človeku podaril Bog in mu je ne more odvzeti, kadar jo zlorabi, če hoče ostati Bog. Uporabimo gornji zapis, da malo širše razmislimo o sporočilih, ki prihajajo iz nebes.
Gornje misli se tesno nanašajo na Marijino sporočilo fatimskim pastirčkom 13. julija 1917: »Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga (svetovna vojna), hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo (ta se je pojavila v noči med 25. in 26. januarjem 1938), vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.« Če upoštevamo, da je govorila preprostim otrokom, starim šest, sedem in devet let, potem razumemo, da je morala biti govorica zelo preprosta in povsem v duhu takratnega časa in dojemanja. Vendar Cerkev, kljub takšni govorici, ni nikoli razlagala takšnih izrazov dobesedno, češ da Bog kaznuje. Marijina prikazovanja, v Fatimi pa še posebno, imajo tudi preroški značaj. Pogosto so v ospredju bolj vabila, klici k moliti, postu, v Fatimi pa je izredno močno poudarjena preroška dimenzija. Kaj je prerokba? V svetopisemskem pomenu je prerok tisti, ki začuti Božje sporočilo in ga sporoča naprej. Preroškost ni v prvi vrsti v napovedovanju prihodnjih dogodkov, čeprav kdaj spada tudi to zraven. Gre za napovedovanje morebitnih bodočih dogodkov, če se človek ne bo vključil v sodelovanje z Bogom pri reševanju situacije. Tako so tudi preroki v stari zavezi napovedovali katastrofe v prihodnosti, če se Izraelci ne bodo spreobrnili. Marija v Fatimi ni govorila le o potrebnosti molitve, žrtev in spreobrnjenja, ampak je poudarjala, da ljudje lahko s svojim življenjem vplivamo na prihodnje dogodke. Ta preroška dimenzija vključuje po sto letih tudi nas. Marijina preroška pomoč je v tem, da bi ljudje bolje razumeli in bolje prepoznali situacijo ter bolj pravilno reagirali. S spreobrnjenjem, ki smo ga vsi potrebni, omogočamo Bogu, da preokrene tok zgodovinskih dogajanj.
Ob razkritju tretje fatimske skrivnosti leta 2000 je kardinal Bertone, takratni prefekt Kongregacije za nauk vere, zelo naglasil, da je ta skrivnost močna prerokba ne le za takratni, ampak tudi za naš čas. V prerokbi gre za napoved posledic nekega načina življenja in za klic k novi drži. Marija je pogojno napovedala drugo svetovno vojno pod papežem Pijem XI., čeprav še nihče ni vedel, da Pij XI. sploh bo, če določena ‘kritična masa’ ljudi v svetu, zlasti v Evropi, ne bo spremenila svojega ravnanja. Tako je razvidno, da je takrat ta prerokba še razkrivala tudi možnost, da se to ne bo zgodilo; oziroma se bo, če ljudje ne bodo odgovorili na Božji klic po Mariji. Ob tem, ko vsestransko osvetli prihodnost, kliče po spremembi v sedanjosti. To je naloga preroka. In konec koncev je Marija zaupala to nalogo tudi pastirčkom. S kakšno vnemo so potem ljudi, ki so se nanje obračali, vabili k spreobrnjenju, k pokori, vabili k molitvi, prav zato, da bi čim več ljudi vstopilo v to sodelovanje med nebesi in zemljo, ki bi omogočilo, da ne bi prišlo do vojne katastrofe. Po takšnem sodelovanju se lahko zgodi nekaj novega na tem svetu; potem lahko Cerkev kot Kristusovo skrivnostno telo sredi zgodovine vpliva na potek zgodovinskih dogodkov. Ta vidik prerokbe je še vedno veljaven.
Bog omogoči, da Marija vstopa v zgodovinske dogodke in jih razlaga ter osvetljuje prihodnost. To se je zgodilo v Fatimi, ampak to se lahko zgodi tudi v vsakem izmed nas. V vsaki molitvi, ko se tesno, v živo povežemo z Marijo in preko Marije v Svetem Duhu z Jezusom, z Očetom, lahko dobimo spoznanja, razsvetli se nam pogled, dobimo ‘Božji pogled’. Pomen takega Božjega pogleda je izredno velik. Ponižen človek, po Marijinem zgledu, je tisti, ki lahko z Božjim pogledom pogleda na drugega, tudi na svojega sovražnika, tudi na celotno zgodovinsko situacijo. Ko ima pred seboj ‘nasprotnika’, lahko tak človek vidi v njem človeka, ki ga ima Bog rad, ki ga Bog ljubi, ki ga Bog želi iz njegove ujetosti v zlo, izpeljati v svobodo. To je konkretnost klica Fatime. Zato moliti, zato se tudi žrtvovati, ampak narediti tudi konkretne korake v odnosih, ki jih živimo doma, s sosedi, v službi ali krajevni skupnosti, tudi v narodu in državi. To je fatimski klic. Bog nas želi tudi danes uporabiti, da bomo lahko pripravili teren za spremembe tako osebno kakor v družbi.
Takšna preroška drža vžiga v srcih gorečnost za premagovanje dvoličnosti, premaguje tudi različne komodne načine življenja, ki si jih izbiramo. Vsi smo glede tega na udaru. Vsi imamo raje komodno življenje kot neko angažirano življenje. Tudi na starost se ne smemo izgovarjati; do konca nas Bog želi imeti tukaj, in do konca življenja nas želi imeti kot svoje orodje. Glede tega je čudovit Slomškov rek, ki naj bi ga imel vsak Slovenec napisanega nad posteljo, da bi vsako jutro najprej prebral: “Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti!” Ne morejo starši vzgajati dobrih ljudi, če sami ne gorijo za dobro, če od prvega trenutka dneva ne iščejo, kje lahko kaj dobrega storijo. Ali med sodelavci. Koliko dobrega lahko sprožimo s tem, da smo mi dobri. Mi pa nismo dobri v svoji moči, ampak v moči milosti, ki nam jo Bog naklanja. Fatimski pastirčki so nam lahko vzgled. Kako so drug drugega spodbujali, da bi izvrševali, kar jim je Marija povedala, da Jezus hoče. Prav goreči so bili v tem, včasih so celo malo pretiravali, tako da jih je Marija morala ustaviti (glede vrvi okoli pasu). Z isto gorečnostjo pa so vabili tudi vedno večje množice ljudi k isti drži. Resnici na ljubo pa je treba reči, da so uradni predstavniki bili pri tem precej zadržani. Tako aktualne so Marijine prerokbe. Tičejo se stvarnosti, realnosti. Ne gre za idealističen pogled na svet in življenje, ampak realen pogled. In takšna preroška drža usmeri k izkazovanju ljubezni do Boga s tem, da se človek trudi živeti po njegovih zapovedih; in največja njegova zapoved je zapoved ljubezni do Boga in v odnosu do ljudi. In to ima širok vpliv na celotno zgodovinsko dogajanje.
Upam, da smo začutili pomen in širino Marijinih sporočil, ki jih Cerkev prepozna za resnična, in njihovo trajno vrednost v različnih zgodovinskih situacijah. Posamezne izraze pa je treba razumeti v njihovem originalnem kontekstu in jih sprejeti v smislu razlage Cerkve.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 11, str 38-39.