Zaljubljen sem v poročeno žensko

Sem v zelo hudi situaciji. Zaljubljen sem v žensko, ki je poročena in ima v tem zakonu otroka. Slučajno sva se srečala pred tremi leti, preskočila je iskrica, oba sva mislila, da bo to le bežna avantura, toda ni bilo tako. Mislila sva, da bo z leti minilo, pa ni. Rada se imava in naju je hkrati zelo strah. Ona v svojem zakonu ni srečna, tudi preden je mene spoznala, ni bila, vedno je govorila, da je mož ne spoštuje, ima jo le za to, da lahko zadovolji svoj spolni nagon, da mu kuha in pere. Odkar sva spoznala, da je med nama nekaj več, hodiva pogosteje v cerkev, jaz pa vsak dan prosim Boga, naj mi pomaga in naj me ne kaznuje, ker jo imam rad. Zelo rad bi ravnal razumno, toda čustva so močnejša. Ali mislite, da naju bo Bog zaradi tega kaznoval, gotovo naju ni poklical v življenje zato, da bi bila oba nesrečna in bi trpela. Kaj bi se zgodilo, če bi imela svoje otroke, ki bi se rodili iz ljubezni?

Florjan

Že v prvem stavku omenjate, da ste v "zelo hudi situaciji", kar vam verjamem in se v vaš položaj poskušam vživeti. Škoda, da niste omenili, ali ste poročeni ali še samski, da bi lažje bolj celostno odgovoril na vaše zahtevno vprašanje. Če ste še samski, imate vsekakor vso pravico do poroke z osebo, ki je še samska, vdova ali je bil njen cerkveni zakon razglasen za ničnega, če niste samski, pa je vaš primer dvakratno zapleten, ker bi tako razpadli dve zakonski skupnosti. V odgovoru predpostavljam, da ste še samski in da nimate ne žene in ne otrok in da je zakon omenjene poročene ženske sklenjen cerkveno veljavno in ni ničen. Iz vašega pisma izhaja, da ste verni in da hodita 'oba', vi in omenjena poročena ženska, še pogosteje v cerkev in da vsak dan prosita Boga, naj vama pomaga in vaju ne kaznuje. Najbrž vam je znano in čutite, da navadno grešnik sam kaznuje samega sebe, saj nam vest očita, da je greh zlo in ga zato ne smemo storiti. Pa tudi iz izkušnje vemo, da nas greh – vsaj na dolgo – ne more osrečiti.

Po vašem vprašanju domnevam, da vam je katoliški nauk glede zakonske zveze znan. Naj omenim, da je zgodnja Cerkev bila glede zakonske nezvestobe zelo stroga, saj je med (javne) grehe, za katere so bili potrebni javno priznanje, kesanje, pokora in zakramentalna odveza, spadalo tudi prešuštvo. Tudi različna verstva sveta in kulture imajo določila, predpise in norme o zakonskem življenju, ki navadno vključujejo tudi zakonsko zvestobo. Krščanstvo glede nauka o zakonski zvestobi izhaja iz nauka Svetega pisma Stare (6. božja zapoved: "ne prešuštvuj" /5 Mz 5,18/) in Nove zaveze ("Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje" /Mr 10,9; Mt 5,32/). Če Bog nekaj od človeka zahteva, to potem tudi omogoča in podpira; če zahteva zakonsko zvestobo, potem jo tudi omogoča. Dandanašnja Cerkev, tudi letošnja škofovska sinoda v Rimu, veliko razmišlja o vrednotah zakramenta zakona in o družini, ki je temeljna celica družbe in Cerkve. Zato je Cerkev tudi razvila številne ponudbe, da bi pomagala mladim, da se čim bolje pripravijo na zakonsko in družinsko življenje, saj je današnji človek na ravni zakonskega in družinskega življenja večkrat zelo nebogljen, kar je za rumene medije, predvsem ko gre za znane osebe, zelo 'uporabna' tema. Na teološki fakulteti v Ljubljani deluje Katedra za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije. Množijo se različna pozitivna gibanja, številne psihološke, psihoterapevtske ponudbe, ki želijo pomagati ljudem, da bi zaživeli srečno in blagoslovljeno zakonsko in družinsko življenje, v katerem bi se uresničila in bila srečna zakonca, otroci da bi se pripravili na zakonsko in družinsko življenje. Cerkev je v zadnjem obdobju poglobila teologijo zakramenta zakona in teologijo telesa. Seveda pa so spoznanja premalo, potrebna sta pogum in odločitev. Bog, ki je ljubezen, se je odločil, da bo človeka brezpogojno in zastonjsko ljubil. On tudi človeku, ki ga je ustvaril po svoji podobi in sličnosti, to omogoča in ga z milostjo spodbuja, da lahko zaživi ljubezen na najrazličnejše načine, tudi zvestobo v zakonski ljubezni, ki izhaja iz človeške narave in je za katoliške vernike tudi zakrament. Za pristno in dolgotrajno zakonsko življenje je premalo zaljubljenost, ki je navadno dar narave za določen čas, marveč je potrebna ljubezen, ki pa je predvsem odločitev in obljuba – kot poudarja privolitev in izročitev med zakoncema pri sklepanju zakona – da si bosta žena in mož ostala zvesta "v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da se bosta ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja". Tako je zvestoba dar, ki ga zakonska partnerja zagotavljata drug drugemu in je edina prepričljiva drža, v kateri se lahko izraža zakonska ljubezen. Zakonec jo zahteva od samega sebe in se zanese nanjo pri drugem. K zvestobi spada hotenje, da želi vsak izpolniti hrepenenje drugega po osebni naklonjenosti v vsej raznolikosti človeških potreb, ki vključuje tudi spolnost. Zakonska ljubezen je pravzaprav odločitev, da boš o svoji ženi (možu) dobro mislil, ji dobro želel, o njej dobro govoril in zanjo in njej dobro delal na vseh ravneh in vse dni svojega življenja, kot poudarja gornje zakonsko zakramentalno besedilo.

Omenjena poročena ženska v vašem pismu mora seveda sama razčistiti svoj problem, vi pa ji v sedanjem položaju po mojem ne morete pomagati, ker se bosta še bolj zapletla, rane bodo še globlje in težave še večje. Vedeti mora, kaj pravzaprav hoče, morda nosi tudi rane iz otroštva, mladostništva. Vprašanje je, ali vam je vse povedala. Toda to je že drugo, njeno vprašanje.

Za vas bom navedel dva pozitivna primera, kako sta verni dekleti, moji znanki, reševali svojo vročo 'zaljubljenost', ki ni bila perspektivna. Prva je začutila, da bo s fantom, v katerega se je zelo zaljubila in z njim tudi resno hodila, kot praktična vernica težko preživela, čeprav je vedela, da bo fant postal družbeno zelo znan, kar ji je po svoje laskalo. Žal ni bil veren in je pri njej vse razen vere dobro sprejemal. Iz ljubezni do Kristusa se mu je, kljub bolečini, stiski in solzam zavestno odpovedala. Bog je že po nekaj mesecih to odpoved 'nagradil' s fantom, ki ceni njeno vero, tudi sam se ji je po njej približal in sta danes srečna starša svojih otrok. V drugem primeru je fant, ki je kar nekaj let bil zaljubljen in resno hodil z izobraženim in dobrim dekletom, spoznal, da ga Bog kliče v duhovništvo, in se je zaradi klica v duhovništvu dekletu, ki je bila vanj zelo zaljubljena, odpovedal. Ko mi je dekle to stisko zaupalo, sem ji dejal: Če Bog hoče njenega dotedanjega fanta za duhovnika, ji bo gotovo postavil na življenjsko pot drugega, s katerim bo lahko enako ali še bolj srečna. Kot verno dekle je razlago sprejela in danes je srečna žena in mati, prvi njen fant pa odličen duhovnik. Ta dva primera omenjam zato, ker ju poznam in čutim, da je Bog prvo zaljubljenost 'ozdravil' in kanaliziral v drugo smer, kjer se je vse srečno uredilo.

Želim, da bi vam ta dva stvarna primera pomagala, da bi se 'prepovedanemu sadu' odpovedali in upali in zaupali, da bo Bog vašo odpoved nagradil. Morda boste poiskali pomoč pri duhovniku, psihoterapevtu ali drugem strokovnjaku. Vsak je svoje sreče kovač. Želim vam zdravo samozavest, krščanski pogum in blagoslov ter trdno verujem, da vam bo sreča navržena, saj Bog osrečuje pogumne in zveste.

Vinko Škafar