Je duhoven človek samo tisti, ki je redovnik in ima neskončno veliko časa za molitev?

Sem mlad fant, ki je v času odraščanja doživel veliko preizkušenj. Zdaj ugotavljam, koliko posledic je pustilo na meni to naporno odraščanje (kompleksi, strahovi, prizadetosti ...) Moral sem se zavestno odločiti, da grem v drugo smer, da popolnoma obrnem list v knjigi svojega življenja. Odrinil sem na globoko. Začel sem veliko moliti, da bi čim prej začel z normalnim življenjem. Nekje sem našel knjigo Pripoved ruskega romarja, primer romanja po poti duhovnega življenja, od krsta do vse večje popolnosti, do združitve z Bogom (molitev srca). Ta molitev se je v skladu s tradicijo pravoslavnih vernikov odvijala v samostanih, avtor je lahko celo menih, ki se je svoje poti do polnosti molitve lotil iz potrebe. Tudi jaz sem se je, ker sem hotel spremeniti svoje življenje. Ko pa zdaj poznam smer in bi se rad po tej izkušnji intenzivne molitve vrnil nazaj v normalno življenje, se sprašujem, kako naprej v verskem in duhovnem smislu... Kako naj nadaljujem tako, da bom lahko normalno živel in bil tudi duhoven človek? Občutek imam, da si lahko tako zelo duhoven človek samo tedaj, če si redovnik, če imaš neskončno veliko časa za molitev, medtem ko te vsakdanje življenje zelo raztresa in v njem ne moreš popolnoma uresničiti vsega tistega, kar molitev od mene zahteva. Ali je torej za take radikalne duhovne spremembe nujno potrebno, da se človek tudi v vsakdanjem življenju popolnoma spremeni (okolje ...).

Andrej

Hvala za vaše pričevanje o molitvi, ki sije iz vprašanja! Kratek odgovor na vaše vprašanje je, da vas občutek, da lahko globoko duhovno živijo samo redovniki, vara. Samo pomislimo, da v Jezusovem času ni bilo redovnikov in da Jezus sam ni bil redovnik. Njegovo oznanilo in njegov klic k hoji za Njim je veljal prav vsakemu in velja tudi danes vsem. V zgodovini Cerkve so nato nastajale mnogovrstne oblike življenja, ki so ljudem v določenih okoliščinah bolj pomagale živeti po Jezusovem nauku in v živi povezanosti z njim. A je osnovna oblika ostala tista, ki jo vi imenujete »normalno življenje«. Krščanstvo je bilo poklicano biti »duša sveta« sredi sveta. Biti v svetu in hkrati ne biti od sveta. Krščanstvo je tako univerzalno, da ga lahko živi prav vsak, ki si to svobodno želi in se za to trudi. Poročen in neporočen, ubog in bogat, zaposlen in nezaposlen, moški in ženska, politično levi in desni, zdrav in bolan, ... vsak seveda na svoj način.

Spregovorili ste o molitvi, o vzhodni obliki Jezusove molitve, ki ste jo srečali v knjigi Pripoved ruskega romarja, ki tudi mene vedno prevzame, in o svoji želji po trajni molitvi. Prav k temu nas je Jezus vabil prav vse: »Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.« (Lk 18,1) Če smo k temu poklicani vsi, tudi mame, ki se morajo pretežno časa ukvarjati z dojenčkom, kakor direktor velikega podjetja, mora biti način, ki to omogoča. Ker molitev ni v ponavljanju besed (te so lahko samo pripomoček), ampak v osebnem in živem odnosu z Bogom, ki je vedno in povsod navzoč, je stik z njim vedno mogoč. Pri vsakem delu in pri počitku, ko imamo čas samo za odnos z Njim, in tudi ko moramo kaj drugega postoriti. Za lažje razumevanje si pomagajmo s primerom odnosa s sočlovekom. V odnosu sva lahko, ko se usedeva za mizo in se popolnoma posvetiva drug drugemu; a sva lahko v odnosu tudi, ko se na vrtu skupaj lotiva kakšnega dela; ali ko samo tiho sediva ali stojiva drug ob drugem ... Ker je Bog vedno navzoč in se nam javlja na različne načine, smo lahko z njim v živem odnosu (kar je molitev) vedno in povsod. Le svojo pozornost moramo »strenirati«, da ga ne prezremo. Da ga ne prezremo v rožici, ki v trenutku, ko jo zagledamo in občudujemo, obstaja in cveti prav za nas – a v tistem trenutku jo ustvarja Stvarnik; torej lahko preko nje stopim v dialog hvaležnosti in občudovanja z Njim. In enako ali še bolj: ob sončnem vzhodu ali zahodu, ob pogledu na sočloveka, na ženo ali moža, na otroka, svojega ali drugih, ki priteče mimo ali se igra v peskovniku, ob znanstvenem delu ali za tekočim trakom ... skratka na tak način lahko vedno in povsod molimo. Celo v trenutkih bolečine in trpljenja je Bog poleg in sem lahko z Njim v stiku, v odnosu in čutim njegovo delovanje tudi v takšnih trenutkih ... Vsi čuti in vse sposobnosti mi morejo pri tem pomagati.

In na tak način življenje postaja vedno bogatejše, vedno lepše, celo vedno bolj čudenja vredno. Čas, ko si potem vzamemo za izrecno molitev, pa je še toliko bogatejši in še bolj poglobljen, saj pomeni tiste trenutke, ki se med ljudmi uresničijo takrat, ko se usedemo ter se posvetimo samo drug drugemu.

Tudi veliki učitelji duhovnega življenja prav ta vidik našega odnosa z Bogom postavljajo najvišje. Sv. Benedikt opisuje, da je najvišja naloga vsakega meniha, da, kjer koli se nahaja, v koru ali na polju, vedno živi tak dialog z Bogom in s tem odseva Božje delovanje v svet. Prav tako tisoč let kasneje sv. Ignacij Lojolski postavi v vrh svojih duhovnih vaj meditacijo za dosego ljubezni, ki jo takole opiše: »Opazoval bom, kako Bog prebiva v stvareh: prvinam daje bivanje, rastlinam življenje, živalim čutenje, ljudem umevanje. In tako prebiva v meni, ko mi daje, da sem, da živim, čutim in spoznavam; dela me tudi za svoje svetišče, saj sem ustvarjen po vzoru in podobi njegovega Božjega veličastva ... Premislim, kako si Bog prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd. ... Gledal bom, kako vse dobrine in vsi darovi prihajajo od zgoraj: kakor moja omejena moč od najvišje in brezmejne moči od zgoraj. Podobno pravičnost, dobrota, vdanost, usmiljenje itd.: kakor žarki iz sonca in voda iz izvira ... Nato pomislim nase in premislim, kaj moram jaz sam po vsej resnici in pravici ponuditi in dati njegovemu veličastvu; namreč vse, kar imam, in obenem še sebe, kakor tisti, ki daje z velikim žarom: Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča.« (Duhovne vaje 235-237.234)

Vse to jasno kaže, da seveda ne zadošča zgolj naše prizadevanje, ampak da je takšna molitev, ki je možna povsod, predvsem Božji dar, ki ga pa Gospod gotovo želi podariti vsakemu, ki hoče in si zanj prizadeva. Zatorej, Andrej, kar korajžno naprej: prosite in boste prejeli, prizadevajte si in vam bo dano.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014 leto 50, št. 6, str 90-92.